Kasaštvo je šport, ki nima izkoriščevalskega, temveč vzajemni smisel, pred ponedeljkovo dirko v Ljutomeru, s katero se v Sloveniji pričenja nova sezona, poudarja Janko Sagaj iz izjemno uspešne kasaške družine.
Na velikonočni ponedeljek se na ljutomerskem hipodromu pričenja nova sezona kasaških dirk na slovenskih tleh.
Kasači bodo letos v Ljutomeru nastopili kar šestkrat, velikonočna dirka pa se v tekmovalni spored vrača po tem, ko jo je v zadnjih dveh letih odnesla epidemija koronavirusa.
Na ljutomerskem hipodromu bo tekmoval tudi Janko Sagaj, ki je kot voznik konjev Victory Soul Man, Don Saxo in Tars Stars prijavljen na tri ponedeljkove dirke. Spored tekmovalnega dne najdete tukaj.
S starejšim od bratov Sagaj, ki je bil marca, na deveti kasaški akademiji, proglašen za trenerja in voznika leta 2021, smo se pogovarjali pred začetkom sezone, ki bo letos potekala še na hipodromih v Stožicah, Komendi, Šentjerneju, Krškem, Lenartu, Križevcih in na Igu.
Janko, ki je s kasaštvom povezan kot rejec, trener in voznik, je v daljšem pogovoru spregovoril o zgodovini in uspehih kasaške družine iz Ključarovec, o delovanju društva S.K.P., vzgoji kasačev, se dotaknil trenutne problematike in ob tem pogledal v bodočnost kasaškega športa.
Z dirko v Ljutomeru se pričenja sezona v Sloveniji, s kakšnimi pričakovanji vstopate v domačo sezono?
»Pričakovanja v športu so tema, ki se je vsaj po mojem mnenju treba čimbolj izogibati, predvsem v razmišljanju. Ob prevelikih pričakovanjih lahko pride tudi preveliko razočaranje. Ker sem že nekaj let v športu, sem prepričan, da obstaja čas, ko si v ospredju, in čas, ko si nekje zadaj.
Konji so čudovita bitja, seveda pa ima vsak že ob rojstvu prirojene kapacitete, na katere se ne da vplivati in jih je potrebno spoštovati. Predvsem se skušam osredotočiti na delo z njimi, ki mora biti najboljše predvsem v smislu, da konji pri tem čimbolj uživajo.«
Pred pričetkom sezone je kasaštvo dobilo več prostora v medijih. Kakšen pa je trenutni položaj tega športa in kje je poleg že izpostavljene finančne podpore države največ prostora za napredek?
»Mediji so gotovo zelo pomembni, smo pa nekako izgubili pravi stik z njimi. Res je, da je danes športov veliko in se medijski prostor precej porazdeli.
Kasaški šport je pri nas precej izgubil tudi glede zanimanja širše javnosti, kar je po mojem mnenju povezano predvsem z menjavo generacij, ki s konji niso več tako povezane. Konji so bili vendarle od nekdaj prisotni na vsaki kmetiji za delo na njivah, prevoze in tako dalje.
Napredek je povezan z večjimi finančnimi vložki. Predvsem, če napredek razumemo v smislu rezultatov, ki jih dosegajo konji. Morda finančna podpora države, da, zagotovo. Kolikor vem, je skoraj nična oziroma zelo majhna…
Kasaški šport pri nas nima urejenega sistema zagotavljanja finančnih sredstev (stavni sistemi), ker zakonodaja pri nas ni naklonjena temu. Velika zahvala gre sponzorjem in donatorjem, ki nas podpirajo.«
Tudi laiki v kasaštvu smo že slišali za zmage kasačev družine Sagaj, kako razširjeno pa je kasaštvo izven Prlekije? Je to vezano predvsem na bližino okolice hipodromov po Sloveniji?
»Žal me ravno to najbolj skrbi, vedno manj je mladih, ki so pripravljeni nadaljevati rejo in delo s konji. Sam pravim, da je bilo kasaštvo pred časom »kmečki« šport oziroma bolj točno, kmečki praznik. Kot tak je bil deležen velike podpore širše javnosti, tudi vodilnih ljudi v gospodarstvu kot vseh ostalih.
Reja konj ni bila povezana s tako velikimi stroški. Kmetije so zagotavljale relativno »poceni« prostor, ki je bil namenjen konjem, konji so bili hkrati zaposleni na kmetiji kot delavci. Danes je to povsem drugače. Ljutomer je po mojem edini, ki še se drži te »kmečke« tradicije, vendar je tudi v upadu.
