Nekdanji paraplavalec, ki je odraščal v rejniški družini na kmetiji v Podbrezju na Gorenjskem, ima za seboj več kot 300 motivacijskih predavanj za šolarje in podjetja.
Dvakratni svetovni rekorder in svetovni prvak v paraplavanju Darko Đurić je bil gost pogovora Med Nama na televiziji IDEA. Kot motivacijski govornik nastopa že 15 let in ima za seboj več kot 300 predavanj.
Pri bioloških starših ni nikoli živel, pri dveh letih je prišel v rejniško družino v Podbrezju na Gorenjskem.
V pogovoru je govoril o tem, zakaj ga je stavek »ti tega ne zmoreš« vedno podžgal, zakaj ljudje z invalidnostjo nočejo biti inspiracija in kaj mu pomenita hvaležnost in izbira.
Prvi dve leti po bolnišnicah
Na svet je prišel septembra 1989 v Mariboru, zaradi redke genske napake brez obeh nog in leve roke. Biološki starši ga zaradi težke družinske situacije niso mogli obdržati, zato je prvo leto preživel v mariborski bolnišnici, drugo pa na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani.
Tam so mu iskali družino in jo našli na kmetiji Debeljakovih. Veronika in Milan sta ga sprejela kot petega otroka, tako je dobil dva brata in dve sestri.
Rejnika sta ga vozila po proteze na Sočo in ga spodbujala pri učenju hoje. V hlev mu ni bilo treba, opravljati pa je moral gospodinjska dela, ki mu danes koristijo v vsakdanjem življenju.
»Večkrat poudarjam, da sem imel izjemno srečo, da sem odraščal v vaškem okolju, na kmetiji in v veliki družini. Starša sta imela še štiri otroke, ki so potrebovali pozornost, zato se nista mogla 24 ur na dan ukvarjati z mojimi težavami. Imela sta zdravo kmečko pamet. Ko sem jamral, da česa ne morem, da je pretežko, in sem invalidnost izkoriščal za izgovore, tega nista dovolila,« je povedal Đurić.
Nogomet po prilagojenih pravilih
Lepo so ga sprejeli tudi vaški otroci, zato ni imel občutka odrinjenosti. Avstralski motivacijski govornik Nick Vujicic, s katerim ga pogosto primerjajo, pripoveduje o ponižanjih zaradi invalidnosti, Đurić pa jih je doživel izredno malo.
»Ko smo igrali nogomet s prijatelji, so se potrudili in pravila prilagodili tako, da sem lahko sodeloval. Ko je bila igra resna, sem pač navijal, ko smo se igrali, pa sem bil zraven.
To je zelo pomembno za vsakega otroka, ker si tudi na ta način zgradiš samozavest in pozitivno samopodobo,« je dejal Đurić.
Probaj, če se boš opekel, se boš sam
Ko mu je kdo rekel, da zaradi invalidnosti nečesa ne zmore ali si česa ne zasluži, ga je to vedno podžgalo. Zaveda se, da isti stavek drugemu lahko vzame voljo do truda.
»Ko nekdo reče, da se ne da, da tega ne zmoreš, se postavljamo v vlogo razsodnika, ki na podlagi lastnih izkušenj določa, kaj zmore nekdo drug. Če pogledamo stare filme, je bilo nekoč čisto logično, da so ženskam govorili, da tega ne morejo, ne znajo in ne zmorejo. Ali temnopoltim. Pa se je izkazalo, da ni res. Zakaj ne bi osebam z invalidnostjo rekli: ‘Probaj. Če se boš opekel, se boš sam, ampak probaj,’« je dejal nekdanji paraplavalec.
Pri tem se sklicuje na Michaela Jordana in Wayna Gretzkyja, ki sta vedno poudarjala, koliko metov in strelov sta zgrešila, preden sta zadela ključne.
»Bolj kot to, da nekomu rečemo, da se ne da in da ne zmore, mu moramo omogočiti, da poskusi. Tudi meni ni vedno uspelo shoditi takoj in nisem vedno osvojil medalje, pa sem še vedno tukaj. Ne zato, ker mi je vedno uspelo, ampak ker sem takrat, ko mi ni, vedno poskusil znova,« je dodal.
Vsak lahko izbere, ali bo žrtev
Rdeča nit njegovih predavanj sta vztrajnost in izbira. Primeri, ki jih navaja, so praktični, od tekmovanj in učenja hoje do vožnje avtomobila.
»Na predavanjih vedno poudarjam, da nisem nič boljši od nikogar v dvorani. V prelomnih trenutkih življenja sem pač izbral eno stran in se odločil. Vsak ima možnost izbrati, ali bo jezen in užaljen ali hvaležen, ali bo žrtev ali bo prevzel odgovornost za svoja dejanja in svoje življenje,« je pojasnil Đurić.
Kako daleč seže takšno sporočilo, je izvedel že po prvem predavanju leta 2011, ko ga je žena njegovega krstnega botra povabila k tretješolcem na osnovno šolo v Cerkljah na Gorenjskem.
»Čez kakšno leto mi je rekla, da so se otroci sami pogovarjali na hodniku. Ko nekdo nečesa ni zmogel, mu je drugi rekel: ‘A veš, Darko pa lahko, daj še ti.’ Ta vpliv se mi je zdel res pozitiven,« se spominja Đurić.
