Upokojeni učitelj predmetnega pouka na Osnovni šoli Bogojina se je ob 60. obletnici mature spomnil soboškega učiteljišča, svojih vzornikov in učiteljskega poslanstva.
Nekdanji dijaki učiteljišča v Murski Soboti so se konec maja srečali ob 60. obletnici mature in obudili spomine na obdobje, ki je pomembno zaznamovalo razvoj šolstva v Pomurju.
Generacija, ki se je šolala med letoma 1961 in 1966, je bila četrta generacija soboškega učiteljišča. To je bilo ustanovljeno leta 1958 zaradi velikega pomanjkanja učiteljev v pomurskih osnovnih šolah. Tudi letos jih objavljamo v seriji kratkih zgodb Naši učitelji.
V šestih generacijah se je na učiteljišču izšolalo 320 učiteljev. Med njimi je bil tudi Janez Černi, upokojeni učitelj predmetnega pouka na Osnovni šoli Bogojina, ki se je ob obletnici spomnil let šolanja in poklica, ki ga ni nikoli obžaloval.
Soboško učiteljišče je nastalo zaradi pomanjkanja učiteljev
Na leta učiteljišča ima predvsem lepe spomine. Ob tem je spomnil tudi na okoliščine, v katerih je bila šola ustanovljena.
»Zaradi velikega pomanjkanja učiteljev v pomurskih osnovnih šolah je bila leta 1958 ustanovljena Strokovna srednja šola v Murski Soboti s petletnim šolanjem, to je soboško učiteljišče,« je povedal.
Kot je dodal, je bilo na učiteljišču šest generacij, v katerih se je šolalo 320 učiteljev. Sam je bil del četrte generacije, ki se je šolala med letoma 1961 in 1966.
Med šolanjem je stanoval pri teti v Murski Soboti: »Bil sem pri teti v Murski Soboti na stanovanju, tako da sem bil 200 metrov stran od šole oziroma zgradbe učiteljišča,« je povedal.
Učitelji so bili njegovi vzorniki
Za učiteljski poklic se je odločil zaradi ljudi, ki so ga poučevali že v osnovni šoli. Kot je povedal, so bili prav njegovi učitelji tisti, ki so ga usmerili na pedagoško pot.
»Ravnatelj na Osnovni šoli Bogojina, kamor sem hodil v osnovno šolo, me je poučeval zgodovino, pa sem ga občudoval.
Potem pa učiteljice, razredničarke ... Učitelji so mi bili vzor,« je povedal.
Čeprav so bili za fante v tistem času pogosto bolj običajni rokodelski poklici, Černi svoje odločitve ni nikoli obžaloval.
»Ne, odločitve nisem obžaloval, ker je poklic zanimiv, ker sem delal z mladimi ljudmi in mogoče zaradi tega tudi dlje časa ostal mlad,« je povedal.
Časi so se spremenili, z njimi tudi odnosi
Ko danes razmišlja o šolstvu in o tem, kaj bi iz svojega obdobja prenesel mlajšim kolegom, je poudaril, da so se časi močno spremenili:
»Časi so čisto drugačni. Ko danes spremljam aktualne družbeno-pričevalne dogodke, si rečem: Če bi takrat vedel, da se bo tako to spremenilo, bi rekel, da bi lahko delali malo drugače.«
Ob tem je dodal, da so se spremenili tudi odnosi med učenci in učitelji. Po njegovem mnenju bi bilo danes dobrodošlo več človeške interakcije. Opozoril je, da odnosi trpijo, kadar ljudje pri drugih iščejo predvsem napake.
»Smo družba, ki ni z ničemer zadovoljna, oziroma smo ljudje, ki vedno iščemo napake pri drugih. To je slabo, to je za medsebojne odnose zelo slabo,« je dodal.
Poklic je jemal kot poslanstvo
Učiteljskega dela Černi ni razumel le kot službo, temveč predvsem kot poslanstvo. To mu danes potrjujejo tudi srečanja z nekdanjimi učenci.
»Veseli me, da danes srečujem nekdanje učence, da me pozdravljajo in da večinoma dobivam samo pozitivne odzive,« je povedal.
Prav ti odzivi so zanj dokaz, da je učiteljsko delo pustilo sled. Ne le v razredu, temveč tudi v odnosih, ki ostanejo še dolgo po koncu šolskih let.
