Film prleškega režiserja z naslovom Vinopiri: Ledena trgatev bo premiero doživel na letošnjem Grossmannovem festivalu filma in vina
Slabo prebavlja bedarije in dolgčas
Vitomir Kaučič, sicer po izobrazbi akademski slikar, »filme snema po naredi-si-sam načelu in so glede na proračun nesramno spektakularni«, kot pravi programska knjižica letošnjega Grossmanna. Navdih za svoje zgodbe črpa iz realnosti in iz pop kulture – filmov, ki jih gleda in knjig, ki jih bere. »Ko pišem, sicer ne razmišljam o tem, a če grem pozneje svojih stvari analizirat, vidim, od kod nezavedno vlečem motive. To, da se teh vplivov zavem, mi pomaga, da sem pozneje bolj originalen,« razlaga in dodaja: »Navdihuje pa me tudi to, da slabo prebavljam bedarije in dolgčas, zato svojim kolegom napišem take vrstice, da so vsaj v filmu zabavni in zanimivi«.
»Izkušnje so tiste, ki te delajo bolj odločnega«
Izkušnje s prejšnjih projekcij mu omogočajo, da lažje predvidi, kaj bo v filmu delovalo in kaj ne. »Ko delaš film, se izražaš, komuniciraš z neko namišljeno publiko, pa tudi s samim sabo. Pri vseh etapah produkcije se je treba odločati, do odločitev pa je pogosto treba priti zelo hitro. Izkušnje so tiste, ki te delajo bolj odločnega«, razlaga. Pri ustvarjanju se Vitomir zgleduje po filmih z dobro izdelanimi liki, ki se skozi zgodbo razvijajo, so mesnati, krvavi pod kožo, z verjetnimi motivacijami. »Idealiziranih klišejskih »dripcev« ne prebavljam dobro. Vsake toliko časa pogledam filme Fargo, Mulholland drive in No country for old men«, dodaja.
»Večina grozljivk je šablonskih«
Zdi se, da Vitomirja pritegne predvsem horror, vendar pravi, da na film ne gleda tako, da bi dajal prednost določenemu žanru. Na Vitomirjevem seznamu najboljših deset filmov je mogoče ena, največ dve grozljivki. Zakaj torej Vinopiri kot grozljivka, na kar pa Vitomir odgovarja: »Vinopiri ni žanrsko čista grozljivka, ima veliko elementov srhljivke, pa tudi detektivke. Elemente horrora rad držim v svojih filmih zato, ker pri snemanju filma v bistvu snemaš ljudi, telesa, obraze in spremembo le-teh. Grozljivka ti omogoča točno to. Drugače pa nisem velik oboževalec grozljivk, večina jih je šablonskih in so mi totalno bedne. Zadnjih nekaj let sen naletel na tri res dobre: Let the right one in, Wolf Creek in Eden Lake z lanskega Grossmanna«.
Tokratni Vinopiri kot ponoven start
Tokratni celovečerec so z ekipo pričeli snemati konec decembra lanskega leta in so jih snemali skoraj vsak vikend do julija letos. Kot vse prejšnje projekte je Vitomir tudi tega financiral predvsem iz svojega žepa, čeprav so letos pridobili tudi nekaj donacij s strani študentskih klubov PŠK in KOŠ ter od Turizma na podeželju Tompa. Omeniti velja, da ne gre za nadaljevanje zgodbe Vinopiri: Blutvajnšpricer saga, ampak za popolnoma novo zgodbo, ki si iz prejšnje sposodi lik vinopirov in njihovo željo po krvi z visokimi promili alkohola. Kot je dejal Vitomir, gre za neke vrste ponoven start.
Ledena trgatev
V Ledeni trgatvi kriminalista Nina in Milan raziskujeta umor najstnice Mije. Med njuno raziskavo se pojavljajo vedno nova trupla, Nina in Milan pa razen tega, da so vse žrtve bile pijane in da jim manjka kri, ne odkrijeta ničesar. Ko Milan ustreli poblaznelega sodnega mrliškega oglednika Antolina, ga komandir Sovič suspendira. Neustavljiv apetit vinopirov in prihod brezobzirnega policista El Mehcuna, postavi ljubezen med Nino in Milanom na zelo trdo in grdo preizkušnjo.
Ko ga vprašam, kakšne so njegove ambicije glede projekta Vinopiri, Vitomir odgovarja: »Super bi bilo, če bi film spravili v kina v redno distribucijo«. Kljub temu pa ga pri režiranju ženeta predvsem pogled na končni izdelek in povratne informacije ljudi, katerih mnenje najbolj ceni.
Za spodbudo apetita
Na spletni strani Grossmannovega festivala opozarjajo na Vinopire: Ledena trgatev: »Letošnji Grossmann bo torej na zmagovito pot po svetovnih kinematografih lansiral še eno klasiko slovenske fantastične kinematografije«.
Utrinki filma: http://www.youtube.com/watch?v=9LGqH_EasLU
