ÂŽivalski vrt samooklicanih medijev prakticira to, čemur bi lahko rekli primitivno novinarstvo.Â

Pomurje je že leta v precej inferiornem položaju nasproti Osrednjeslovenski regiji, iz katere prihajate. Se občutki kolektivne psihoze manjvrednosti, ki nehote zajamejo tukajšnje prebivalstvo, vam kot »tujcu«, ko pridete v naše kraje, odražajo tudi v dojemanju Pomurja?

Težko vprašanje. Verjetno bi moral večkrat priti sem, da bi bil bolj pozoren na to. V zadnjem letu sem bil tukaj samo trikrat. Vseeno se mi zdi, da je takšne psihoze, kot pravite, manj, tudi zaradi cestne povezave, ki je Pomurje vrnila v Slovenijo. Vseeno pa je, tako se mi zdi, opaziti nekoliko manj samozavesti pri sogovornikih. Ali pa gre mogoče včasih tudi za nek resentiment, za rahlo grenkobo, ki je rezultat več desetletne prakse odnosov zanemarjanja, kar je sicer prejšnja vlada poskušala popraviti s tem, da je začela obiskovati regije. Ravno včeraj je bila vlada Boruta Pahorja prvič tukaj v Pomurju, kar je načeloma pozitivna gesta, vprašanje, ki se pri tem zastavlja, pa je, ali sem niso prišli samo razkazovat voznega parka... Drugače pa mislim, da bi tako majhno državo, kot je naša, decentralizirali že z boljšimi prometnimi povezavami in pa tako, da bi porazdelili določene institucije po regijah. Večina teh je zdaj skoncentriranih v Ljubljani. Toda to je vprašanje časovnih dimenzij in pa spremembe mentalitete razmišljanja.



Preidiva iz geografskega na področje medijev. Pri tem najprej razčistiva eno stvar. Menda vas moti izraz novinarstvo. Zakaj?

Ne da bi me motil, sem pa ob neki priložnosti ugotovil, da imamo v Sloveniji za to lepšo, starejšo besedo: časnikarstvo. Ker časopis je časnik, se pravi, govorimo o časnikarstvu. Novine pa niso slovenski izraz, tako da smo malce nedosledni. Ampak to je še najmanjši problem v slovenskem časnikarstvu.



Novinarska radovednost vas je že pri 25. letih popeljala do Jurčičeve nagrade. Dr. Alja Brglez je v predgovoru k vaši knjigi Prva beseda zapisala: »Pri Dejanu Steinbuchu se marsikaj zdi nelogično ali kontradiktorno: najprej je dobil najvišje novinarsko priznanje in šele potem postal "enfant terrible" slovenskega novinarskega prostora.« Kako ste sprejeli to vlogo čudežnega dečka slovenskega novinarstva?

Šlo je za splet okoliščin. Na nek način je bilo vse zelo hitro, intenzivno. S pozitivnimi in negativnimi platmi vzpona in kariere. Negativna stran je prislovična za Slovenijo. To je zavist. Z njo se je treba soočiti in včasih je kar težko. Zlasti ko ljudje, s katerimi si tako ali drugače povezan pri mediju, menijo, da bi si nagrado zaslužil kdo drug.



Govorite o nekdanjih sodelavcih z Maga?

Da. Ampak verjetno so imeli svoje razloge, zakaj so tako mislili. Zame je Jurčičeva nagrada po odhodu z Maga pomenila ponudbo, ki je prišla z Demokracije. Če bi bile okoliščine nekoliko drugačne, bi lahko ta projekt uspešno izpeljal. Žal pa so se pojavili različni pogledi med mano in lastniki medija, nakar so se naše poti po dobrega pol leta razšle. To me je potem spet pripeljalo na novo pot, in sicer poglobljenejše pisanje za Sobotno prilogo Dela, ter sodelovanje pri ustanavljanju kulturnega mesečnika Ampak pri Novi reviji. Zatem se je že začela zgodba z avstrijsko Styrio. Ponudili so mi, da bi bil ustanovni urednik brezplačnega časopisa, kar je bila dejansko zelo velika sprememba. Takrat ne samo da večina Slovencev ni vedela nič o brezplačnikih – celo tisti, ki smo se ukvarjali z mediji, o brezplačnikih nismo vedeli kaj dosti. Tako da sem bil v začetku celo sam malce skeptičen do vsega skupaj. Ampak izkazalo se je, da gre za zgodbo o uspehu.