Danes največ predava v zadnji triadi osnovnih šol, kamor prihaja v projektu, v katerem njegove obiske sponzorira Nova Ljubljanska banka. Letos jih bo obiskal 30, med naročniki pa so tudi podjetja in strokovne konference.
Energija ni enosmeren promet
Motivirati se mora tudi sam, kot pravi, vsak dan. Najtežje mu je bilo, ko je zapuščal podjetje, ki ga je soustvarjal v svetu zagonskih podjetij.
»Bil sem na pol izgorel, nisem spal, odpornost mi je čisto padla. Moral sem na predavanje na Hrvaško in komaj sem se pripeljal do tja. Nazaj sem prišel poln energije, ker mi jo je dala publika. Ni samo to, da daješ, veliko dobiš tudi nazaj. Ni enosmeren promet,« je opisal Đurić.
Pomaga mu tudi hvaležnost, na katero se po lastnih besedah zavestno opominja.
»Vsak dan se opomnim, kako sem lahko hvaležen, da to lahko delam. Usedem se v avto in se dve uri vozim, da potem predavam skupini najstnikov ali skupini enega podjetja. Ni mi treba zjutraj vstajati, iti v službo in potem bentiti nad tem, kako grozen je svet,« je dejal motivacijski govornik.
Nočejo biti inspiracija
Pred kratkim se je že šestič vrnil s kampa v Združenih državah Amerike, namenjenega ljudem z obojestransko nadkolensko amputacijo. Udeleženci z vsega sveta si tam izmenjujejo izkušnje in nasvete o hoji.
»Na celem svetu imamo enake probleme. Vsi si želimo boljšo obravnavo in boljšo tehnologijo. Mi si ne želimo biti izjemni ali inspiracija, želimo si živeti življenje,« je poudaril Đurić.
Vsem, ki so noge izgubili v nesrečah, je po njegovih besedah skupna ista odločitev. Letos ga je najbolj presunila ena od udeleženk, mati treh otrok.
»Zaradi sepse ali česa podobnega je izgubila obe nogi in tudi prste na rokah. Takšne želje v človeku že dolgo nisem videl. Vidno se je potila in mučila, a je vsako stvar poskusila večkrat, tako kot vsi drugi. Rekla je: ‘Izgubila sem noge, ampak živela bom tako kot prej,’« je opisal nekdanji paraolimpijec.
Solze na letališču v Dallasu
Samostojnost zanj pomeni tudi sedeti za volanom. Od leta 2010 je vozil avto s krmilno ročico, oktobra 2017 pa je po začetnem nestrinjanju dobil dovoljenje za vožnjo nepredelanega avtomobila z avtomatskim menjalnikom.
Po njegovih besedah je bil prvi v Evropi. Danes na leto prevozi okoli 40.000 kilometrov, avto pa lahko brez težav najame tudi v tujini.
»Ko sem prvič najel avto v ZDA in se odpeljal z letališča v Dallasu, so mi skoraj pritekle solze. Rekel sem si: ‘Evo, zdaj lahko tudi jaz to počnem,’« je povedal Đurić.
Dva svetovna rekorda brez kolajne
Na paraolimpijskih igrah v Londonu leta 2012 je v višji kategoriji dvakrat postavil svetovni rekord svoje kategorije in bil peti. Leta 2013 je postal svetovni prvak, a ga na osrednji prireditvi Športnik leta niso niti omenili.
»To ne pomeni, da so izpustili mene kot Darka, izpustili so parašport, šport invalidov. Ta enakopravnost še vedno ni dosežena,« je opozoril Đurić.
V Riu je bil četrti, za kitajskim plavalcem, ki so ga pozneje prestavili za dve kategoriji višje, kolajna pa mu je ostala. Kariero je končal leta 2020, ko so igre v Tokiu prestavili za eno leto in ni bil več pripravljen na še eno leto odrekanja.
Na metal koncertu varneje kot na veselici
Ljubitelj metala, ki je letos videl tudi koncert Metallice, pravi, da so metalci kljub divjemu videzu večinoma zelo nežni.
»Ko vidijo mene s protezami, lahko brez težav pridem do prve vrste. Če so me kdaj zbili na tla, so me hitro pobrali in mi pomagali na noge. Na veselici pa se je zgodil pretep in ko sem hotel posredovati, mi je eden rekel: ‘Bom še tebe na gobec.’ Tega na metalu nisem doživel,« je pripovedoval Đurić.
Majica z napisom Watch me
Kot najstnik je nosil majico z napisom Watch me, maybe I'll do a trick, v prevodu Glejte me, mogoče bom naredil kakšen trik. Novih podvigov za zdaj ne napoveduje.
»Celo življenje sem se resno dokazoval. Trenutno uživam v fazi, ko je malo bolj mirno, na nekakšnem prijetnem sabatiklu. Sigurno bo prišla še kakšna stvar, ki me bo zagrabila, a trenutno res poskušam čim bolj uživati v vsakem trenutku posebej,« je povedal Đurić.
Pogovori Med Nama so na sporedu televizije IDEA vsako sredo ob 18.30 in 20.15, pripravljajo jih Miša Zečević, Benjamin Langner, Samanta Gomboc in Uroš Maučec.
