Ko je nova vladna garnitura pred tremi leti prevzela oblast, ogledala dogajanja v ozadju tistih, ki naj bi razkrivali ozadja, ni bilo. Novinarji kot neodvisen odsev dogajanja v svetu informacij, kreiranih na tak ali drugačen način, so v sproščeni Sloveniji, kot je JJ poimenoval trenutni duh naše deželice, že leta deležni tistega, česar si vsak prizemljen novinar ne želi. Trenutne razmere v slovenskih medijih so tako le zrcalo tistemu, kar se je dogajalo že leta. Razlika je le v tem, da se zdaj o tem celo govori, banalnost pa v tem, da se ne sme iskati izhoda. Prepletenost gospodarskih in političnih lobijev z medijskimi je prevelika. Logično in nedolžno samoumevno novinarji taka dejstva tudi sprejemajo. Stigma je torej požrta. In če je nekoč veljal rek, da se oblastniki bojijo novinarstva, danes velja obratno. Krivce zagotovo lahko iščemo v vstopu kapitala v lastniške deleže medijskih družb, ki na ta način eksistirajo, in v nujnosti političnih interesov.
Tudi besede prvaka SD Boruta Pahorja pred dnevi v oddaji Tarča, kjer je ob morebitnem prevzemu oblasti na naslednjih državnozborskih volitvah napovedal zadržanje sposobnih in talentiranih kadrov v vseh sferah družbe, verjetno niso predpostavljale dejstva, da politika sposobne kadre sfiži, talente pa načeloma ubije. In kaj je Pahor želel povedati? Da njegova politična opcija ne bo mlela novinarskega poročanja? Mlela je še vsaka in trenutno nič ne kaže, da bi se ta situacija v prihodnosti spremenila. Oblastniki se bolj kot kdajkoli prej zavedajo, da v dobi informacijske poplave, ki kreira podobo vsakega sistema, potrebujejo nekoga, ki bo podobo njihovega sistema prikrojeval. Logično in boleče. Teror novinarstva, ki pa vseeno še ni zapihal v srca mladinskega novinarstva, ki mora predstavljati kritičen glas družbe. Prav gotovo skregano s trenutnimi načeli, kjer strah kot sredstvo obstoja novinarstvo slepi. Avtoritativna oblast ga vzpodbuja, krepi in neguje. Ker ji paše. In še kako dobro ji uspeva. Moderno politično življenje, v katerem tipično značilnost predstavlja nacionalna država, za navidezno sproščenostjo skriva napetost. Spomini na makiavalizem so torej obujeni – umetnost vladanja, ki je postala tehnika oblasti, primorana ozirati se na neko objektivno nujnost, ki jo je mogoče obvladati le s tipično politično vrlino – svetovljanska usmerjenost vladarja, ki se istoveti s posvetno usodo države. Za razliko od takratnih načel oblasti danes ne moremo govoriti o poistovetenju vladarja s posvetno usodo države, ampak o banalnosti, ki je postala celo sprejemljiva. Novinarji so se primorani poistovetiti z bolj ali manj posvetno usodo svojega neposlanstva.
Je delitev na leve in desne medije tako sploh še potrebna? Glede na trenutne razmere v slovenski politiki, kjer levice pravzaprav sploh nimamo, je odgovor jasen, pa še tisto, kar je ostalo od levega, se počasi preveša. Paradoks s premosorazmernostjo prepletenosti politike in novinarstva pravzaprav sploh ni tako velik. Politično je posegati tja, kamor ne smeš in pogosto tudi ne veš. Nič čudnega, da minister Rupel v poseganju političnih oblastnikov v novinarsko delo ne vidi nič slabega. želje in hrepenenja po neodvisnem novinarstvu, ki so sen vsakega novinarja, pač niso sen političnih veljakov. Na ta način novinarstvo kot poklic ne predstavlja nič drugega kot zgolj posiljene avše za eksistiranje dveh polov. Oblasti in novinarjev samih. Situacija, ki spominja na obratno situacijo značilnosti tropa. Rast in gostota v tropu sta igrani, enakost in usmerjenost pa ima. Novinarska rast, za razliko od tropa, ni igrana, je pa igrana podoba, ki jo izkazuje. Pa moderna usmerjenost? Mediji so izkrvaveli, novinarji so vdani v usodo in sence uporništva ni. Pritiski na novinarje ter urednike (tudi s strani prejšnje oblasti) držijo vzvod hrepenenja »neodvisnemu« novinarstvu. Jasno je, slovenski novinarji so nedolžnost izgubili še preden smo za to (iz)vedeli. Je to podoba sproščene Slovenije?