V času krize so se tudi na trgu tiskanih edicij časopisov karte močno premešale. Menite, da so plačljivi časopisi izgubili boj z brezplačniki in internetom?

Jaz bi dal internet v drugo kategorijo. Kar pa se tiče tiskanih medijev, je odvisno, kako je trg razvit, kakšna je konkurenca in kakšna je kakovost teh medijev. Na slovenskem trgu na področju brezplačnih časopisov v bistvu lahko govorimo samo o dveh, to sta Žurnal in Žurnal 24.



Pa Dobro Jutro?

Dobro Jutro ima nek načelen problem. To je problem lastništva. Kar se je nenazadnje izkazalo tudi pri Delu in Večeru, s čimer se zdaj sooča njuna nova uprava. Gre za načelno odločitev, naj se z mediji ukvarjajo tisti, ki se na to spoznajo, ali pa kdorkoli, ki ima kapital. S časopisnim izdajateljstvom se po nekem normalnem razumevanju tega posla – in to velja od ZDA do Zimbabveja, če hočete – ukvarja medijska hiša, ne pa pivovarna, tiskarna ali pekarna, če malce karikiram. Ravno tu se je pojavil problem v Sloveniji. Naša brezplačnika sta okrepila svojo vlogo ravno zaradi tega, ker nimata konkurence ali pa je zanemarljiva, obenem imajo ostali, plačljivi mediji težave s svojo konsolidacijo.



V Sloveniji se je pravzaprav kot najboljša praksa izkazala, da so lastniki medijev tujci …

Pravzaprav je zelo nehvaležno zagovarjati to tezo, ki pa v našem medijskem prostoru vsekakor drži. Pri tujih lastnikih je seveda prvi interes finančni. Vsak medij, ki je organiziran kot gospodarska družba, služi pridobivanju dobička. Ob tem je seveda pomembna tudi družbeno relevantna vloga tega medija. Pri medijih, ki so v domači lasti, se je pogosto izkazalo, da je ta drugi del zasenčil prvega, se pravi, da je domača elita, tako politična kot gospodarska, ugotovila, da je določen medij moč uporabljati za vplivanje na javno mnenje na račun njegove kakovosti, profesionalizma in nenazadnje na rovaš bralcev, ki jih na koncu koncev ni nikoli nihče nič vprašal.

Pri tujih lastnikih seveda obstajajo tudi drugi interesi, ne samo finančni. Odvisno za katere lastnike gre. Pri avstrijskih lastnikih gre prav gotovo tudi za kulturni in zgodovinski interes. Si pa kot profesionalci ne morejo dovoliti, da bi trpela kakovost medija zaradi tega, ker bi imeli oni neko kaprico, da je treba vplivati na politiko ali gospodarstvo. Po mojih izkušnjah se to enostavno ne more zgoditi.



Z Žurnalom ste orali ledino na trgu brezplačnih časopisov v Sloveniji kot ustanovni urednik, kasneje ste delovali kot kolumnist tega medija. Vendarle se je vaša zgodba tam končala precej klavrno, kljub temu, da ste bili najbolj bran kolumnist. Podaljšana roka koga ali česa vas je dosegla ob objavi kolumne z naslovom »Ko bom velik, bom Gregor Golobič«, ki so vam jo v določenih delih cenzurirali?

No, to da so me cenzurirali, je vaša trditev.



Na vašem blogu ste kasneje objavili »popolno« kolumno, ki je bila deloma drugačna …

Prišlo je do določenih posegov pri lektoriranju kolumne, ki je bila sprva nekoliko daljša. Glede na to, da je od tega minilo že nekaj let, res nima nobenega smisla tega pogrevati. Takrat sem se kot odgovorni urednik že poslovil in prevzel funkcijo svetovalca uprave pri Styriji, ohranil pa sem tedenske kolumne v Žurnalu. Kolumna, o kateri me sprašujete, je pač doživela veliko odmevnost zaradi naslova in osebe, ki se je v njej pojavila. Jaz še vedno mislim, da je gospod Golobič izjemno pomembna figura na medijskem področju v Sloveniji. Tako v pozitivnem kot v negativnem smislu.



Kako je lahko politik pozitivna figura za medijsko krajino?!

Politik Golobič je pozitivna figura, ker mu je uspelo v nekem trenutku tako rekoč plebiscitarno zediniti medijski prostor tako zaradi načina komuniciranja s časnikarji kot zaradi laži, ki jo je izrekel. Tako da je v tem smislu naredil zelo veliko za normalizacijo medijskega prostora. Oskarja pa bi si nedvomno zaslužil prejšnji premier Janez Janša, ki je za novinarsko avtonomijo naredil več kot katerikoli premier pred njim!



