Skladišče zemeljskega plina bi lahko zgradili v treh letih, rafinerijo pa v petih ali šestih letih
Katere konkretne učinke finančne in gospodarske krize najbolj občutite v vašem podjetju?
Učinki krize se kažejo v zmanjšanem obsegu prodaje naših določenih proizvodov. Dejstvo je, da je področje in deloma tudi energetike, v upadu. Izrazito negativen učinek na to branžo je imela naraščajoča cena surove nafte v zadnjih treh letih, ki je posledično za sabo povlekla tudi ceno zemeljskega plina, ki je v največji meri tudi surovina za kemikalije. To pomeni, da se je proizvodna cena naših proizvodov iz leta v leto zviševala. Trgi so odreagirali tako, da so se tudi cene teh kemikalij dvigovale, kar pa ni bil slučaj v letu 2008, ko so se najprej finančni, nato pa še ostali trgi zlomili. Cene kemikalij so padle tudi za faktor dva in pola, tudi tri. Prišlo je do nesorazmerij med ceno surovin in ceno produktov. V danem trenutku je bilo boljše tovarne, kot je naša tovarna metanola, zaustaviti, da se ni pridelovala še dodatna izguba v substanci. Iz tega naslova nastajajo določeni fiksni stroški, ki jih je potrebno pokrivati na drugih segmentih, kolikor je pač to možno. Vidi pa se, da se obseg trgov zmanjšuje, tudi do petintrideset odstotkov. Tako mi, kot naša konkurenca se moramo v teh novih pogojih poslovanja znajti in prilagoditi.
Ali ta prilagoditev pomeni tudi odpuščanje?
Ne v neki drastični meri. Mi smo že pred časom pripravljali vzporedne scenarije, ki so šli v smer tehnološkega prestrukturiranja in boljše učinkovitosti poslovnega procesa skozi večjo predelavo metanola doma, skozi lastne kapacitete. Do zdaj smo imeli možnosti predelati tretjino našega metanola, z odprtjem tovarne formalina ta mesec, povečujemo te zmožnosti na polovico. Tehnološko prestrukturiranje torej pomeni večjo fleksibilnost sistema, energetsko neodvisnost in zmanjševanje izpustov CO2. če ne bi bilo teh treh segmentov tehnološkega prestrukturiranja, bi morali dejansko razmišljati o zapiranju posameznih obratov. Skozi tehnološko prestrukturiranje pa vidimo možnosti, da povečamo našo konkurenčnost in zagotovimo svoj obstoj. Na trgu formalinov in lepil smo vseeno ohranili proizvodnjo na relativno visokem nivoju, kar pomeni, da smo na trgih, ki so se zmanjšali nekje na petinšestdeset odstotkov, naš tržni delež celo povečali. Pomembno je tehnološko prestrukturiranje in konkurenčnost in če se že pogovarjamo o zaposlenih, bomo razmišljali o racionalizaciji in optimizaciji poslovnega sistema z naravnim odlivom in mehkimi metodami.
Omenili ste tovarno formalina F-2. So razmere na tem trgu torej dovolj stabilne, da bo projekt uspešen?
Potrebno je reči, da so razmere na trgu spremenjene, vendar ocenjujemo, da je še zmeraj dovolj zdravih in stabilnih odjemalcev, da bomo lahko naše nove proizvode uspešno plasirali na trg.
Kakšni so razlogi za to, da se je realizacija projekta tovarne biodizla nekoliko zaustavila?
Proizvodnja in prodaja biodizelskega goriva je bila ena poslovna ideja pri takratnih visokih cenah surove nafte in derivatov. Zdaj se je cena surove nafte spustila približno na dobrih štirideset dolarjev in ekonomika proizvodnje biodizelskih goriv se je porušila. Ta ekonomika ne daje pozitivnih efektov, ki bi zagotavljali nadaljnjo realizacijo projekta biodizla. Predvsem ne pri taki tehnološki konfiguraciji, kot je to bilo zamišljeno na začetku. Mi smo bazirali na večinski surovini olja oljne ogrščice, ki je trenutno predraga surovina. Tehnologija je imela tudi določene stranske produkte, ki se jih ni dalo ustrezno ovrednotiti. Zdaj se projekt tehnološko predeluje v to smer, da bi se lahko uporabljalo tudi slabše surovine in ne samo oljne ogrščice. Tudi stranski produkti bi se predelovali v biodizel. S tem bi poskušali prag ekonomičnosti dvigniti na nivo, ki bi bil primerljiv s stroški predelave surove nafte v derivate. Projekt ni pozabljen ali celo opuščen. Delamo torej še naprej na optimizaciji projekta.
Kdaj bo padla odločitev o gradnji tovarne ali preložitvi gradnje?
Glede na to, da je tovarna predvidena na lokaciji, ki je zanimiva tudi za druge projekte, mora odločitev o tem pasti še v tem letu.
