Letos mineva 15 let od legendarnega albuma Leva scena
Njegov prihod na slovensko glasbeno sceno je predramil marsikaterega poslušalca, kritični teksti in sporočilo, ki ga je vnesel na monotono in »smrdljivo sceno«, kot jo je takrat poimenoval, pa so ga okronali za legendo slovenskega rapa in hip hopa. Danes pravi, da je Ali En v njem povsem umrl in kot Dalaj Eegol ustvarja v indijskem mestu Auroville. Njegov ustvarjalni repertoar, ki ga je moč videti na spletni strani www.dalaj.com, se trenutno razprostira vse od slikanja, pravljic, glasbe, pa do vizualne komunikacije.
»Vsem se bom zameril, ampak resnica boli, na domači glasbeni sceni prav vse smrdi …« 15 let mineva, odkar so slovensko glasbeno sceno z albuma Leva scena predramile te besede. Si kot eden prvih, ki si je upal na glas spregovoriti o tem, takrat imel kakršnekoli težave?
Ne, razen da komadov niso povsod vrteli. Ampak to menda ni bila težava, a ne?
če se ozreš nazaj in pomisliš na spremembe, ki jih je dojemanje Leve scene prineslo na slovensko glasbeno sceno, je bilo sporočilo plošče boj z mlini na veter, ali se ti zdi, da si uspel premakniti razmišljanje o »smrdljivi sceni« na kritično distanco?
Ne vem, kot kaže ne.
Kje vidiš krče te zapopadlosti slovenske javnosti, ki precej nekritično sprejema glasbo na prvo žogo, ki polni dvorane, nima pa nobene umetniške vrednosti?
Verjel ali ne, v prehranjevalnih navadah naroda. če bi jedli drugačno hrano, bi se tudi to spremenilo. Razmisli o tem. Kar ješ, to si. In tudi, kako ješ.
V intervjuju za spletno stran www.rtvslo.si si povedal, da gre za zapis tistega časa. Težko se je znebiti občutka, da je ta zapis v nekaterih delih še vedno akutno aktualen. Leva scena je lahko tudi zapis današnjega časa. Se strinjaš?
Ja, na kvadrat. Je pa kvaliteta alternativnih bendov izjemno zrasla. Elektro in sploh clubbing scena je izjemno napredovala, pa ne mislim na droge, pri tem je šlo vse navzdol.
Kakšno odgovornost za to pripisuješ nekaterim medijem, ki podpirajo to »levo sceno«?
Vsi vedo za YellowPES. Kdor je pameten, se s tem ne ukvarja.
Kako sicer gledaš na sam fenomen albuma Leve scene, ki je »dihala« tako na začetku tranzicije, in še vedno, kljub temu, da je tranzicija v zadnjih izdihljajih, ni izdihnila.
Vem, da te silno zanima moje mnenje na to temo, ampak taka intelektualno filozofsko socialna razglabljanja bi raje prepustil ljudem, ki se profesionalno ukvarjajo s tem. Vsekakor je to bil šok za slovensko publiko tudi v splošnem smislu, oblikovala so se mnenja raznih vrst, in vesel sem bil dejstva, da se na primer celo na različnih fakultetah debatira na to temo. Nekaj sem dosegel, pa vendar to ne bo spremenilo dosti glasbenega mrcvarjenja slovenskih obrtnikov. Ne pozabiti, to je območje dveh milijonov ljudi. Sedaj se razmišlja globalno in fura lokalno. To so trendi, eko in eko na kvadrat. če ne, bo ta planet itak razsut v celoti in človeštvo najprej. Nikogar ne bo zanimal včerajšnji obrok, kamoli ena Leva Scena ... Zato pa večinoma ne živim v Sloveniji.
Skupaj s Kosto in Klemnom Klemnom si pred leti posnel tudi komad Sazas Sax. Kakšen vpliv ima Sazas, ki se klasificira kot neprofitna organizacija za zaščito avtorskih pravic, na slovenski glasbeni sceni?
Razen tega, da plačuje 60 EU na leto avtorjem ne glede na play time, ne vem. Poslušaj komad. Neprofitna organizacija je pa naš www.kerubin.com, in to čisto zares že skoraj deset let.
Kaj meniš o tem, da, na primer, 6 Pack čukur na študentski zabavi razgreje publiko s tvojim legendarnim komadom Burek?
Dober tek. Sazas bo zaslužil.