Kako to mislite?

S svojo pojavnostjo in delovanjem je pri večini relevantnih medijev povzročil tako negativne reakcije, zlasti pri komentatorjih, da se je prvič po letu 1945 slovenski medijski prostor dejansko profesionaliziral ter vzpostavil kritično distanco do oblasti. Po zaslugi Janše je velika večina vodilnih dnevnikov, ki so bili dolga leta provladni, postala protivladnih. Upam, da bo ta drža ostala nekaj normalnega in da se ne bomo vračali v čase, ko so bili mediji, namesto da bi predstavljali četrto vejo oblasti, samo podaljšana roka izvršilne oblasti.

Vendarle, nič ni narobe, če je medij vsebinsko ideološko orientiran …

Seveda ni. Če ima medij, ki je zelo ideološko orientiran, svoje bralstvo, in še dobro finančno shaja, potem je to poslovno povsem sprejemljiva zgodba. Vendar pa pričakujem v naslednjem letu precejšnjo krizo na področju tiskanih medijev pri nas. V zadnjih 15 letih so se namreč časopisi in revije razbohotili do te mere, da bo kriza, v kateri smo, postala neke vrste vihar, ki bo medijsko krajino precej upostošil, saj ni več logike, po kateri bi pri nas izhajalo toliko medijev. Glede na število prebivalstva imamo nadpovprečno število tiskanih medijev.



Pa kakovost le-teh in novinarjev?

Mislim, da imamo nekaj zelo prodornih imen, vprašanje pa je, če jih je dovolj. Če bi iz vseh medijev nabrali najboljše, bi jih bilo komajda dovolj za eno kvalitetno redakcijo, kar je največja tragika naše (pre)majhne kritične mase. A vseeno mislim, da je treba optimistično gledati na mlade generacije, ki so neobremenjene. Zlasti bi bilo potrebno, ampak to je že drug kontekst, čim več mladih ljudi nagnati v tujino za nekaj časa, da se »prezračijo« in potem pridejo nazaj s sproščenim miselnim vzorcem.



Čemu potem študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede?

Ko sem bil še urednik, smo sicer imeli tudi nekaj kolegov iz omenjene fakultete, toda talent je vedno stvar posameznika. Definitivno pa ni nobene potrebe za obstoj posebnega študija novinarstva, kot se imenuje smer na Fakulteti za družbene vede. Smisel za žurnalistično pisanje imate v krvi ali pa si ga v najslabšem primeru pridobite v poletni šoli kreativnega pisanja... Študij novinarstva na FDV je pravzaprav kontinuiteta nekdanjega političnega nadzora nad mediji. FSPN, predhodnico FDV je ustanovila partija z Dolancem na čelu, da bi – podobno kot vse države vzhodnega bloka – imela čim večji nadzor nad ustvarjalci javnega mnenja.

Vaš sklep se torej glasi, da bi bilo potrebno študij novinarstva ukiniti?

Saj veste, da se to ne bo zgodilo. Ta študij je postal neverjetno popularen, tudi po zaslugi tabloidov in vseh ostalih rumenih medijev, ki privlačijo vse mogoče bodoče novinarje. Zlasti punce so ugotovile, da je biti v medijih, zlasti tam, kjer je vidna njihova podoba, zelo »in«. Postaneš del družabnega življenja, odprejo se vrata slave.

Potešitev prepotentnega narcisoidnega značaja?

Recimo. Tu so največ škode naredile komercialne radijske postaje in televizije, kjer ima svojih pet minut vsaka trapa, ki zna izgovoriti besedo »estrada«. Ta živalski vrt samooklicanih medijev prakticira to, čemur bi lahko rekli primitivno novinarstvo in v tem pogledu gredo stvari v drugo skrajnost. Če smo namreč nekoč imeli neke okorele, hlapčevske pisune, ki so bili pravzaprav ves čas družbeno-politični delavci, imamo zdaj na drugi strani mlade razvratneže, ki jim ni nič sveto. Nedolgo nazaj je novinarka enega od teh vulgarnih medijev predsednika Türka, ko je obiskal gradbišče v ljubljanskih Stožicah, nonšalantno vprašala, ali nima nič bolj pametnega za početi, kot da hodi po gradbiščih. To je ta druga skrajnost, o kateri govorim.