Sicer je prostor za konje vedno dražji. Predvsem, če je potrebno prostore najemati, vložki v kvalitetno rejo so lahko zelo visoki, veterina, odlični pogoji za trening zahtevajo dnevno vzdrževanje infrastrukture večjih površin, kovanje…
Pri konjih ni dopusta, dnevno je treba skrbeti za njih, jih hraniti, negovati in trenirati. Za krajši dopust je treba najti nekoga, ki se na to vsaj malo spozna - tu je torej ogromno odrekanja drugim aktivnostim, predvsem dopustovanju.«
Bral sem prispevek, da se je s konji ukvarjal že vaš dedek, kasaštvo pa je znova obudil oče Jože st. Sta tradicija in odgovornost do Ljutomerskega kasača tisto, kar vas žene naprej?
»Tradicija in odgovornost, zagotovo do neke mere. Imel sem namreč še to srečo ujeti čas, ko je bil kasaški šport v Ljutomeru deležen večje pozornosti širše javnosti in tudi večjega ugleda samega športa.
V večji meri me naprej ženejo uspehi v tujini, kjer so nagrade boljše in mi zagotavljajo vsaj nekoliko večji vložek nazaj v rejo in ustvarjanje boljših pogojev za delo s konji.«
Kakšna pa je zgodovina kasaške družine Sagaj, kateri konji so osvojili največ lovorik?
»Pravzaprav vas moram malce popraviti glede prejšnjega vprašanja, babica Ana je bila tista, ki je začela tekmovati v dirkah dvovpreg, ki so jih prirejali v tistih časih. Izhaja iz znane kasaške družine Slavič iz Grab.
Nedvomno je oče Jože Sagaj tisti, ki je naju z bratom Jožetom ml. Sagajem popolnoma »okužil« s konji. Hkrati naju je naučil, da le pošteno delo in vztrajnost prinese uspehe. On in njegov Duras sta družino Sagaj ponesla v sam vrh slovenskega kasaštva. Z bratom sva tedaj imela osem oziroma deset let.
Število konj v našem hlevu se že nekaj časa giblje med deset in 14, mislim, da jih je bilo največ 15. To ja največ, kar zmoremo, tako finančno kot tudi prostorsko.
Najboljši konji povezani z našo družino, ne vsi lastniško, zagotovo pa trenersko in vozniško, so nedvomno očetova Duras in Dali, potem Jožetovi Lester, Eros Josselyn in Brave de baux ter moja Maugli ter Tars Stars.«
Z družino Kosi in Pozderec ste združeni v društvo S.K.P., je prav povezovanje rešitev za razvoj kasaštva pri nas? Koliko je sicer sodelovanja med rejci?
»Trenutno je društvo tisto, ki mu gre priznanje za moj triletni uspeh najboljšega v Sloveniji. Vsak v društvu je zelo pomemben, glede opravljenega dela je najbolj zaslužna moja partnerka Tina, ki dnevno skrbi, da imajo konji vse in se dobro počutijo.
To je osnovni temelj. Moje delo je povezano s pripravo pogojev za trening, sam trening, kovanje in skrb za njihovo zdravje.
V solastniškem smislu, finančni, moralni podpori in tudi pri treningih pa nas je še nekaj več: moj oče Jože Sagaj, Igor Pozderec, Dominik Kosi, Blaž Sedej, Mirko Babič, Tomaž Šantl in ne nazadnje Dejan Bačić. Pomembno je društvo, med nami ni rivalstva, ampak soustvarjanje boljših pogojev za konje in vlaganje v rejo.
In ja, povezovanje je nedvomno edina rešitev za razvoj kasaškega športa pri nas. Kasaški šport v svetu deluje tako, da lastniki zaupajo profesionalnim trenerjem in jim s tem omogočajo razvoj.«
Pred dnevi ste se vrnili z dirke v Trstu, kako pogosto se odpravite v tujino?
»V zadnjem času kar precej, več v zadnjih treh letih. Predvsem zato, ker imam trenutno konje, ki so konkurenčni tudi v tujini. Predvsem Italija in Madžarska nas sprejemata precej odprto z majhnim vložkom za nastop na tekmah, na katerih se potegujemo za sorazmerno višje nagradne sklade.
V bistvo gre za večji strošek transporta, ki pa se ob uspehu hitro pokrije, v primeru zmage pa v finančnem smislu pomeni tri pa tudi do deset zmag iz Slovenije.«
Na tujem so verjetno višje tudi nagrade? Na ponedeljkovi dirki najvišja nagrada znaša tisoč evrov.
»Pri nas je bil povprečni nagradni sklad v letu 2021 1.400 evrov, rejske dirke, kot so prvenstvo in derby, so dotirane višje od običajnih. V tujini v večini dirkamo za nagradne sklade od 2.000 do 5.000 evrov.