Pred kratkim je Stanko Polanič v intervjuju za naš medij povedal, da ga zanima vstop v projekt Nafte Lendave. Kako ocenjujete možnosti za sodelovanje po vašem informativnem razgovoru s Polaničem?
Vsekakor je to sodelovanje zanimivo. Mislim, da je eno tako sodelovanje na lokalni ravni dobro, saj se lokalni poslovni subjekti združujejo in iščejo skupne interese pri posameznih projektih. Pogovarjamo se predvsem o projektu rafinerije in projektu zemeljskega skladišča za plin. Glede na višino vlaganj so to takšni projekti, ki zahtevajo oblikovanje poslovnega konzorcija, ki bo zagotavljal denar in pokrival svoj interes. Zdaj delamo na tem, da projekt pripravimo do teh faze, da bo zadeva dejansko izvedljiva. Praktično smo že na zaključku te faze. Naprej pa bomo šli s čisto konkretnimi koraki.
V koliko letih je mogoče realizirati takšne projekte kot sta rafinerija skladiščenje zemeljskega plina?
Teh projektov pri nas ni potrebno dodatno prostorsko umeščati in na ta način izgubljati čas za posamezna dovoljenja. Zato mislim, da bi lahko te postopke skrajšali v minimalne časovne okvirje enega leta ali leta in pol, mogoče še manj. 3D seizmične raziskave bodo pokazale v kakšnem stanju so ta opuščena naftna polja in če so v relativno primernem stanju, se lahko pogovarjamo o treh letih za realizacijo skladišča zemeljskega plina. Glede na razpoložljivost kapacitet izdelovalcev rafinerijske opreme, bi se lahko v primeru rafinerije pogovarjali o petih ali šestih letih za realizacijo, kar pa ni pretirano dolga doba.
Država je v preteklosti s takšnimi ali drugačnimi potezami močno vplivala tako na razvoj, kot negotovost v Nafti Lendava, na kar je v poslanskem vprašanju opozoril tudi Radovan žerjav. Katere konkretne poteze bi morala držav kot lastnik potegniti v bližnji prihodnosti, da bi zagotovila nadaljnji razvoj podjetja?
Država mora predvsem skrbeti za svojo lastnino, da se le-ta neovirano razvija. To pomeni, da tudi preko svojega vpliva in možnosti pridobiva primerne partnerje v posamezne projekte, ki strateškega pomena za državo. Država kot taka lahko dosti prispeva k razvoju s pozitivnimi odzivi in signali, ki kažejo, da jih ti projekti zanimajo. Po drugi strani pa z ohranjanjem določenega lastniškega deleža zagotavlja tudi lažjo komunikacijo z ministrstvi pri projektih.
Pred nekaj leti je bil aktualen vstop tujega partnerja v lastništvo Nafte Lendava. V kolikšni meri je to še realna možnost?
V tem trenutku niti ni realne opcije za prevzem krovne družbe. Glede na to, da hčerinske družbe Nafte Lendava delujejo v toliko različnih dejavnostih, skoraj ne moremo govoriti o enem partnerju, ki bi pokrival celotno področje. Možnosti vidim predvsem pri strateških partnerjih in povezavah za hčerinske družbe. Nafta Lendava kot krovna družba pa zaenkrat ostaja v državni lasti.
V katerih panogah, kot eden izmed vodilnih pomurskih gospodarstvenikov, vidite potencial za razvoj Pomurja?
če bi me to vprašali še lani, bi bilo to lažje opredeliti kot danes, ko se svetovne razmere na trgih toliko spreminjajo. Tako da danes ni zanesljivih pokazateljev, da bi lahko rekli, kaj bi lahko bilo tisto nosilno za to regijo. Zelo smo napredovali predvsem pri predelavi hrane, predvsem tu mislim na Panvito. Zelo dobro se je razvijalo tudi gradbeništvo in upam, da zaradi tega, ker je avtocesta v večji meri zaključena, ta konjunktura ne bo preveč upadla. Zelo močen segment je turizem, na katerem bi se dalo narediti še več. Imamo naravne možnosti in vsebine, ki jih lahko še razvijamo. Ne bi pa zapostavljal tudi ostalih segmentov. Imamo svoje kvalitete, svoje blagovne znamke in z malo drugačnim pristopom, bi se to dalo boljše izkoristiti. Energetika je in bo v različnih oblikah v naslednjih letih še vedno top tema. Mislim, da Pomurje mora izkoristiti potenciale, ki se nahajajo v Lendavi. S poslovnega vidika in višjega tehnološkega razvoja je to dodana vrednost za celotno pokrajino. Ustvariti moramo kritično maso ljudi, ki bodo delovali na tem področju in zagotavljali razvoj, podjetništvo in inovativnost. Brez močne gospodarske hrbtenice, ki bo nudila zanesljivost tudi srednjim in manjšim podjetjem, ne bo šlo. Mislim, da lahko en del te hrbtenice predstavljajo tudi naši projekti.