Državno lastništvo v medijih se v praksi izkaže za neučinkovito. Bi morali ukiniti to anomalijo?

Saj se je ta anomalija v zadnjih letih v glavnem že sama odpravila.



Kako to, da se ni že prej?

Ker so bili drugačni interesi. Vse do vstopa v Evropsko Unijo si je država to lahko privoščila. Ustvarjala je hermetično zaprt prostor, v katerem ne samo da je bil tuj kapital psihološko prikazan kot sovražnik nacionalnega interesa, tudi administrativno so postavljali prepreke, prek katerih je bilo tujcem zelo težko splezati.

Po vstopu v Evropsko Unijo sta morda ostali le še dve anomaliji. Denimo famozni Razvid medijev, ki ga vodi ministrstvo za kulturo. To je popolnoma nepotrebno. Če se odločite, da boste jutri začeli izdajati časopis, ga ne morete brez vpisa v ta razvid. To je v evropskih državah popoln absurd. Nič manjša norost ni Slovenska tiskovna agencija ...

... na njo sem v prejšnjem vprašanju o lastništvu države v medijih kot anomaliji ciljal.

To je pa primer incesta! Njena lastniška struktura, STA je v popolni državni lasti, daje vsakokratni vladi idealen alibi za kadriranje v skladu s politično večino. Kar se danes dogaja na STA, je logična posledica njene lastniške ureditve. Dokler to ne bo urejeno drugače, se bo agencija vrtela v krogu.



Vas preseneča molk 571 podpisnikov Peticije o pritiskih in cenzuri, ki je pred dvema letoma zelo »tankovsko« prodrla v javnost?

Očitno so se razmere zdaj dramatično izboljšale (nasmešek)...



Takrat ste v kolumni za Marketing Magazin med drugim problematizirali tudi vlogo urednikov, ki so po vašem mnenju soodgovorni za pritiske. Se vam ne zdi, da je ta teza skrajno naivna glede na velik vpliv politike preko lastništva v nekaterih medijih?

Niti ne. Če govorimo o profesionalnih lastnikih, ki se ne vtikajo v uredniško politiko, potem verjamem tudi v to, da obstajajo profesionalni uredniki, ki si ne dovoljujejo nekakšnih vročih telefonskih linij s politiki. Ko me je nekoč klical predsednik vlade in se nekaj drl v slušalko, sem odvrnil, da se name ne bo nihče drl. In prekinil zvezo.

Verjamem, da mora biti odgovorni urednik osebnost z visoko moralno integriteto in državljanskim pogumom, obenem pa imeti občutek za spoštovanje dostojanstva ljudi. Takšen človek se ne bo kar tako uklonil.



Če domnevamo, da je Janševa oblast izvajala pritiske na določene medije in mešetarila po njih, pridemo do ključnega problema, ki se je takrat odstrl – do samocenzure novinarjev, ki dotlej pravzaprav ni bila potrebna, saj je bila oblast »prava« …

Desnosredinska vlada je bila frustrirana, ker so jo tako imenovani nacionalni mediji zelo trdo obravnavali in ko se ji je ponudila prva priložnost, da prek lastnikov, torej podjetij, ki so bila v večinski državni lasti, lahko pridobi vpliv na časopisno hišo Delo, je bila skušnjava očitno prevelika. Toda recept, ki so ga sestavili v vladni palači, se pač ni izšel in iz tega je nastal velik cirkus.



Ki je (ponovno) razdelil Slovenijo?

Pa ne samo to. Časopisna hiša Delo je doživela največji pretres. Novinarji so se uprli, uredniki so odhajali. Kar pa je najpomembnejše: trend, ki se je tedaj začel pojavljati, je dokazal, da imajo zadnjo besedo bralci. Zato je bil upad branosti logičen.



Zdi se, da se desnosredinski politični blok zelo nerodno in oholo loteva poseganja v medije. Levica je pri tem veliko bolj prefinjena.

Ja, levica ima boljši občutek za mehke pritiske.



Imajo tudi nekaj desetletno podlago …

Tudi to, seveda. Nekdo, ki je v politični areni šele poldrugo desetletje, nima možnosti, da bi temu pariral. Poleg tega je desnosredinski prostor ravnal zelo kratkovidno, štorasto. Že pred leti sem v enem izmed komentarjev zapisal, da se Janša, ko gre za medije, včasih obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Ta odnos »Hass-Liebe«, ljubezensko-sovražni odnos, je na koncu eskaliral ravno v tej peticiji proti cenzuri.

