Prleški glasbenik se je odločil za samostojno pot, ki pa je vse prej kot lahka. Živi življenje in to mu že samo po sebi predstavlja inspiracijo.
Sama Budno kot uspešnega glasbenika Pomurci poznamo že več kot dve desetletji. Samo je sicer najbolj zaslovel kot pevec zdaj že razpadle prleške glasbene skupine Posodi mi jürja, nastopal je z Marko bando in Vladom Kreslinom, zadnja leta pa uspešno deluje s svojo spremljevalno skupino pod imenom Samo Budna & Band. Pred njegovim nastopom na Bujti repi smo preverili, kako uspešno je bilo zanj preteklo leto in kaj lahko poslušalci pričakujejo v sredo.
S svojim prvencem Manj je več iz leta 2009 se zdi, da si dosegel svoj veliki met kot samostojen glasbenik. Meniš, da je bila odločitev, da se podaš na samostojno pot, dobra?
"Moram povedati, da je bil to splet okoliščin, ki je privedel do tega, da se zdaj v tej vlogi dobro počutim, saj delam to, kar hočem, in tako, kot hočem. Zame je bila odločitev vsekakor dobra, čeprav je bilo na začetku zelo težko. Po tem, ko smo bili s Posodi mi jürja že znani, sem moral začeti skoraj s čiste nule. Svoje ime in glasbo moraš spet od začetka ljudem vtisniti v spomin in to en čas traja. "
Ko se ozreš nazaj po svoji glasbeni karieri, bi storil kaj drugače?
"Predvsem bi marsikaj naredil že prej. Če pa gledam z današnje perspektive, se lahko obrne na dobro tudi, če se prepustiš toku dogajanja in dovoliš stvarem, da tečejo same. Ni rečeno, da je navidezno daljša pot zmeraj slabša, po navadi je celo lahko boljša in krajša, pa naj se še tako čudno sliši."
V časih, ko ste začenjali kot skupina in tudi kasneje, še ni bilo spletnih strani kot youtube in facebook pa tudi različnih televizijskih šovov, ki bi omogočali mladim glasbenikom, da se predstavijo, ne. Kako gledaš na njihov pojav?
"Kar se tiče teh spletnih stvari, lahko rečem, da je več kot dobrodošlo, da obstajajo. Če nimaš nekega zaledja z denarjem, je to edina reklama, ki se lahko dela, razen tega seveda, da se pesem vrti na radiu. Danes je vse na dosegu »klika« in zato nekoliko razvrednoteno. Ni več tistega občutka in vznemirjenja, kot pred leti, ko si šel kupit ploščo. To glasbenikom seveda predstavlja problem, ker smo ostali brez polovice »posla«. Če od glasbe živiš, ti tako ostanejo samo še špili. Glede talentov pa nekega posebnega mnenja nimam. Menim, da kot glasbenik moraš nekatere stvari sam občutiti, doživeti in dati čez. Predvsem na dolgi rok in počasi."
Sodelovanje na Slovenski popevki leta 2011, na kateri si nastopil s pesmijo Sončna hiša, se je izkazalo za več kot odlično, saj si prejel nagrado mladega oziroma talentiranega izvajalca 2011. Kakšni so bili občutki takrat in kakšni danes?
"Splet okoliščin je spet privedel do sodelovanja s Ferijem Lainščkom, ki mi je poslal besedilo za Sončno hišo, jaz sem pa sestavil melodijo. V bistvu me je on prepričal, da se prijavim. Je pa to bila zame zagotovo ena dobra izkušnja. Vprašanje pa je, če bi šel še enkrat, saj gre za dokaj naporno zadevo, kar se tiče psihe. Dobro pa se mi zdi, da je to videlo veliko ljudi in da se je pesem slišala."
Številni koncerti v zadnjih tednih tako v Pomurju kot tudi drugod po Sloveniji kažejo, da te je publika sprejela za svojega in te radi poslušajo. Kaj te žene naprej k ustvarjanju in nastopanju?
"Ko enkrat stojiš na odru, nazaj dol ne moreš več. Gre za super energijo, ko vidiš, da publika pozna tvoje komade, da pojejo, da skačejo. Ko spodaj pod odrom stoji tisoč ljudi, je to energija tisoč ljudi, ki je usmerjena v tebe in ti imaš to možnost, da jim lahko daš energijo nazaj. Gre za en takšen adrenalin, ki te zasvoji. Tako kot nekateri skačejo bungee jumping, tako mi glasbeniki stojimo na odru. Pa seveda zelo uživam v glasbi, na odru in uživam tudi, ko slišim svojo pesem, ki dobro zazveni in vidim, da jo ljudje sprejmejo. V bistvu nikoli ne razlagam, kaj sem mislil z besedilom, ker bi s tem že določil pesem. Vsak ima svoje občutke ob poslušanju pesmi in si jo interpretira po svoje. Moram pa reči, da so se sedaj zadeve začele dobro odvijati in igramo res super. Lahko bi celo rekel, da »boljše kak original«."