Med drugim ste tudi predsednik nogometnega prvoligaša Nafta Lendava. Zadnji rezultati prve ekipe so dobri. Bi lahko bil model delovanja, ki ste ga vzpostavili, vzgled tudi drugim prvoligašem?
V določeni obliki je lahko tako. Potrebno je povedati, da smo mi pričeli v zelo skromnih okvirjih. Imeli pa smo dokaj jasne vizije o tem, kaj bi radi dosegli. Nismo bili zadovoljni ne s tretjo in ne z drugo ligo. če že tekmuješ, moraš imeti tudi jasne cilje in to je bila takrat prva liga. Ker izhajamo iz relativno majhnega okolja, ki je v marsikaterem segmentu bolj omejeno in zahteva še več osebnih vlaganj ter energije kot v kakšnem večjem okolju, smo dosegli visok nivo. Ker pa izhodišča niso enaka, je težko vzeti naše delovanje za vzorec. Vsem, ki mislijo, da je nekaj težko ali se ne da, smo pokazali, da je to možno. Dalo bi se še več, vendar ob drugačnih pogojih. Lendava je še vedno omejena z dvema mejama. čeprav je tudi Madžarska del Evropske unije, meja v glavah še vedno obstaja, saj še nimamo pravega pretoka ljudi. če pogledamo Mursko Soboto, ima le-ta svoj zaključen gravitacijski krog iz katerega črpa tako gledalce kot igralce. Lendava tega sistema še nima vzpostavljenega in za to bo najverjetneje potrebno še nekaj let. V naslednjih letih lahko pričakujemo večje število gledalcev in dvig kar se tiče potenciala mladih igralcev. Ciljamo tudi na madžarski in hrvaški del ter ob tem maksimalno izkoriščenje gravitacijskega področja, ki ga imamo v Sloveniji, kjer ostaja težišče. Potrebno je reči, da je za vodenje takšnega kluba potrebno imeti prave sodelavce, ki so pripravljeni žrtvovati svoj čas, znanje in energijo. Tekmovati s centri kot so Maribor, Celje, Ljubljana in cel primorski lobij ni enostavna zadeva. Uspeli smo se stabilizirati in v ligi nismo več outsiderji. Očitno pa je res, da še nismo zreli za vrh, vendar ga že tipamo.
O čem ste se pogovarjali z novim predsednikom Nogometne Zveze Slovenije Ivanom Simičem med njegovim obiskom Lendave na tekmi med Nafto in Celjem?
To je bil zelo pozitiven obisk novega predsednika NZS. Izmenjali smo poglede na organizacijo nogometne zveze in tekmovalni sistem. Predsednik je pridobil informacije o naših načrtih glede infrastrukture oz. gradnje reflektorjev in igrišč z umetno travo. To je bil tako spoznavni, kot tudi delovni sestanek. Srečali smo se tudi z županom Lendave Antonom Balažkom. Poleg ogleda tekme smo opravili tudi delovno kosilo, kjer smo izmenjali številne informacije.
Kako gledate na idejo novega predsednika NZS o združevanju MNZ Lendava in MNZ Murska Sobota v MNZ Pomurje?
Potrebno je videti prednosti in slabosti tega. Ni dobro prehitro sprejemati odločitev o tem. Obstajajo številni argumenti za obstoj teh dveh medobčinskih nogometnih zvez. Tudi predsednik Simič ima svoje argumente o tem. Potreben je konstruktivni razgovor in videti kaj je dejansko najboljša rešitev ter se potem odločati kako naprej. Dejstvo pa je, da je nogomet v Pomurju tudi glede števila igralcev in klubov bolj množičen kot v ostalih delih Slovenije. Prav to pa argumentira obstoj obeh pomurskih medobčinskih nogometnih zvez. Potrebno je videti kako razmišlja predsednik Simič in na koncu te poglede tudi uskladiti.
Pa se ob koncu poigrajva še s športno napovedjo. Katero mesto napovedujete prvi ekipi Nafte ob koncu letošnje sezone PrveLige?
Dosti smo se že pogovarjali o tem. Kar se tiče strokovnega kadra, bi bili zadovoljni z do sedaj najboljšo uvrstitvijo in to je višje od šestega mesta. Vedno sem zagovarjal prvo polovico lestvice. Pričakujem uvrstitev na tretje ali četrto mesto. Mene zgolj sodelovanje v prvi slovenski nogometni ligi ne zanima. če hočemo doseči nek uspeh, potem je potrebno osvojiti enega od prvih štirih mest, kar zagotavlja tudi sodelovanje v enem izmed evropskih pokalov. Potem bi dejansko nekaj tudi dosegli. Ne trdim, da je to možno vsako leto, ampak na vsake toliko časa je to potrebno. S tem nekako opravičuješ svoje delovanje in daješ motiv ter novi zagon tudi ostalim delujočim v klubu. Drugače to postane bolj ali manj neka rutina, ki pa več ne predstavlja zadostnega izziva, ne zame in ne za moje sodelavce.