Pa te ne moti, da ti 6 Pack čukur »ukrade« pesem za žur, kar se med glasbeniki sicer precej pogosto dogaja.
Da določeni izvajalci prepevajo oz. izvajajo avtorska dela drugih avtorjev ni nič novega in nenavadnega. S čukurjem se poznava še iz časov pred njegovim debitantskim CD-jem. Zaradi mene lahko po svoji vesti izvaja karkoli, saj je to njegova osnovna pravica. Tule ne vidim kraje. Kraja je na strani Sazasa.
Ti je znan »fenomen« Damjana Murka?
Ni mi znan nikakršen fenomen v zvezi s tem. Kar pišejo in tudi provocirajo slovenski mediji je itak nesmiselno in patetično. Fenomen je zgolj in samo nekdo kot Martin Strel. Ostalo ne šteje. Igrati na komplekse naroda je patetično.
Na slovenski komercialni glasbeni sceni se je pojavil mladi val t.i. raperjev (Zlatko, Trkaj, itd.), ki se zadnje čase pojavljata kot glasnika slovenskega rapa. Te v glasbenem in sporočilnem smislu zadovoljujeta?
Razen Koste, Lada Jakše in kantavtorja, imenovanega Etbin, sploh ne poslušam slovenskih avtorjev. No, v mojem ipodu je tudi Boštjan Perovšek. Zlatkotove komade poznam, ker me je kontaktiral v zvezi s tekstom, ki mi ga je posvetil in me je tako zanimalo, kaj počne sicer. Njegovi teksti odražajo stanje glasbe v Sloveniji ta hip. Mnogi drugi se niso omejili na to področje in to se mi zdi bolje, recimo Elvis Jackson. Aha, obstaja kompilacija od znane Madness skate trgovine s slovenskimi break in hip hop zadevami, kjer mi je poleg nekaj novejših imen, kot so Poll A Rock, kul tudi Valter Rap. Trkajeva glasba in teksti niso v mojem playerju. Zanimivi so mi še Leeloojamais, ki izstopajo, in pa Katalena.
Je lik Ali Ena v čemerkoli podoben današnjemu liku Dalaja, ki živi po budističnih načelih?
Alien is dead, Dalaj is s'lik'ar.
Pred leti si mi v intervjuju povedal: »Tule na zahodu smo kot čisto zaribani avti. Le umetnik najvišjega ranga bi nas lahko spravil v limuzino na elektro pogon. Hec je, da tak umetnik leži znotraj nas in čaka, da ga prosimo za pomoč!« Smo ga ta čas zaprosili?
Ti mi povej. Od tedaj je minilo kar nekaj časa. Jaz zadnja tri leta več ali manj dodajam akril na platno. V tem času sem ustvaril okrog 55 dostojnih slik, slikam namreč počasi, ki so že našle svoje mesto v zbirkah od Tajske do Slovenije. Z Mirando sva objavila otroško pravljico Mala Morska Deklica in Njen Delfin, zmontiral sem skoraj vseh 12 art videospotov za Red'a'red CD in se nekaj pojavljal v indijskih filmih in reklamah. Za ostale ljudi pa moraš njih povprašati. Pa ne pozabiti, da nam je lani v Kopru v sodelovanju za občino in Luko Koper uspelo razstaviti prvo stalno svetlobno art instalacijo v Sloveniji. Nahaja se ob vstopu v marino oz. potniškem terminalu.
že tri leta skupaj z ženo Mirando živiš v indijskem mestu Auroville. Gre za zanimiv koncept življenja. Kaj ga odlikuje?
Sonce 340 dni na leto, ekologija, vegetarijanstvo celotnega okolja, kjer so redki mesojedi večinoma le na ribah tamkajšnjega morja, sicer pa predvsem mednarodni vtis celote. Vozim električni avto narejen v Indiji, ki je izjemen.
Zakaj, misliš, so te ljudje bolj sprejeli kot Ali Ena, manj kot Dalaja?
Ljudje se bolj odzovejo na provokatorje. Imam pa zato mnogo boljši krog kvalitetnih prijateljev.
Bil si tudi uspešen skejter. Še skejtaš?
Sem in tja, v Aurovillu imamo mini skate park, kjer je tudi mini rampa. Še zmeraj ga »popnem« (preskočim) čez skuter. V Sloveniji pa imam tudi kar nekaj skate buddyjev ...
