Nekdanji svetovni prvak v smučarskem krosu Filip Flisar je v oddaji Med nama na televiziji IDEA spregovoril o svoji športni poti, slavi, družini, podjetništvu in zahtevnem obdobju, ki je sledilo koncu tekmovalne kariere.
Filip Flisar je ime, ki ga Slovenci dobro poznamo. Svetovni prvak, dobitnik kristalnega globusa, športnik z nepozabnimi brki, nalezljivim nasmehom in neustavljivo energijo.
Toda kaj se zgodi, ko ugasnejo tekmovalni žarometi in se mora človek, ki je večino življenja posvetil vrhunskemu športu, znajti v povsem drugačnem svetu?
Danes se Flisar približuje štiridesetemu letu, vendar, kot pravi sam, še vedno razmišlja kot petindvajsetletnik. Šport ostaja pomemben del njegove identitete, čeprav se je njegovo življenje v zadnjih letih precej spremenilo.
Odločitvi, ki mu je spremenila življenje, mama sprva nasprotovala
Flisar je že kot otrok veliko časa preživel na smučeh. Treningi na tujih ledenikih, odsotnost od doma in zgodnje soočanje z odgovornostjo so ga hitro oblikovali. Pomembno vlogo pri njegovi športni poti so imeli starši, predvsem mama, pri kateri je odraščal.
Prav zato njegova odločitev, da zapusti alpsko smučanje in se poda v prosti slog, doma ni naletela na navdušenje. V njegovo dotedanjo kariero je bilo namreč vloženih ogromno časa, energije in družinskega denarja.
»In mama je res dajala vse v mene. Zdaj, če nazaj pogledamo, je bil mogoče moj brat, ne mogoče, definitivno kdaj zapostavljen, kar ni prav, ampak pač, tako je nekako bila situacija, saj vsaka mama hoče narediti najboljše, kakor pač zna.«
Kljub pomislekom je vztrajal pri svoji odločitvi. Zanimivo je, da je nanjo vplivala tudi profesorica italijanščine, ki je dijakom nekoč govorila o tem, kako pomembno je slediti svojemu srcu. Flisar, ki je že dlje časa razmišljal o spremembi športne poti, je prav v njenih besedah našel dodatno spodbudo.
Danes je prepričan, da je bila odločitev pravilna, čeprav je pomenila tudi konec udobja organiziranega športnega sistema. Nenadoma je moral sam skrbeti za finance, treninge, logistiko in iskanje priložnosti.
Za nasmehom so se skrivali tudi težki dnevi
Njegova prepoznavna podoba z brki ni bila načrtovana marketinška poteza. Nastala je spontano in postala eden najbolj znanih zaščitnih znakov slovenskega športa. Toda Flisar ni želel, da bi njegova zunanjost zasenčila športne dosežke.
»Ker če bi mi bili brki bolj pomembni kot sam performance, potem bi lahko šel igrat v filme, ne pa bil športnik.«
Čeprav ga je javnost poznala predvsem kot nasmejanega in zabavnega športnika, je priznal, da se je soočal tudi s preobremenjenostjo in slabimi rezultati. Ker je veliko organizacijskih in finančnih obveznosti prevzemal sam, je to vplivalo tudi na njegovo športno pripravljenost.
»Po naravi sem že kar emocionalen tip. Toliko kot se rad smejem, toliko me lahko neke stvari tudi prizadanejo.«
Opozaril je tudi tudi na manj prijetno plat prepoznavnosti. Uspešen športnik se mora naučiti razlikovati med ljudmi, ki mu iskreno stojijo ob strani, in tistimi, ki bi lahko njegovo slavo izkoristili, je dejal. Zato je še posebej poudaril pomen družine in najožjega kroga zaupanja vrednih ljudi.
Po koncu kariere je sledilo eno najtežjih obdobij
Eden najbolj iskrenih trenutkov pogovora je nastopil, ko se je Flisar spomnil konca športne kariere. Čeprav je navzven deloval kot človek, ki ima vedno pripravljeno novo dogodivščino, je priznal, da jasnega načrta za prihodnost ni imel.
»Pa... jaz sem bolj sam sebi govoril, da sem mislil, da imam plan. V bistvu tako nisem imel nobenega dobrega plana.«
Konec tekmovalne poti je sovpadel z začetkom pandemije covida-19, zaradi katere so odpadli številni načrtovani projekti. Ob tem se je soočil tudi z razhodom s partnerko, s katero imata otroka.
