Maja, Prekmurka, ki je v istospolnem partnerstvu, je odkrito spregovorila o diskriminaciji, referendumu, pa tudi o starševstvu v istospolnih zvezah.
V nedeljo, 20. decembra, gre Slovenija na referendum o noveli zakonski zvezi in o družinskih razmerjih. Mnenja so različna. Mi pa smo o tem odkrito spregovorili z Majo, ki je v istospolnem razmerju.
Kdaj si spoznala, da si lejzbika. Si imela kdaj heteroseksualno razmerje?
Verjetno pričakujete, da sem se vedno počutila drugačno. Ampak to ni res. Nič kaj drugačna se nisem počutila nekje do začetka srednje šole, ko sem začela dejansko razmišljati o besedi »lezbijka«, ker sem se strašansko veselila ponovnega snidenja z neko punco. To niso bili slabi občutki ali občutki, ob katerih bi me bilo groza. Najprej nisem vedela, kako bom zatrdno vedela, če sem res lezbijka. Mislila sem, da bom morala imeti punco, da se prepričam. Tako sem vsaj razmišljala pri petnajstih. Čas je mineval, jaz pa sem si nekje vmes preprosto priznala: Maja, lezbijka si.
Ampak to je bil šele začetek sprejemanja sebe in tudi začetek prikrivanja. Vmes so bila tudi razmerja s fanti, da bi družbi dokazala, da spadam mednje. Zelo dolgo je trajalo, da sem o sebi kot o lezbijki lahko sproščeno govorila. Vmes je bilo pa predvsem skrivanje in veliko izgovorov, da slučajno ne bi kdo ugotovil, da so mi všeč ženske. Najtežje pri vsem tem skrivanju je bilo verjetno to, da z nikomer nisem mogla deliti veselja, ko sem bila zaljubljena, nobenemu se nisem mogla zjokati, ko me je punca pustila. Sreča, da se je ravno takrat pojavil internet in sem tam dobila informacije, po katere si v knjižnico seveda nisem upala.
Kako je to sprejela družina, kako sorodniki, prijatelji, znanci?
Ko sprejmeš sebe in dejstvo, da ni nič narobe s tabo, je povedati drugim veliko lažje. Zelo me je skrbela edino reakcija staršev, saj sem se bala, da me bodo vrgli na cesto in se me bodo odpovedali. Ko sem po spletu okoliščin končno povedala, da imam punco, se mi je pa skoraj otipljivo odvalil kamen od srca, saj so zelo pozitivno sprejeli. Od takrat naprej nisem nikoli več skrivala svoje spolne usmerjenosti.
Kako živiš, kako te sprejema okolje? Se počutiš kdaj manjvredno, zaničevalno, stereotipno?
V bistvu nisem vedela, da večina ljudi v moji bližini ve, da sem lezbijka, čeprav jim tega nisem povedala. Po drugi strani pa tudi skrivala nisem. Živim čisto običajno življenje: hodim v službo, nakupujem, plačujem davke. Ugotavljam, da je največji problem pri ljudeh ta, da si geje predstavljajo kot poženščene moške z roza šalom in štiklami, lezbijke pa kot tetovirane možače v moški obleki. Seveda smo včasih morda tudi vse to, večino časa pa smo čisto običajni ljudje: smo vaši zdravniki, čistilke, sosedi. In vse to bomo ostali, pa če bomo, kdaj dobili pravico poročiti se ali ne.
Občutek manjvrednosti je minil, ko sem sprejela samo sebe. Se pa velikokrat počutim žalostno in brezupno, ker se ne smem poročiti s svojo partnerko in da posledično v primeru smrti svoje partnerke ne bi imela nobenih pravic do najinega skupnega premoženja in zaradi vseh ostalih stvari, ki se mi zdijo popolnoma samoumevne. V Sloveniji čutim, da veliko pravic nimam, pa ne delam ničesar narobe, ne kršim zakonov.
Kaj bi rekla, je lažje živeti v istospolnem partnerstvu doma (v Prekmurju) ali drugje v Sloveniji oziroma izven naših meja?
