Ališič: Nisem navijal za Schumacherja

Bil si urednik Playboya. So kakšne razlike med takrat in danes?



Ne vem, s tem se ne ukvarjam več, ampak mislim, da je dostop do deklet lažji kot v naših časih. Mi smo bili takrat dejansko pionirji tega, Playboy je bil pionirski projekt, s katerim je bilo potrebno prebiti led. Meni je bilo jasno, da se bo to sčasoma spremenilo, ampak takrat, ko so bili sami začetki, je bilo dokaj težko.



Kdaj si se začel ukvarjati s formulo 1? Tvoji začetki?



Na same dirke sem hodil od leta 1990, kot navijač pa ta šport spremljam že od leta 1977. Formula 1 je v bistvu rdeča nit mojega novinarskega udejstvovanja, kar pa se tiče Playboya, ki sva ga prej omenila pa je bila to le ena dodatna stvar, ki smo jo v tistem času skupaj s kolegi poskušali lansirati na slovenski trg.



Velikokrat so si te privoščili na račun Shumacherja, češ da očitno navijaš zanj. Kako je s tem?



To je vedno tako. Če je nekdo njegov navijač in ga kritiziraš, govorijo, da nisi njegov navijač. V nasprotnem primeru pa, če nekdo ni njegov navijač in ga hvališ, kadar si to zasluži, te takoj obsodijo, da si njegov navijač. Sam nisem bil njegov navijač, sem zgolj opravljal svoje delo. To vprašanje je vedno prisotno, zaradi tega pa se sam ravno ne sekiram.

 

Za katerega dirkača bi torej lahko rekel, da ti je gledano skozi oči navijača bil najljubši, najboljši?



Ne vem kateri bi mi bil najljubši. Ko delaš z ljudmi in jih spoznavaš, vidiš tudi kaj drugo kot gledalci samo na televiziji. Večkrat sem že povedal anekdoto, da ko sem bil še sam zgolj "televizijski navijač", se pravi v mladih letih, sem bil navijač Nigla Mansella. Ko pa sem začel hoditi na dirke in začel spoznavati te ljudi od blizu in na drugačen način, sem spremenil svoje mnenje in sem postal bolj "navijač" Senne. Senno pred tem nisem ravno maral, ko sem ga spremljal samo po televiziji. Tako, da bi tu nekako lahko govorili o dvoreznem meču. Nekako je morda celo bolje, da ljudje, ki spremljajo dirkače samo preko malih zaslonov, si na ta način ustvarjajo simpatije, vendar simpatije zgolj na podlagi dirkanja. Na drugi strani pa, ko začneš delat intervjuje z njimi in jih spoznavati tudi iz druge perspektive, pa dokaj hitro spremeniš mnenje. Tako, da nisem neki navijač od katerega koli dirkača. Ko komentiram poskušam biti objektiven, kritiziram kadar je to potrebno, isto pohvalim, ko si nekdo to zasluži, ampak vse v mejah mojega novinarskega poklica.



Tvoja najzanimivejša izkušnja, dogodivščina tekom dela v karavani formule 1?



Teh je veliko, saj kadar imaš za seboj 315, 320 dirk, se le-teh sigurno nabere kar nekaj. Trenutno se ne bi mogel odločiti za določeno, saj je le-teh bilo res veliko in vsaka po svoje je bila zanimiva. 



Tekom dirkaške pavze, si se zadnja leta vedno odločal za počitnikovanje v Južni Ameriki, natančneje v Čilu. Razlogi?



Ja, res je. Zadnja leta hodim v Čile, saj je tam takrat poletje. Čile je zelo prijetna dežela, razen v takšnih primerih, kot je bilo nedavno, ko so državo prizadeli močni potresi. Država je dobro organizirana, ima dobro klimo, urejeno infrastrukturo. Tja hodim s prijatelji in v tem času smo si v Čilu že ustvarili določen krog prijateljev, s katerimi se skozi tisti čas bivanja imamo odlično. Če bo le možno, nameravam to tradicijo nadaljevati tudi v prihodnje.



Po trinajstih letih se poslavljaš od komentiranja na Pop tv. Torej je ta zgodba končana? Razlogi?



Ja, kot kaže je. Razlogi tičijo v poslovni politiki in v nestrinjanju v zvezi s konceptom dela. V njihovem konceptu dela nimajo več spremljanja Formule 1 v taki obliki kot smo bili dogovorjeni, ko smo začeli delati na tem. Mene osebno pa tako delo, na tak način ne zanima. Saj, če se nekaj ne dela tako kot je treba, profesionalno, to nima nobenega smisla. Tako, da tukaj nismo uspeli najti skupnega jezika in to je vsa umetnost.



