Soboško poletje z Mildreds
Zasedba, sestavljena iz uveljavljenih in preverjenih glasbenikov ( naj omenimo le Kruna Levačiča, Žigo Goloba in Uroša Rakovca), je bila najavljena z besedami, da igrajo ''nostalgično glasbo na eleganten, muzikaličen in romantičen način''. Kaj to pomeni, je postalo jasno najpozneje po petih komadih, ki, ne glede na to, ali gre za avtorske skladbe ali pa za priredbe, vsi po vrsti pihajo na dušo sitim in zadovolj(e)nim s podobicami toplega poletnega vetriča, popoldanskega ležanja v dvoje, prasketanja ognja, golobi in rožami, skratka z imaginarijem in glasbenimi prijemi, ki so nekje med zdravilom za postkoitalno tristesso in vzdušjem popolne praznosti, ki zamenja le-to trenutek pred snom.
Kar se tega imaginarjia tiče, je zaradi podobnosti oz. istovrstnosti označevalske mreže prekleto težko ugotoviti, ali gre za avtorsko skladbo ali priredbo. Škoda, da je označevalec siesta že zaseden za popoldanski počitek v največji vročini, sicer bi Mildreds svojo lahkotno in ležerno muziko lahko poimenovali prav z njim, še večja škoda, da imaš na odru izvrstne glasbenike, ki ob suverenem obvladovanju forme hkrati izpričujejo kronično pomanjkanje substance. Morda pa je prav to simptom hrvaško-slovenskih odnosov? Volim te, budalo mala? Bi si skočili za vrat, ko njihov svet ne bi bil stkan iz tako finih niti, da vanj politika, katastrofalni kazalci nezaposlenosti in individualne ter družbene anomalije nimajo vstopa? Ali pa je prav to, totalni intimizem, protistrup za vse našteto? Prejkone zgolj trenutni odlog, ampak, kaj bi to, poletje je, in lahko smo srečni, da nas je na njegovem vrhuncu obiskal vrhunski terasa bend, da smo lahko za trenutek ušli vsakdanji brigi in pozabili, da morda morja nismo videli že par let. Jebiga, morje je stanje duha, in ne vonja po smrečju, nafti, dreku in soli.
Tomaž Verdev
