Iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota: Janez Bernik, 13. X. 1986

Janez Bernik, 13. X. 1986, 1986

akril, karton

176 x 210 cm

Inv. št.: 800/S

Slika je nastala leta 1986, leto dni po Bernikovi veliki in odmevni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji. Kakor večina Bernikovih slik, je tudi ta slika naslovljena z datumom njenega nastanka, dejansko pa gre za umetnikov priljubljeni motiv izgubljenega sina, ki ga je v različnih inačicah ustvaril tako v slikarstvu, kakor tudi v grafiki in risbi.

Pri tem gre za zelo osebno predelavo svetopisemske parabole ali prilike o izgubljenem sinu, ki jo je Bernik prestavil v neki paralelni svet, v katerem se tudi sicer dotika svetopisemskih, predvsem evangelijskih tematik, pri čemer pa pri njem ne gre za ilustracijo, niti ne za natančno kronologijo prizorov.

Tako Bernikove slike ne predstavljajo prizora ali dogodka, saj so same dogodek. Tudi na sliki 13. X. 1986 se je Bernik osredotočil predvsem na dvojni moment dajanja in sprejemanja odpuščanja.

Figura izgubljenega sina ni dobesedna svetopisemska podoba izgubljenega sina, ki v svojem potovanju po svetu zapravi vse svoje premoženje in se skesan vrne v očetovo hišo. Pri Berniku gre za podobo izgubljenega sina, kateremu se iskanje sreče spremeni v nesrečno pot po globeli smrtne sence.

Tudi ekspresivne poteze s čopičem poudarjajo napetost samega dogajanja. Na levi strani slike je naslikana prelomljeno telo izgubljenega sina, ki se mu na obrazu zrcalita neizrekljiva groza in hrepenenje po odrešitvi, na desni strani pa je naslikana spokojna, sprejemajoča in tolažeča podoba očeta.

Obe figuri klečita in opisujeta veliko črko A, kot prvo črko abecede, ki se ponovi v zgornjem desnem kotu slike. Obraz izgubljenega sina je temen, medtem ko je obraz sprejemajočega očeta spokojen in bel oziroma je izvir svetlobe, iz katerega seva svetloba, ki pronica v podobo izgubljenega sina, oživlja njegovo razlomljeno telo, nadnaravno osvetljuje celotno dogajanje.

Podoba očeta kot prispodoba nadnaravne luči tako zasenči svečavo kot prispodobo naravne luči ter pri tem presvetli svetlobo svečave. Bernikova podoba izgubljenega sina je podoba brezmejne bivanjske groze, podoba očeta pa je podoba brezmejne milosti. Njegov nepopustljiv objem je obrambni zid, ki pomeni zanesljivo zaščito in varnost.

Podoba izgubljenega sina je prispodoba hrepenenja

Če pogledamo Bernikove slike, predvsem tiste, ki jih je ustvarjal po letu 1980, in omenjeno sliko poskušamo razumeti v tem kontekstu, vidimo, da je tragičnost slike v tem, da podoba izgubljenega sina samo prispodoba hrepenenja, saj se Bernikov izgubljeni sin nikoli ne more vrniti domov.

V neskončnost se premika po eni in isti krožnici, katere izrisovanje nudi zgolj privide in varljivo tolažbo. V Bernikovem vzporednem in senčnem ustvarjalnem svetu se ob motivu izgubljenega sina pojavi tudi podoba popotnika, ki se mu pohodna palica, s katero izrisuje svoj magični ris, spremeni v kačo, vsi človeški napori pa se na koncu izkažejo za banalne in ničeve poskuse osmislitve lastnega bivanja.

Izkažejo takšna, kakršna bi se nam razkrila vsa človeška prizadevanja, če bi le lahko izstopili iz svoje točke gledišča in bi na njih lahko pogledali z menipejskim pogledom. Takšen pogled bi lahko v celoti zajel naša najbolj osebna upanja in strahove in jih ravno zaradi njihove tragičnosti v zadnji konsekvenci razkril kot komične.

V Bernikovem hermetičnem svetu ni mogoče izrisati pravega magičnega in apotropejskega risa. Četudi se ris izriše do konca in se sklene v krogu, ostane v svojem bistvu nesklenjen. Takšen ris ne more varovati človeka pred hudim, saj nesklenjene sklenjenosti magičnega risa pričajo, da je tisto hudo vsebovano že v samem risu.

Človeški krog usode tako ni nič drugega kot iz enega v drugo in nazaj spremenljiva se kača – palica, kar navsezadnje reflektira tudi napis, ki je umetnikov izrek: »Lega usode je v popotni palici rojstva«, ki ga najdemo na njegovi  jedkanici in akvatinti iz leta 1984. Svet Bernikovih podob je svet cikličnega gibanja, v katerem se stvari spreminjajo v svoje nasprotje.

Os te cikličnosti je slehernik. Ravno krožnica, četudi samo delno začrtana ali izrisana, predstavlja tisti stik z neskončno cikličnostjo, kjer se pohodna palica spreminja v kačo in kača v palico, kamen v kruh in kruh nazaj v kamen.

Hkrati je to tudi krožnica, v kateri pa se voda nikoli ne more spremeniti v vino, kakor se tudi izgubljeni sin nikoli ne more vrniti domov. Usojeno mu je večno somnambulistično tavanje v sencah slikarjevih magičnih risov.

Podatki o umetniku

• Rojen leta 1933 v Guncljah pri Ljubljani.
• Med leti 1951-1955 študira na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in diplomira iz slikarstva pri prof. Maksimu Sedeju.
• Med leti 1955-1958 obiskuje specialko za slikarstvo pri Maksimu Sedeju in specialko za grafiko pri prof. Božidarju Jakcu in Riku Debenjaku.
• Leta 1959 prejme štipendijo francoske vlade za študijsko izpopolnjevanje v grafičnem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja v Parizu.
• Od leta 1970 poučuje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot profesor risanja in slikanja. Kot redni profesor je od leta 1979 do 1996, ko se upokoji, tudi predstojnik oddelka za slikarstvo.
• Leta 1989 postane izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
• Leta 1993 je izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1994 pa postane dopisni član Accademie Nazionale di San Luca v Rimu.
• Leta 1996 postane redni član Academiae Scientiarum et Artium Europaea v Salzburgu. Leta 2003 ga predsednik države odlikuje z Zlatim častnim znakom svobode Republike Slovenije.
• 15. julija 2016 umre v Preboldu.

Za svoje delo je prejel številne domače in mednarodne nagrade. Od domačih nagrad so pomembne predvsem nagrada Prešernovega sklada za slikarstvo in grafiko (1963), Jakopičeva nagrada za slikarstvo (1971) in Prešernova nagrada (1981), od mednarodnih pa je veliko častnih nagrad in pa zlatih medalj za slikarstvo oziroma grafiko ter Herderjeva nagrada (Dunaj, 2001).

Njegova slikarska dela hranijo slovenske galerije v Ljubljani, Mariboru, Ajdovščini in Idriji ter pa galerije in muzeji po večini večjih evropskih mest (London, Dunaj, Praga, Zagreb, Varšava, Pariz, Rim, Amsterdam …).

Veliko njegovih del hranijo tudi galerije v Severni in Južni Ameriki (San Francisco, Washington, New York, Buenos Aires, Rio de Janeiro) in celo na Japonskem (Tokio).

^{Avtor besedila: Robert Inhof}