Imaš svojo stran F1express.si.



Ja, ravno tekom prejšnjih dni smo stran tudi uradno predstavili. Stran ima tako novo ime, novi znak, pač novo celostno podobo. Internet je sigurno ena izmed medijskih platform, ki je tudi platforma prihodnosti. Tako, da bomo stran poskušali razvijati še naprej in si pridobiti čim več obiskovalcev na njej. Seveda je namen čim boljše delo, čim bolj točno, profesionalno, ekskluzivno, hitro. Se pravi stvari, ki jih sodobni internet zahteva. Na ta način želimo ustvariti še en internetni medij v Sloveniji, ki bo poskrbel za čim boljšo informiranost ljudi v zvezi s formulo 1.



Boš torej nekako poskušal komentiranje nadomestiti z večjo aktivnostjo dela na tej strani?



Ta stran bi nastala tako ali tako, ne glede na to kar se je zgodilo z mojim komentiranjem. Da se je to zgodilo ravno v tem času, je zgolj slučajnost in mnogi to stran povezujejo s koncem komentiranja. Sam sem že nekaj let imel v mislih, da tudi pri nas potrebujemo določeno ozaveščenost glede formule na internetu. Tako smo v tej smeri začeli delati že lani, ko smo oktobra vzpostavili poskusno stran. Pred začetkom letošnje sezone pa smo začeli bolj resno s samo zadevo, ki smo jo nedavno tudi predstavili. Tako, da je nastanek strani in konec komentiranja nekako sovpadalo. Je pa najverjetneje res, da sedaj, ko bom imel več časa, bom več časa delal na tem in bo rast, gradnja tega medija hitrejša kot je bila do sedaj.



Si kdaj pomislil na komentiranje za katero drugo, morda tujo televizijo?



To pa žal ne gre, ker je v našem poslu jezik tako ključnega pomena, da ga moraš enostavno povsem obvladati. Kjer koli bi poskusil delati tovrsten posel, če le to ni v maternem jeziku, je stvar zelo otežena, če že ne nemogoča. Obstajajo seveda izjeme na svetu, ki jim je to uspelo, ampak verjetno na način, da so se drugače uveljavili in so jih potem v drugih državah sprejeli kot komentatorje. Je pa, kot sem že omenil, to sila težko, skorajda nemogoče.



Znano je, da naj bi bil oboževalec Josipa Broza Tita. Je to res?



To je sicer malce napihnjena zgodba. Glede tega sem večkrat že povedal, da se gre samo zato, da me moti, ko določeni ljudje ali cele politične skupine poskušajo pretvarjati zgodovino. Mislim, da je potrebno stopiti v bran pravi zgodovini, na spodoben način. Tako, kot sva prej govorila o navijaštvu, mislim, da ne gre za navijaštvo, ne gre za to, da smo podporniki te ali one politične stranke, koncepta, ampak gre bolj za to, da spoštujemo svojo zgodovino v dobrem in slabem. Sam lahko glede na to, da sem videl že kar nekaj sveta, povem, da je Tito ena svetovna osebnost, sin slovenske matere, kot rad velikokrat rečem, kakršnega ni bilo stotine let prej in ga verjetno še stotine let ne bo. Po moje ga je zato potrebno gledati v tej luči. Nihče ni nezmotljiv, ni brez napak, ampak v vsakem pomenu moremo biti na to obdobje Jugoslavije, Tita ponosni in gledati na to na tak način. V tej smeri moramo vzgajati tudi mladino in ne pustiti, da določeni pokvarjeni razdiralci poskušajo za svoje politične interese spreminjat zgodovino in jo s tem očrniti. Kadar berem in poslušam neumnosti kakšnih ljudi o tem, se mi zdi zelo nemarno, žaljivo do sebe, naših potomcev. Se pravi, potrebno je na te stvari gledati na način kakršne so bile in jih tako tudi dojemati, sprejeti.



Za konec, kakšni so tvoji hobiji, kaj počneš v prostem času?



Zdaj trenutno večino časa preživim v pisarni, kjer sem skorajda cele dneve. Drugače pa se rad ukvarjam s športom, rad potujem. Zanima me vse po malem, od umetnosti, arhitekture, zgodovine, politike, družbenega dogajanja. Vedno imam dovolj dela, sem zaposlen, tako da mi ni dolgčas.