Raje nastopiš pred domačo publiko ali ti je v izziv publika, ki te pozna mogoče malo manj?
"Med domačo publiko in tisto, ki te pozna manj, je kar razlika. Če te publika pozna, zapoje s tabo že prvi komad, če ne, traja dalj časa, da jih ogrejemo. Moram povedati, da še ni bilo koncerta, ko ne bi bilo dobrega odziva. Je pa lažje pred domačo publiko, čeprav pravijo, da je doma najtežje. Ampak tisti, ki so poslušali Posodi mi jürja in sedaj mene, ker igramo tudi komade, ki sem jih napisal takrat, poznajo pesmi. Ko ti nekaj že zleze pod kožo in imaš v glavi, se tudi veliko hitreje odzoveš. Oboje pa mi je vsekakor v izziv."
Lahko živiš dobro od glasbe?
"Živim že, dobro pa še za enkrat ne. Situacija je danes vsepovsod težka , še najbolj pa v zadevah, ki ljudem niso v prvem planu. Ena takih zadev je muzika. Muziko ljudje hitro in brez pretiranega truda dobijo po različnih medijih vsak dan. Če pa glasbeniki hočejo preživeti, mora nekdo priti tudi na koncert in mogoče kdaj tudi kaj plačati za to. Koncert je potem treba organizirati, ampak tudi organizatorji tega ne želijo več početi oziroma vedno manj jih to počne, ker so stroški preveliki. Poznam primere, kjer so bili organizatorji primorani plačati več za varovanje, kot so bili pripravljeni plačati za bend. Poudarjam, bili so primorani in pripravljeni. Potem se pa vprašaš, zaradi koga je kdo kje? Vendar je taka naša kultura, takšni so naši zakoni, poleg tega nas je samo dva milijona in do svoje domače muzike imamo čuden odnos. Če samo pogledaš plakate ob cestah in vidiš, kdo vse igra v okoliških diskotekah in na prireditvah, ti hitro postane vse jasno. Zgleda, da domače ni več dovolj dobro. Problem se pojavi tudi z avtorskimi pravicami, za katere v Sloveniji ni dovolj poskrbljeno. Glasbeniki mogoče dobimo eno tretjino od tega, kar bi morali. Kam gre preostali denar, ne vem. Če bo šlo v glasbi tako naprej, bo zelo težko. Da je zelo hudo, priča tudi podatek, da nekateri muzičarji, ki jih poznam in ustvarjajo odlično muziko, po facebooku iščejo službo."
Večina pesmi, ki se znajdejo na tvojem repertoarju (Dnevu se slabo piše, Ugasnite luči, Vse se spremeni, Manj je več, Ti od zgoraj, Komu boš rekla …), prihaja izpod tvojih lastnih rok ali bolje rečeno tvojih misli. Kje dobivaš inspiracije in kaj te običajno navdihuje pri ustvarjanju besedil za pesmi?
"Kje dobim inspiracijo, še sam ne vem. Ko gledam svoj repertoar in pesmi, se poskušam spomniti tistega trenutka, ko sem to napisal oziroma razloga, zakaj sem to napisal, ampak se ga po navadi ne spomnim. Jaz bi temu rekel trenutni navdih, nek klik v glavi, da začneš pisati, da narediš neko osnovo in potem s tega razviješ pesem do konca, hkrati pa upaš, da bo med publiko dobro sprejeta. Inspiracija je v bistvu, vse okoli mene. Živim življenje in to je že samo po sebi inspiracija."
V mnogih pesmih se je za dobro izkazalo tudi tvoje sodelovanje s piscem Ferijem Lainščkom. Se napoveduje kaj podobnega?
"S Ferijem sodelujeva že kar nekaj časa. Napisal je Sanje so večne, Komu boš rekla, Sončno hišo in Zate nocoj. Najino sodelovanje je spontano in nikoli ničesar ne načrtujeva vnaprej. Ko rabim kakšno besedilo, ga pokličem in če ga ima, mi ga pošlje. Spomnim se prvič, ko sem prišel k njemu, sem mu rekel, da imam eno melodijo in sem mu jo zažvižgal. On si je zapisoval stopice in naslednji dan mi je poslal besedilo za pesem Sanje so večne. To so tista naključja, ki po navadi izpadejo dobro."
Kaj si lahko obetajo obiskovalci Bujte repe od tvojega nocojšnjega nastopa?
"Vsekakor dober žur, dali bomo »vse od sebe«. Zvok bo dober, bend bo špilal, pesmi poznajo in ne vidim razloga, da se ne bi imeli super."
Maja Nemec