Na Madžarskem sem lani sodeloval v dirki z nagradnim s skladom 25.000 evrov, pri nas v Ljubljani pa Derby za 15.000 evrov nagradnega sklad. Zmagovalec prejme malo manj kot polovico, drugouvrščeni četrtino…«
Vsak žrebec verjetno ne zraste v kasača? Kakšen je proces, ko se odločate, katerega vzgajati v kasača?
»Pri nas vsakega vzgajamo v kasača. Tudi če ni uspešen, vztrajamo z delom, ki je prilagojeno njegovim sposobnostim, prav tako izbiramo tekme, v katerih ima možnosti. To je njihova služba, njihovo preživetje… Seveda ob vse večjem zavedanju in skrbi za njihovo dobrobit.
Predvsem se je treba zavedati, da vsi ne morejo biti zvezde in najboljši, treba jih je sprejeti take, kot so, in delati naprej tudi za te konje. V bistvu neko število pripelje do posameznikov, ki so boljši. Pri kasačih nekateri konji postanejo zvezde čez čas, tega pa ne odkriješ, če mu ne nameniš dovolj časa in priložnosti.«
Odličen kasač s slabim voznikom ne more osvajati lovorik. Ste tako trener kot voznik, kako pomembna je vloga voznika?
»Zelo pomembna je postavitev in potek same dirke, ki mora biti prilagojen zmogljivosti konja, ki ga voziš. To pomeni, da s svojo postavitvijo omogočiš, da ti drugi pomagajo do zmage, nevede seveda, ker ni ekip kot pri kolesarjih.
Večini konj je lažje večji del dirke preteči v zaledju kot pa na vodilnem položaju. Kot pri človeku, je psihološko znano, da je lažje loviti, kot pa voditi.
Nekaj vpliva tudi telesna teža voznika, ne sicer tako veliko kot pri jahanju, ni pa povsem enako, če konj po pesku na dveh kolesih vleče 100 ali pa samo 70 kilogramov.«
Vsi trije, tako vi, kot oče Jože st. in brat Jože ml., ste osvojili tudi slovenski derby. Kaj je recept družine Sagaj za vrsto zmag?
»Recept je enak kot pri vsakem športniku, vztrajanje, delo po korakih, stremenje k popolnosti na vseh korakih. Delo, delo in še enkrat delo. Bolj je rezultat vrhunski, bolj so pomembne malenkosti, ki pa se jih ne da videti od daleč in se ne uredijo same po sebi.
V športu je vedno tudi sreča. Vsekakor je potrebna sreča, da se ti v hlevu skoti konj, ki ima vse, kar je potrebno, da postane najboljši. Ampak slednje ni v naših rokah, večina športnikov večkrat pred nastopom pogleda proti nebu... Vemo pa, da sreča spremlja pozitivno energijo in dobro delo, potem je uspeh skoraj zagotovljen.«
Če se ozremo še v prihodnost. Čez dve leti bo minilo 150 let od prve kasaške dirke v Prlekiji, kakšna je prihodnost kasaštva v Sloveniji in družini Sagaj?
»Mislim, da tradicija in ljudje, ki so za to poskrbeli, ostajajo zapisani. Nedvomno je to tisto, kar ostaja za vedno. Muzej na hipodromu omogoča vpogled v zgodovino in je hkrati arhiv zgodovine prleškega udejstvovanja v kasaštvu. Znano je, da je ljutomerski kasaški klub drugi najstarejši v Evropi, kar ima nedvomno velik pomen.
Družina Sagaj bo še naprej po najboljših močeh prispevala in pomagala k temu, da se tradicija nadaljuje tako na tekmovalnem, kot tudi na organizacijskem področju ljutomerskega kasaškega športa. Imam srečo, da tudi sin Luka in hčerka Nina kažeta veliko zanimanje za konje in sta mi že sedaj v veliko pomoč.
Nedvomno mi je osebno reja in vzgajanje kasačev strast. Le-ta raste od trenutka, ko zjutraj v hlevu zagledaš pravkar rojeno žrebe, ki mu tudi otroci takoj iščejo ime, in pozneje zraste v velikega dečka iz džungle, kot je Maugli, in postane rekorder slovenskih hipodromov.
Če lahko zaključiva malce pravljično, z namenom, da nas nekdo pride pogledati, kako dejansko to izgleda in vidi, da kasaški šport nima izkoriščevalskega, temveč vzajemni smisel. Žal to znajo predstaviti in v isti koš metati podporniki pravic živali, ki sicer upravičeno sodijo tistim, ki ne skrbijo za svoje živali.«