Pogrešate ob takih bizarnih trenutkih, kjer se Slovenci delimo, v medijih večjo prisotnost intelektualne misli?

Vaše vprašanje sugerira, da določena prisotnost že obstaja. Jaz pa se bojim, da v slovenskih medijih že nekaj let ni nikakršne prisotnosti intelektualcev. Kje so, kam so vsi šli?! Edini res relevanten prispevek, ki sem ga v zadnjih dveh letih prebral v domačem tisku, je provokativna razprava pisatelja Mihe Mazzinija z naslovom »Kako iz Slovencev pregnati srednji vek?«. Včasih se mi zdi, da je zavladal kulturni molk. Ko omenjate razdeljenost Slovencev, menim, da je potrebno razmišljati tudi o skrajni možnosti; in sicer da bi naredili seznam tematik, ki najbolj razdvajajo ljudstvo, ter vse skupaj enostavno zamrzniti za nadaljnjih 50 let. In ko bi to obdobje preteklo, bi se o njih še enkrat pomenili. Do takrat pa se o tem ne pogovarjamo.



Bo moralo priti do spremembe generacij?

Gotovo. Ne samo kar se tiče zgodovine ali ideologij, tudi kar se tiče pogledov na vsakdan, aktualnih razmer v gospodarstvu, vprašanj socialnih transferjev itd. Vzemiva primer Mure, ki ni samo lokalna zgodba ampak je tudi nacionalna; Mura je bila posledica dolgoletne zgrešene politike managementa. Ko se govori o recesiji v Sloveniji in o odgovornosti, so managerji naredili ogromno napak. Država je imela možnost posegati v podjetja v njeni lasti, kar je Mura ves čas bila, pa politika tega ni bila sposobna ali ni želela narediti, zato bi morali vse tiste managerje, ki nosijo krivdo za slabo poslovanje, dati na javni seznam in zraven napisati, koliko ljudi so s svojim početjem spravili na cesto, koliko podjetij v stečaj ... Ti ljudje, morda jih je samo za en ducat, so po različnih podjetjih krožili 15, 20 let. Za njimi je ostajal propad!



In še danes krožijo na vodilnih položajih …

Seveda, in to je najhuje! To je tista negativna plat elite, ki kroži znotraj sistema. Ampak to ni elita, ki bi nastala v zadnjih nekaj letih. To niso tajkuni, ki so jih polni vsi mediji. To je elita, ki je bila že pred 20 leti v dobri štartni poziciji, da je lahko ta mesta sploh zasedla.



Prej ste omenjali tekst Mihe Mazzinija »Kako iz Slovencev pregnati srednji vek?«. Avtor zaključi, da bo to težko. Se strinjate s tem zaključkom?

Se sicer strinjam, ampak obenem se ne bi želel podvreči vsesplošnemu pesimizmu. Sicer nisem kak hud nogometni navdušenec, ampak ko sem gledal nogometno tekmo med Slovenijo in Rusijo, predvsem pa reakcije po njej, sem ugotovil, da je v Sloveniji pravzaprav potrebno zelo malo, pa so ljudje pripravljeni pozabiti na razlike in stopiti skupaj. Uspeh je tisti, ki združuje. Tekma v Mariboru je obenem dokazala, da si ljudje zaslužijo veliko boljšo oblast kot jo imajo. Ampak očitno so se množice tega že začele zavedati, saj so izžvižgali vodilne maskote sedanje oblasti.

 

Obstaja kakšna alternativa?

Jaz je ne vidim. Tu se ponovno vračava k zamenjavi generacije. Kajti elita, ki se je pojavila po osamosvojitvi, je zgolj premešana elita, ki je bila na oblasti pol stoletja.



Politična kultura, kot izvrševalka volje volivcev, je na nizki ravni. Smo lahko tako hudomušni in rečemo, da se v tej kulturi kot volivci zrcalimo tudi sami?

Politiki so zrcalo ljudstva. Toda te misli ne gre jemati dobesedno. Saj so se tudi v danes zrelejših, tradicionalnih deželah nekoč ubadali s »slovenskimi« tegobami. Tisto, kar je za našo družbo najbolj nevarno, je brezbrižnost, apatija. Ko volivci enkrat obupajo nad vsem skupaj, je čas za alarm. V zgodovini so takrat na svoj račun prišli trije –izmi. In nikoli se ni dobro končalo.



