Dušan Dundek prekolesaril Slovenijo, trenutno pa je v ZDA
Kdaj ste se navdušili za kolesarjenje?
Celo življenje sem se ukvarjal s košarko, vmes pa malo kolesaril z navadnim kolesom. Z dirkalnim kolesom sem se začel voziti leta 1999 kot začetnik v društvu, brez vsakega znanja, sčasoma pa se je po branju literature in spoznavanju ljudi iz kolesarske sfere vse dvigovalo. Danes praktično več ni stvari, katere si ne bi upal peljati.
Kako ste postali del spremljevalne ekipe na Dirki čez Ameriko (RAAM-u)?
Predlani oktobra sem v eni soboški gostilni naključno spoznal osebo, ki je do takrat nisem poznal. Beseda je prišla na kolesarstvo in povedal mi je, da je zaposlen v vojski in da je bil že dvakrat v spremljevalni ekipi Jureta Robiča na dirki čez Ameriko. Ko sem mu povedal še za fotografiranje mi je namignil, da bi lahko šel z Robičem v Ameriko. Vmes sem že dve leti poznal po kvaliteti drugega slovenskega kolesarskega ultramaratonca Marka Baloha, ki sem mu to omenil to možnost in Baloh me je povabil tudi v njegovo spremljevalno ekipo. Ker sem Robiču obljubil sem z obljubo čakal do 10. marca in ker se mi niso javili, sem aprila vendarle sprejel ponudbo Baloha.
Kakšne vtise ste dobili na poti čez Ameriko?
Osebno me preseneča, da imajo tako malo krožišč, na poti več kot 4000 kilometrov mislim, da sem jih videl le štiri, saj so ponavadi semaforizirana križišča ali križišče opremljeno z znaki, posebej zanimivo pa je bilo eno krožišče dobesedno okrog hiše in dvorišča. Ogromno je indijancev, ki pa so necivilizirani, v zgubljeni družbi, so povsem brezvoljni kot da bi bili pijani in drogirani, živijo v barakah, ne pustijo se fotografirati oziroma se, če jim daš dolar, ki pa ga nato zapijejo.
Kdaj ste se sami začeli ukvarjati z ekstremnimi kolesarskimi turami?
Še dve, tri leta nazaj sem kolesaril le ture od 100 do 150 kilometrov, že na prvi izvedbi Dirke okoli Slovenije, leta 2007, pa sem fotografiral za organizatorje in takrat sem pomislil na to, da bi tudi sam lahko vozil na tej dirki. Lani smo se dogovorili s kolegi iz društva Triglav Predanovci, da gremo iz Murske Sobote s kolesi na start dirke v Postojno. To je bilo prvič, ko sem se peljal daljšo turo, nekaj več kot 250 kilometrov, čeprav je tu bil vmes postanek, kosilo in podobno. Po RAAM-u, kjer sem se spoznal z Balohovim sotekmovalcem Perčičem, je beseda naneslo, da gre slednji s kolegi vsako leto vsaj enkrat s kolesom v Črno Goro in me vprašal, če grem zraven. Tako sem začel poleti intenzivneje trenirati, vsako soboto sem prevozil vsaj 200 kilometrov, enkrat celo 360 kilometrov in nato smo septembra res šli v Črno Goro.
Kako je potekala vožnja od Celja do Ulcinja?
Peljali smo se neprekinjeno 31 ur, tura pa je merila skoraj 900 kilometrov. Sam nisem prevozil do cilja, saj sem 35 kilometrov pred koncem padel na cesti, ki je bila spolzka. Vseeno je bila to do takrat moja najdaljša tura, ki sem jo prevozil brez problemov, vmes se mi je malo dremalo, kot vsakemu, ki dve noči ne spi in takrat sem vedel, da bom šel na DOS, nakar sem si kupil še eno boljše kolo.
Kako so potekale priprave za udeležbo na DOS-u?
Pri padcu na glavo, pri čemer je počila celo čelada, a je glava ostala na srečo cela, sem si poškodoval ramo. Kot posledica tega je bilo mesec in pol neaktivnosti, nakar sem spoznal Danijela Srako, ki mi je ponudil pomoč pri treniranju. Začela sva se malo voziti s kolesom, pozimi pa sem malo tekel in igral košarko, brez posebne prehrane, toliko, da sem pet dni na teden spravil telo v gibanje. Februarja sem začel z nižinskimi turami, v službi sem si jemal pol ure dopusta in se šel peljat 50 kilometrov, tako da sem v mrzlem februarju uspel prevoziti 1000 kilometrov. Marca sem začel voziti staro specialko, predvsem po ravnem in blagih bregovih, tako da sem tisti mesec naredil 1700 kilometrov, aprila pa se je začelo zares. Vmes se je menjala spremljevalna ekipa in dobil sem pravo profesionalno ekipo, ki je Perčič takrat ni potreboval. Tako je bil v moji ekipi lanski in letošnji šef RAAM-a, zmagovalka in državna reprezentantka v cestnem kolesarjenju Tjaša Rutar in trener Baloha, Andrej Petrovič. V aprilu sem tako naredil 3000 kilometrov in to kvalitetnih, kot so mi povedali.
