Ob odprtju festivala Storyland sta se srečala Dušan Šarotar in Vlado Kreslin, ki sta obiskovalce popeljala v čas prvih kinodvoran in filmskih kolutov.
V pogovoru z Valentino Smej Novak sta ustvarjalca Vlado Kreslin in Dušan Šarotar obudila otroško navdušenje nad gibljivimi podobami in razmišljala o Prekmurju kot prostoru spomina, literature, glasbe in filma.
Pogovor je segel od Beltincev in Murske Sobote do Ljubljane, Kanade in Južne Amerike, osrednje vprašanje večera pa je bilo, kaj ostane za filmskim platnom in katere podobe domačega kraja človek odnese s seboj v svet.
Prvi stik s filmom še pred pravim kinom
Kreslin se je vrnil vse do svojega prvega srečanja z gibljivimi slikami. Spomnil se je naprave, ki mu jo je iz Madžarske prinesel očetov brat in skozi katero je bilo mogoče ob svetlobi opazovati posamezne filmske prizore. Pozneje so sledili otroški poskusi z žarnico, škatlo in projekcijo na steno, nekakšni prvi domači filmski eksperimenti.
Tudi Šarotar je ob tem poudaril svojo navezanost na fotografijo in trenutek, v katerem se podoba ustavi.
Fotografija, film in literatura se po njegovem pogosto prepletajo, saj lahko ena sama slika odpre cel svet zgodb, zgodovine in spomina.
Ob tem se je spomnil zgodbe svojih starih staršev. Odkril je stare plakate in vstopnice za filmsko predstavo v Murski Soboti na dan njune poroke, spoznanje, da so že v tridesetih letih prejšnjega stoletja tudi v majhnem mestu gledali filme, povezane z velikimi evropskimi in svetovnimi ustvarjalci, pa mu je odprlo nov pogled na domači prostor.
Kinodvorana kot prostor čarovnije
Posebno mesto v Kreslinovih spominih je imel beltinski kino. Njegov svet niso sestavljali samo filmi, ampak tudi vse, kar se je dogajalo okoli njih, vstopnice, ljudje, ki so jih trgali, projekcionisti, filmski koluti in osebe, ki so filme pripeljale v kraj.
Kreslin je pripovedoval tudi o starih vstopnicah iz nekdanje gledališke dvorane, ki so bile zelo podobne tistim iz kina. Kot otroci so se znašli po svoje in z njimi kdaj prišli do filmske predstave tudi brez običajno kupljene karte.
»In si bil že notri za 'šenki'. In si že gledal,« je v svojem značilnem pripovednem slogu obujal spomin na otroška leta.
Takrat obisk kina ni bil zgolj ogled filma, ampak dogodek, pričakovanje in srečanje celotnega kraja. Že prihod filmskega koluta je imel nekaj skoraj mitičnega, filmi so po Jugoslaviji potovali v velikih kovinskih škatlah, iz mesta v mesto in iz ene kinodvorane v drugo.
Kreslin se je spominjal, kako je filmske trakove v Beltince vozil Janči (Janez) Kociper, poznejši violinist Beltinske bande.
Otrokom se je že to, da je nekdo v kraj pripeljal film z Johnom Waynom, zdelo nekaj izjemnega.
»Največji 'žur' je bil, ko se je film utrgal«
Danes bi prekinitev filma najbrž povzročila predvsem nezadovoljstvo. V takratnih kinodvoranah pa je bil trenutek, ko se je filmski trak pretrgal, skoraj del predstave.
»Največji žur je bil, ko se je film utrgal. Stari moj, 'ludnica',« se je spominjal Kreslin.
Medtem ko je projekcionist popravljal trak (med tem naj bi še skočil na špricar), je v dvorani završalo. Otroci in mladi so tekali med vrstami, se pogovarjali in čakali, da se predstava nadaljuje. Kreslin je pozneje celo sam vrtel glasbo med premori, ko je bilo treba film ponovno pripraviti.
Takšni drobni spomini so pokazali, kako zelo drugačna je bila takrat izkušnja kina. Film ni bil izolirana vsebina, temveč skupni dogodek, v katerem je sodelovala cela dvorana.