Nedavno ste bili v Združenih državah Amerike. Tam ste, kot ste zapisali v kolumni za spletne Finance, sprejeli gospodarski in politični program za Slovenijo po letu 2012. Za kaj gre?

Ni tako usodno (smeh). Niti slučajno ne. Ko sem bil na počitnicah v Združenih državah, sem obiskal Andreja Nabergoja, predsednika Združenja Yes; imela sva izčrpen in odprt pogovor o tem, kaj vse je v Sloveniji narobe. Prišla sva do kakih petih ključnih točk, ki bi jih lahko izpostavili prek neke javne razprave. In potem sva malo v šali, malo zares ugibala, ali bi iz tega lahko še kaj nastalo. Gre pa vse to v kontekst aktualne politične elite, za katero še enkrat ponavljam, da ne ustreza tistim najbolj pozitivnim lastnostim, ki so v Sloveniji potrebne.



Yesovcem so mediji že pridali negativen prizvok. Je realno pričakovati, da iz tega lahko nastane pozitivna paradigma?

Gotovo obstaja nevarnost, da bi Yesovci zaradi interpretacije, ki so je bili deležni v medijih kot združenje, pravzaprav izgubili moralni imperativ, ki bi ga lahko imeli. Meni bi se zdela velika škoda. Krivda je sicer nekoliko deljena. Najprej so mediji v želji po neki veliki zgodbi, teoriji zarote – saj če ne bi bil YES, bi bil to Opus Dei, prostozidarji ali kdo drug, ta Nekdo mora biti vedno – iz muhe napihnili slona, po drugi strani pa je tudi res, da so se v YES-u, v katerem je okrog 140 ljudi, pojavili posamezniki, ki niti slučajno niso koristili ugledu tega združenja. Če bi bil njihov član, bi si prizadeval, da bi jih na dostojen način odslovili. Kljub temu pa imam do združenja Yes pozitiven odnos, ker mislim, da predstavlja nov način razmišljanja.



Slovenski mediji bi ga verjetno preimenovali v neoliberalnega.

Glede na splošno mentaliteto v tem združenju bi lahko rekla, da je to bržčas točno.



Midva ji reciva liberalna.

Še nekaj ne smemo izpustiti, že zaradi narave stvari v Sloveniji: namreč socialne komponente. Brez nje ne gre, čeprav to ne pomeni papagajskega ponavljanja o radostih skandinavskega modela socialne države, kar je tako ali tako mešanica mita in popolne predimenzioniranosti. Izziv tovrstnih združenj, kot je Yes, je po mojem v tem, da bi jih v prihodnosti lahko nastalo še več. Torej da bi se ustvarjali mali centri moči, ki bi se enkrat povezali in nudili dovolj energije za ta generacijski preskok, o katerem sva govorila. Zdaj imamo na družbenem, političnem in ekonomskem nivoju tri skupine: dedki (stari nad 60 let), ki so svoje poslanstvo nekako že končali, čeprav so še vedno zelo vplivni. Milan Kučan in France Bučar recimo sodita v to skupino. Potem imamo v sredini generacijo, reciva jim očetje, ki je stara ravno toliko, da jih vsaj še 20 let ne bomo spraviti s položajev. Gre za generacijo osamosvojiteljev, reformistov in vseh ostalih, ki so se začeli kaliti v času slovenske pomladi. V tretji množici smo mi, vsi tisti, ki še ne moremo narediti velikega preskoka. Vprašanje, ki se tu zastavlja, je, kdo smo naravni zavezniki?

Dedki in vnuki! Če razmišljava o tej paradigmi, potem je potrebnega nekolikanj več razumevanja do določenih tem, ki so za nas bodisi samoumevne ali pa bi jih zamrznili za 50 let, ker nas delijo, a so za dedke vseeno tako zelo pomembne, da so že usodne, saj so del njihovega življenja. Mislim, da je za uspeh generacije vnukov odločilna podpora dedkov in njihovega razumevanja. Samo na ta način se bo dalo vplivati na to generacijo, ki je še vedno dovolj mlada, da bo imela glavno besedo in sprejemala ključne odločitve nadaljnjih 20 let. Ob tej misli mi ni preveč prijetno.



Kanite vaše misli, ideje in kritično refleksijo v bližnji prihodnosti kot aktiven sooblikovalec kakšnega od slovenskih medijev (ponovno) tudi udejanjiti?

Mar ni bil že tale intervju dovolj? (smeh)

Foto: Tadej Kirinčič