Je bila udeležba na DOS-u dokazovanje samemu sebi ali kaj drugega?
Težko vprašanje, recimo pa da skušaš nekaj dokazati sam sebi, pa dosti tudi drugim. Večina ljudi danes sedi za televizorjem in gleda tekme ter si misli, star sem in več ne zmorem. Zadnjič sem srečal Robiča, ki mi je dejal, da smo na koncu koncev lahko vsi, ki smo prevozili ponosni, to zmore trenutno petdeset Slovencev.
Kako se je začela sama dirka?
Dirka se je začela z malo smešnim, veselim vložkom, ko me je Petrovič in ekipa tik pred štartom v eni kleti slekla in me oblekli v posebaj zame narejen dres z logotipom okostnjakom štorklje, ker je moje internetno ime truplek. Tam se je veliko fotografiralo in bilo je precej ljudi. Pred dirko sem spoznal še svetovno prvakinjo v ultramaratonskem kolesarjenju Caroline van den Bulk iz Kanade. Tik pred startom te pridejo organizatorji vprašat, če si želiš kakšno pesem in zbral sem si Manco Špik, želel sem pravzaprav duet z Lango in že ves nervozen startaš. Največjo težavo mi je na začetku predstavljalo nepoznavanje terena, Sraka mi je svetoval, da naj si v prvem delu ne zakisilim nog, to pomeni, da bi me zaradi preveč kisline v mišicah pekle noge. Začel sem bolj počasi, tako da mi je spremljevalna ekipa predlagala, naj povišam tempo. Na prvo merjenje sem prišel šele kot 42., vmes se je spustila že noč, glavno težavo pa mi je povzročalo predvsem nepoznavanje terena.
Zanimiva prigoda pa je bila pri vzponu na Vršič, povejte zakaj je šlo?
Podnevi smo prišli na Bovec in po nekaj kilometrih se je začel tako imenovani kraljevski vzpon na Vršič s Trentine strani. Gor je bil še sneg, na mestih tudi do šest metrov in če pogledaš vmes, ko se dviguješ, nazaj je lepo doživetje, ko vidiš s kakšnega prepada si prišel gor. Pri tem mi je veliko voljo dajala Tjaša, ki je zraven mene tekla devet kilometrov v hrib. To je bila tretjina dirke po kilometrih, naprej pa skoraj do konca nisem imel težav.
Kakšne težave ste imeli pred koncem dirke?
Drugo noč sem v naglici, ko smo se preoblačili, oblekel ene rdeče hlače, ki so bile bolj slabe kvalitete in začele so se težave z zadnjico. V Moravskih Toplicah sem jo imel že precej načeto, stvar pa je rešil Petrovič, ki pozna vse trgovce in je nabavil dodatek k sedežu, nek gel in magnezijeve tablete, kar je s pomočjo dobrih hlač odpravilo težave. Težave so se začele tudi pri Črnomlju, kakšnih 160 kilometrov pred ciljem, ko sem še krepko držal tretje mesto v kategoriji nad 50 let. Začel sem zavračati hrano, padel mi je sladkor in kot posledica več ni bila glava na mestu. Tako sem začel krepko zaostajati, kljub spustu sem izgubil eno uro in dvajset minut, tako da sem kot četrti v svoji kategoriji prišel v cilj ob pol šestih zjutraj.
Glede na to, da ste bili že na RAAM-u, kakšna je primerjava glede organiziranosti z DOS-om?
DOS je dobro organizirana dirka, ki ima marsikaj česar v Ameriki nimajo, recimo satelitsko spremljanje. Na RAAM-u je vse štirikrat večje, več ljudi, več sodnikov, točno znana pravila, medtem ko so se pri nas pravila spreminjala, drugače pa je v organizacijskem smislu precej podobno organizirano. S tem da imajo čez lužo skupinski start in šele čez kakšnih 30 kilometrov ponovno startajo z razmakom dveh minut, medtem ko Sloveniji naredijo bolj spektakularno prireditev, kjer starta vsak posamezno.
Kakšno je sicer zanimanje za dirko okoli Slovenije?
