Prvi dan posveta se je zaključil z glasbo
Včerajšnji znanstveni del simpozija se je ob zvokih instrumentalnega nemira dueta Dinamizem prevesil v glasbeno-gibalni del z začimbo teatralično predstavljene poezije Vilka Novaka. To je bil uvod v nastop etnografsko obarvan nastop Dunje Knebl, ki je maloštevilnemu poslušalstvu predstavila hrvaške ljudske pesmi, katerih večina izvira iz bližnjega Medžimurja.
Že malce priletna svetovljanska gospa (v Zagrebu živi dvaindvajset let, predtem pa je živela v Washingtonu, Džakarti in Moskvi) se je kot avtorica začela udejstvovati pred petnajstimi leti, potem ko je naletela na zbirko pesmi, ki jih je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Medžimurju zbral pesnik in melograf Florijan Andrašec. Ker jo je presunilo dejstvo, da teh pesmi nihče več ne pozna in izvaja, se je odločila, da bo njihovo svojevrstno lepoto sama poskušala približati ljudem. Občuteno odpete, minimalistično odigrane, večinoma od spremljavi kitare, včasih zgolj ob spremljavi ritma, včasih pa izvedene a capella interpretacije Dunje Knebl segajo od balad, v katerih je ljudstvo opevalo prešuštva in tragične konce mladih ljudi, preko ljubezenskih in poučnih do presunljivih liričnih pesmi, kot je recimo medžimurska Ja si jašem. Njeno vokalno podajanje je zdaj mladostno visoko in nežno, zdaj globoko, zrelo in intenzivno, v obeh legah pa zaradi izpovedne moči in bližine jezika nadvse primerno, da registri, ki jih vzgiba v poslušalstvu , zvenijo še dolgo potem, ko je muzike že davno konec. Fino in močno doživetje.
Če lahko za zgoraj omenjeno gospo mirno rečemo, da nekaj od tega, kar počne, ostane še lep čas za tem, ko je ni nikjer več na vidiku, tega ni mogoče trditi za sicer energične Francoze La Scaña del domingo, ki so, dokler igrajo, potem pa jih več ni, kot v nedeljo pogosto ni sledu o sobotnem veselju, razen v obliki nedeljskega mačka (La Scaña del domingo pomeni prav to), ki so si ga mladci zapisali na zastavo. Poskočen ska punk z banjotom in nepogrešljivo pihalno sekcijo mestoma spomni na zvočno-kuliso kake kriminalke z za življenje nevarnimi avtomobilskimi pregoni, vmes preide v monotoni unta-unta, najbolj srečen pa je, če vidi svojo publiki plesati in skakati, pri čemer se poslužuje vseh mogočih ukan, da bi še zadnje lene riti spravil na noge. Če imamo bende, pri katerih se včasih človeku zahoče, da bi konec komada trajal na veke (zaradi tega, ker je resnična muzika, ne zgolj komad), smo imeli priložnost kvalitete pihalcev La Scaña del domingo priložnost slišati v prologu nekega pesmi, v kateri je posebej, a na žalost edinkrat prišla do izraza dolga sapa izvrstnega saksofonista. Vse skupaj je tako po glasbi kot zasedbi precej spominjalo na nastop njihovih rojakov Joke pred kakim tednom dni, zato lahko mirne duše zapišem, da mi ne bo prav nič manjkalo, če vsaj kako leto dni ne vidim pred seboj slab ducat francozov z medenino in afiniteto do ska-gypsy-punk čorbe, čeprav je to zgolj subjektivno videnje nastopa, ki mu je plesna nakana šla povsem dobro od rok. I just wanna have fun is o.k.
Zadnji dan posveta se bo zaključil danes okoli petih s pajanjem kruha v Ižakovcih.
Članek: Tomaž Verdev
Fotografija (z izjemo slik iz Kulturnega doma): Kristjan Škrlec
