Papež nima namestnika. V primeru njegove smrti katoliška cerkev ostane brez vodstva.
Čeprav posle prevzame zbor kardinalov, je njegova oblast omejena na vodenje tekočih poslov, pripravo žalnih slovesnosti in papeževega pogreba ter organizacijo volitev novega voditelja rimskokatoliške cerkve.
Pravila za »čas med papežema« je reformiral papež Janez Pavel II. Neposredno po papeževi smrti mora kardinal kamerlengo zapečatiti delovne in osebne papeževe prostore.
Funkcija preneha vsem visokim cerkvenim zastopnikom - državnemu tajniku in kardinalom prefektom.
Do izvolitve novega papeža najvišja avtoriteta v Vatikanu kamerlengo
Na položaju pa zaradi vsakodnevnih nalog ostanejo kamerlengo, glavni spovednik in generalni vikar mesta Rim.
Poseben položaj ima kamerlengo - od leta 2019 je na tem položaju Irec Kevin Farrell, ki potrdi papeževo smrt, postane najvišja avtoriteta v Vatikanu in do izvolitve novega papeža upravlja apostolski sedež. S pomočjo kardinalov, zbranih v splošnem zboru kardinalov, določi datum pokopa in izvolitve novega papeža - konklave.
Po papeževi smrti kamerlengo v soglasju s kardinali ureja, kar »okoliščine narekujejo v obrambo pravic apostolskega sedeža in za njegovo pravično upravljanje«. Pri tem mu pomagajo trije kardinali, ki jih izžrebajo (po enega iz vrst škofov, duhovnikov in diakonov), predhodno pa se mora o pomočnikih izreči kardinalski zbor.
Kardinalski zbor zaseda v dveh kongregacijah, prva je splošna, druga pa posebna. Splošne se morajo udeležiti vsi kardinali, posebno pa sestavljajo kamerlengo in njegovi trije pomočniki. Kardinalski zbor mora določiti dan in uro ter kraj in način papeževega pokopa, ki mora biti praviloma med četrtim in šestim dnevom po smrti.