Nedelja je pomenila odhod v kino
Podobne spomine je na Mursko Soboto nanizal Šarotar. V njegovih mladih letih je bilo skoraj samoumevno, da se gre v nedeljo popoldne v kino. Če je bilo obiskovalcev premalo, se predstava včasih sploh ni začela, zato so tisti, ki so že čakali pred platnom, upali, da bo s ceste prišel še kdo in bo doseženo potrebno število gledalcev.
Pozneje je prihod v Ljubljano zanj pomenil pravo filmsko razodetje. Ob domotožju in občutku tujosti je veliko časa preživel v Kinoteki, kjer se je srečal s filmi Andreja Tarkovskega, Luisa Buñuela, Federica Fellinija in drugih velikih režiserjev.
Šarotar je to izkušnjo primerjal skoraj z učenjem branja na novo, ogled klasičnih filmov je doživljal podobno kot srečevanje z velikimi deli svetovne literature.
»In to je bila moja pravzaprav prva taka prava izobrazba,« je povedal ob spominu na dolge ure v Kinoteki.
Dobri filmi so narejeni iz poezije
Od konkretnih filmskih spominov je pogovor prešel k vprašanju, kaj film sploh naredi umetniški. Šarotar je izpostavil predvsem filme, ki gledalcu ne razložijo vsega in v katerih pomembno vlogo igrajo tišina, počasnost, narava in tisto, kar ostane neizrečeno.
»Pravzaprav je vse narejeno iz poezije. Tudi filmi,« je poudaril.
Po njegovem so najboljši filmi podobni poeziji prav zato, ker se ne odvijajo samo v tistem, kar gledalec neposredno vidi. Enako velja za literaturo, fotografijo in glasbo. Pri tem se je obrnil tudi h Kreslinu in poudaril, da pomemben del njegove glasbe predstavlja prav tisto, česar ni mogoče neposredno izgovoriti.
»Tišina v tvojih pesmih je pravzaprav glasba,« je dejal Šarotar.
Prekmurje še čaka na svoj veliki film
Ena izmed osrednjih niti večera je bilo vprašanje Prekmurja kot filmske pokrajine.
Šarotar je povedal, da se danes veliko vozi po pokrajini, jo fotografira in vedno znova odkriva. Ravnice, vasi, ceste in drugi prizori domačega okolja se mu kažejo kot prostor z izjemnim filmskim potencialom.
Čeprav je bilo Prekmurje v preteklosti že večkrat upodobljeno na filmu, meni, da ga je mogoče pogledati tudi drugače, z novo optiko.
Po njegovem bi lahko prav v teh krajih nastal velik panonski film, ki bi presegel pretekle podobe Prekmurja kot predvsem ruralnega in socialnega prostora ter pokazal še druge plasti pokrajine.
Pokrajina ni samo to, kar vidimo
Šarotar je med pogovorom prebral tudi odlomek iz svojega literarnega ustvarjanja, v katerem je razmišljal o tem, kaj pravzaprav sestavlja podobo neke pokrajine. Pokrajina po njegovih besedah ni samo geografski relief ali oznaka na zemljevidu, sestavljajo jo tudi melodija, govorica, barve, vzdušje, ljudje, njihove zgodbe in spomini.
»Podoba pokrajine je delo pesnikov v najširšem smislu besede in kot taka pripada pesništvu,« je med drugim zapisal. Ob tem je govoril o nekakšni nevidni vrsti ljudi in ustvarjalcev, ki izročilo sprejmejo od prejšnjih generacij, ga dopolnijo in predajo naprej. Človek tako po njegovem ne ustvarja povsem iz nič, s seboj nosi nekaj, kar so mu predali ljudje pred njim, zgodbe, govorico, podobe in občutek prostora, njegova naloga pa je, da to ohrani, oplemeniti in prenese naprej.
Ko Prekmurje v tujini postane še bolj domače
Pogovor je nato segel daleč iz domače ravnice. Kreslin in Šarotar sta skozi leta srečevala Prekmurce in njihove potomce po svetu, prav tam, daleč od doma, pa lahko pesem, fotografija ali beseda dobijo povsem drugačno težo.