Ob sami progi je bilo veliko zanimanja, imel sem precej navijačev, vendar ne v Prekmurju, kar je posledica interneta, kjer sem relativno znan in to ti da dodatne moči. Sicer si na progi čisto sam in če imaš občutek, da ti nihče ne stoji ob strani, ob poti, cesti, telefonu, je slabo, ampak mislim da je imel vsak vsaj nekaj.
Petnajstega junija se znova odpravljate v Ameriko na RAAM, koga boste spremljali tokrat (op. p. – intervju je bil opravljen pred njegovim odhodom)?
Grem s tretjo slovensko ekipo, po Balohu in Robiču, in sicer Perčičem kot lani in mladim Rosensteinom, ki dosti obeta. Nastopa osem ali devet dvojic in računamo na dobro uvrstitev. Organizacijsko znamo več kot lani, saj nas je pet bilo že na tej dirki, lani smo bili skoraj vsi novinci. Tako, da nas določene stvari ne morejo več presenetiti tako kot lani, računamo pa na čas pod sedmimi dnevi, kar bi pomenilo izboljšanje lanskega rezultata.
V kolesarskih sferah imate vzdevek truplek, kje in kako ste ga dobili?
To je povezano s košarko z enega piknika, kjer smo v pavzi igrali mali nogomet in pri rezultatu 3:3 smo se zmenilo, kdo doseže prvi zadetek zmaga. Jaz sem bil vratar in sem dobil iz mrtvega kota zadetek, v naši ekipi je nastopal en doživeti Štajerec, ki mi je povedal truplek, da sem zadetek nalašč pustil in od takrat imam ta vzdevek.
Ali se boste v prihodnje še udeleževali DOS-a?
Ja, drugo leto mislim spet voziti, sicer še razen šefice nimam spremljevalne ekipe, cilj pa bo 53 ur oziroma pet ur hitreje kot letos.
Kolesarite te dolge ture le zaradi sebe in svojega počutja, ali bi se pa kdaj po vzoru Martina Strela podali na kakšno komercialno pot?
Zase menim, da kot prvo nisem sposoben kaj komercialnega zagotoviti, drugo pa ne vem, če me zanima podoben podvig kot Radovana Skubica Hilarija, ki se je lani podal s kolesom do Pekinga. Bolj kot dolgotrajne ture me zanimajo dolge ture v krajšem času. Drugače pa nisem toliko medijsko zanimiv, čeprav sem se kot edini Prekmurec podal na DOS in ga tudi prevozil.
Poznate vse glavne slovenske ultramaratonske kolesarje, kaj lahko rečete o njih?
Kot prvo so vsi ene vrste stroji. Na primer Robiča jaz kličem najboljša ultramaratonska zver v zgodovini, Baloh pa je čisto drugačen - ima družino, hodi v službo, zato nima toliko časa za treniranje. Med seboj so si različni, a vsi dobri dečki, saj vsi vedo kaj jih na dirki čaka in si nima časa iskati sovražnikov ali biti vzvišan.
Ali vas mika, da bi se poskusili voziti tudi na RAAM-u?
Vmes razmišljam o RAAM-u, trenutno pa obstajajo tri velike ovire. Prvič nisem še dovolj pripravljeni, kar bi se dalo odpraviti, rabil bi okoli 60 tisoč evrov in tretja ovira, da sem relativno star in več nimam dosti časa, ker ne vem, če je kdaj v zgodovini dirke čez Ameriko nastopal petdesetletnik. Sem pa dovolj trmasti, da bi poskusil, če bi imel izpolnjene pogoje.
Glede na to, da gre za skoraj nečloveške napore, obstaja kakšen pogoj, da se lahko udeležiš ultra maratonske dirke?
Pred dirko ni potrebna nobena zdravniška kontrola, vsak je verjetno dovolj pameten, da presodi, če nima zdravstvenih težav, ki bi ga lahko ovirale. Na dirki lahko odstopi tudi popolnoma zdrav človek, kot na primer Fredi Virag, ki je bil že petkrat na RAAM-u, DOS-a pa ni zvozil zaradi težav s hrbtenico. Robiču so pred dvema, tremi leti komaj rešili življenje, ko je imel težave s pljuči, Baloh pa ima občasno težave, ker je astmatik. Ponavadi se na takšne dirke podajo zelo zdravi ljudje.
Kakšne imate vi cilje za prihodnost?
V juliju imam planirano rekreativno turo okoli Prekmurja, nato s kolegi turo okoli Balatona in vožnje po Kočevskem. V avgustu bom šel verjetno s kolegom izmenično v Split, kar pomeni, en kolesari, drugi vozi avto in obratno, septembra pa če bo še dovolj denarja dvakrat v Črno Goro. Enkrat s Srako, drugič pa Perčičem in celjskimi kolesarji.