V Prekmurju s(m)o ljudje zelo zaprti, zato je potrebno veliko več poguma, da bi šla po cesti s partnerko z roko v roki kot v kakšnem večjem Slovenskem mestu. Ampak to je čisto subjektivno, saj sem ugotovila, da če me ljudje poznajo, vidijo, da pa nismo nikakršen bavbav in večinoma ne čutim, da sem zaradi tega kakorkoli ogrožena. In to neglede na to, če je to v najbolj oddaljeni gorički vasici ali v centru Ljubljane.
Se ti sicer zdi, da so istospolna razmerja diskriminirana?
Kar se tiče pravno formalne enakosti pred zakonom, smo diskriminirani, saj imamo iste dolžnosti kot heteroseksualni partnerji, pravic pa nimamo.
In tukaj ne govorim o kakih posebnih pravicah, ampak o čisto življenjskih primerih, na primer po skoraj desetih letih skupnega življenja in ustvarjanja skupnega premoženja s partnerko nimava niti te pravice, da bi si razdelili skupaj pridobljeno premoženja. Lahko si edino prodava deleže, tako kot bi ga lahko prodala katerikoli neznani osebi. In ponovno plačala vsaj davek na promet z nepremičninami, ki je bil od iste osebe za isto nepremičnino že plačan ob nakupu. Absurd.
Si želiš v prihodnosti ustvariti družino? Bi sama bila biološka mama ali bi to prepustila partnerici?
Katera partnerica bi bila biološki starš, bi verjetno odločala leta in splošno zdravje osebe. O otrocih sem seveda razmišljala, ampak sem se odločila, da otrok ne bom imela. Morda je pa to edina stvar, kjer je odločitev lažja, kot bi bila v heteroseksualni družini, saj se nosečnost ne more kar »zgoditi«.
Kakšni so tvoji pogledi na družino, na vzgojo otroka v istospolnem razmerju?
Mislim, da so družine, kjer sta starša enakega spola, enako srečne, vzgoja otrok se ne razlikuje od vzgoje v družinah, kjer sta starša različnega spola. Včasih imajo morda te družine celo večje možnosti za dolgoročno »uspešnost«, saj ni možnosti, da bi otroci prišli na svet nezaželeni. Odločitev, imeti otroka v istospolnem partnerstvu, je vedno premišljena, tehtna, saj je odločitev šele začetek poti do dejansko imeti otroka.
Če otrok odrašča v ljubeči, funkcionalni družini, mu nič manjka. Saj, če vrstniki ne bi zbijali šal zaradi dveh mam, bi pa zaradi debelih očal, smešnih copat … Otroci se zmeraj zbadajo, pomembno je, kako na to reagirajo starši. Saj se nismo rodili diskriminirajoči, to so nam privzgojili.
Diskriminiran bi bil s strani države, saj nebiološki starš nima nobenih pravic (in tudi ne dolžnosti) do otroka, kar lahko pomeni najmanj en kup neprijetnih situacij (pri zdravniku, v vrtcu) in veliko birokratskih ovir.
Kakšni so tvoji pogledi na referendum o noveli zakonski zvezi in o družinskih razmerjih?
Mislim, da referenduma ne bi smelo biti, saj smo že po ustavi vsi enakopravni. Žalostno je, da moramo imeti o tem referendum o pravicah, po drugi strani pa se z novelo zakona nobenemu ne škoduje in nikomur ničesar ne jemlje. Upam, da bodo na glasovanju prevladali resnični argumenti in zdrava pamet. Naj dodam, da ima vsak pravico glasovati po svojem prepričanju, tudi če so v istospolnem razmerju in bodo glasovali »proti«. Me pa zelo zanimajo njihovi argumenti.
Kaj bi rekla vsem, ki bi oziroma bodo na referendumu glasovali proti?
Svetovala bi jim, da si dejansko preberejo, o čem se glasuje. Bilo bi pa tudi dobro, da bi preverili resničnost svojih argumentov, ne samo pri svojem zaupniku, ampak v nepristranski literaturi, zakonu.
Jasmina Muhič