Kreslin je pripovedoval o srečanjih s Prekmurci v Kanadi, kjer je domača pesem ljudi hitro ganila. Spomnil se je celo jablane, na katero je njen lastnik cepil veje iz različnih prekmurskih krajev, kakor da bi koščke domače zemlje prenesel čez ocean.
Šarotar pa je opisal literarni večer v Buenos Airesu, kjer so mu starejši obiskovalci po branju prinašali albume z družinskimi fotografijami. Kazali so mu podobe porok in pogrebov iz časa pred drugo svetovno vojno ter ga spraševali, ali prepozna ljudi in kraje na njih.
»Oni so varuhi tega spomina,« je poudaril.
Prav takšna srečanja pokažejo, da se podoba domačega kraja pogosto še okrepi takrat, ko je človek od njega oddaljen več tisoč kilometrov.
Kino je iz skupnega prostora odšel na male zaslone
Nekdanja kinodvorana je bila prostor skupnosti. Ljudje so gledali isti film, se ob istem prizoru smejali, čakali na popravilo filmskega traku in po predstavi skupaj odšli na ulico. Danes je filmska izkušnja veliko bolj individualna.
Kot so ugotavljali sogovorniki, se je film najprej iz dvoran preselil na videokasete, nato na televizijo, danes pa predvsem na telefone, tablice in pretočne platforme.
Šarotar je ob tem opozoril na zanimiv paradoks, ne živimo namreč v času pomanjkanja podob, ampak v času njihovega presežka.
»Svet je preplavljen s podobami. To je prava poplava,« je dejal.
Ljudje danes svet v veliki meri spoznavajo prek globalnih serij in platform, zaradi česar bi si Šarotar želel več zgodb, ki bi prikazovale tudi naš prostor, naš jezik in naše okolje.
Zgodbe še vedno ustvarjajo nevidno skupnost
Kljub spremembam načina gledanja in poslušanja pa občutek skupnosti ni povsem izginil. Kreslin ga je primerjal z glasbo na radiu, ko med vožnjo zasliši znano skladbo, mu nekaj pomeni že zavedanje, da jo v istem trenutku posluša še na tisoče drugih ljudi.
Šarotar je podobno povezavo našel v knjigah. Bralec, ki nekje sam bere knjigo, sicer ne vidi drugih ljudi, ki v istem trenutku berejo isto ali podobno delo, a kljub temu skupaj sestavljajo nevidno skupnost ljudi, ki jih povezujejo zgodbe. Prav zgodbe, pesmi in podobe so po njegovih besedah tisto, o čemer se lahko ljudje pogovarjajo in zaradi česar še vedno prihajajo skupaj.
Prašna cesta ali soboški park?
Ob koncu pogovora je Valentina Smej Novak gostoma zastavila še preprosto, a slikovito vprašanje, če bi snemala film o Prekmurju, kateri bi bil prvi kader. Ena izmed podob je bila prašna cesta na Bistrici, druga pa soboški park.
Šarotar je razkril, da je prav soboški park še pred načrtovano prenovo neko nedeljsko jutro v celoti fotografiral. Želel je shraniti podobo velikih starih dreves, prašnih poti in prostora, ki ga pozna še iz otroštva.
»Imam občutek, da sem svojo obveznost, svoj dolg do tega parka opravil,« je povedal in dodal, da bodo fotografije morda nekoč pokazale, kako je ta prostor izgledal nekoč.
Prav s tem se je pogovor tudi simbolno vrnil na začetek. Film, fotografija, literatura in glasba ne ohranjajo zgolj dogodkov, ampak občutek prostora in časa.
Kreslin in Šarotar sta skozi osebne spomine pokazala, kako lahko Beltinci, Murska Sobota, ravnica, stara kinodvorana ali prašna cesta postanejo precej več kot le kulisa, postanejo podobe, ki jih človek odnese s seboj v svet in jih skozi pesem, knjigo, fotografijo ali film nekoč znova prinese domov.