»Skratka, šel sem skozi kar globoki kanal kanalizacije, če temu tako rečem.«
Obdobje ga je močno zaznamovalo. Kot športnik je bil navajen, da je njegovo življenje odvisno od rezultatov in medijske prepoznavnosti. Po upokojitvi pa se je prvič resneje soočil tudi z negotovostjo, ali bodo poslovne priložnosti še prihajale.
Priznal je, da ga ta občutek spremlja še danes, čeprav se zaveda, da se je v življenju vedno nekako znašel.
Poslovilna tekma, ki je nikoli ni bilo
Flisar je v oddaji razkril tudi, da si je zelo želel dostojnega zaključka športne kariere pred navijači. Zaradi poškodbe in poznejše pandemije mu to ni uspelo.
Delček želenega slovesa je vendarle doživel na Kopaoniku v Srbiji, kjer so ga ob organizaciji svetovnega pokala povabili k sodelovanju in mu pripravili simbolično poslovilno vožnjo.
Posebej čustvena je bila njegova pripoved o kristalnem globusu, ki ga je osvojil leta 2012. Na zadnji tekmi sezone se je namreč smrtno ponesrečil smučar Nik Zorčič, zato slavnostne podelitve ni bilo. Flisar je tako eno svojih največjih lovorik prejel brez pravega slavja, na parkirišču.
Simbolični zaključek na Kopaoniku mu je zato pomenil še toliko več.
Od smučarskih stegen do Pohorske šunke
Po športni karieri se je podal v povsem drugačen svet – prehransko podjetništvo. Iz dolgoletne šale o njegovih močnih smučarskih stegnih in »pohorskih šunkah« se je razvila ideja za lastno blagovno znamko.
K temu so prispevali različni pogovori in spodbude ljudi iz njegove okolice, pa tudi njegova ljubezen do kulinarike.
»Če folk že osem let se za mano dere 'pohorska šunka', zakaj potem ne bi naredil jaz pohorske šunke.«
Toda vstop v mesno industrijo je bil zahtevnejši, kot je pričakoval: »Mislim, nisem si nikoli predstavljal, da je to tako težko. Pa mislim, da sem se v zadnjih letih naučil toliko, kot se nisem prej v celem življenju skupaj.«
Pri razvijanju podjetja se danes opira tudi na znanja, ki jih je pridobil kot športnik in javna osebnost. Svojo prepoznavnost uporablja za promocijo izdelkov, med drugim z zabavnimi videoposnetki priprave in ocenjevanja sendvičev na družbenih omrežjih.
Adrenalin ostaja, a telo postavlja nove meje
Čeprav se je od profesionalnega tekmovanja poslovil, Flisar še zdaleč ni opustil adrenalinskih projektov. Potrdil je, da mu na številnih sestankih še vedno povedo, da so njegove zamisli nore.
Sam na to gleda nekoliko drugače. Prepričan je, da zaradi dolgoletnih izkušenj dobro pozna svoje sposobnosti in meje, čeprav se zaveda, da telo danes ne zmore več vsega, kar je nekoč: »Imam pa kar rad brzino, še vedno.«
Ob tem je poudaril pomen redne telesne pripravljenosti in se s hvaležnostjo spominja trenerjev, ki so ga učili, da uspešen športnik ni le tisti, ki doseže vrhunske rezultate, temveč tudi tisti, ki lahko po koncu kariere še desetletja kakovostno živi.
Po čem si želi, da bi se ga spominjali?
Čeprav je osvojil naslov svetovnega prvaka, kristalni globus in postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov, Flisarjev odgovor na zadnje vprašanje voditeljice Samante Gomboc ni bil povezan z medaljami, uspehi ali podjetništvom.
Na vprašanje, po čem bi si želel, da bi se ga ljudje spominjali, ko bo brada še bolj siva, je odgovoril:
»Želim, da se me spominjajo po tem, da sem bil prijazen, da sem komu polepšal dan z neko malo gesto.«
Morda prav ta misel najbolje povzame človeka, ki je sedel nasproti nje.
O oddaji Med nama …
Oddaja Med nama je na programu televizije IDEA vsako sredo, ob 18.30 in 20.15, s ponovitvami ob nedeljah, ob 18.00 in 20.00. Oddaje so dostopne tudi na YouTubu in Spotifyu.
Sogovornike v oddaji gostijo Miša Zečević, Samanta Gomboc, Benjamin Langner in Uroš Maučec.
