Mladi Aljoša Škaper, ki je že štiri leta prikovan na invalidski voziček, je na spletni strani Pridem.si delil osebno izkušnjo, ki se mu je zgodila pred kratkim. Obenem pa vsem polaga na srce tudi pomembno sporočilo.
Zdravniško pomilovanje
Izkušnja, ki je ne more pozabiti se mu je pripetila pred kratkim, ko se je zaradi vnetega ušesa odpravil k zdravniku. Ta pa ni mogel skriti zaprepadenosti in pomilovanja, ko mu je Aljoša tekom pregleda izpovedal še svojo življenjsko zgodbo o tem kako je pristal na vozičku. Zdravnik je do njega čutil usmiljenje, izrazil je pomilovanje ter občudovanje kako sam vse to zmore.
''Nikakršna inspiracija nisem. Zakaj bi bil? Vsako pretirano navdušenje je odveč. Prosim, pohvali me, če naredim kaj vrednega pohvale, ne pa zato, ker sem se uspel celo pripeljati nekam. Sploh pa tega ne pričakujem od medicinskega osebja!'' je zgroženo zapisal Aljoša.
Neumne primerjave
Neumno je primerjati preživljanje nekaj tednov v vozičku ob zlomu noge, z vsakodnevnim življenjem na vozičku. Povedati, da veš, kako je biti na vozičku, ker si imel ošpice in preživel nekaj tednov v postelji, ko si bil star tri leta, je preprosto neumno. Prav tako neumno pa je trditi, da veš kako je, če je nekdo od sorodnikov na vozičku, saj je to naravnost smešno. Nikakor niste zabavni in ne izvirni z ''avtomobilskimi'' šalami in opozarjanjem na omejitev hitrosti, trobljenjem in podobnim.
''Kako to zmoreš?''
Vprašanje kako »to zmoremo« je tudi noro, pravi Aljoša. Po navadi na to odgovori s »čisto v redu, hvala«. Vedno bomo zmogli in to tako, da bo fenomenalno! To je v bistvu vse, kar morate vedeti. Prav tako pa ne postavljajte vprašanj kot so »poznaš tistega in tega, ki je na vozičku?« Poznate vi vse, ki hodijo?
Sprijaznite se vi, mi smo se že
Besede, kot so ubog in ubožec ravno tako niso primerne. Noben ni rad pomilovan in noben ne sliši rad teh besed, pa naj je invalid ali ne. V bistvu je lahko nerodno vam, ko to sploh izrečete. Invalid ni mala uboga stvar, samo zato, ker je na vozičku, piše Aljoša. »Če smo se mi nekako lahko »sprijaznili« s tem, da smo na vozičku, pa se dajte še vi.« Aljoša prosi vse, da se obnašajte normalno. Nikoli ne trepljajte invalida, ne božajte ga, kajti niso nobeni ljubljenčki. »Če bom rabil pomoč, bom že prosil,« pravi Aljoša o tem, da ne porivajte invalidskega vozička sami od sebe.
Ljudska radovednost
Tudi pretirana radovednost je zelo nadležna in neprijetna. Neprestano spraševanje o tem kaj se je zgodilo, ter zakaj smo na vozičku. Niso za vse krive le prometne nesreče in neprevidnosti, kot to nekateri pogosto sklepate. Tu so tudi razne bolezni, nekateri se tako že rodijo.
»Invalidski voziček je na nek način naš podaljšek. Omogoča nam nešteto stvari. Ne dotikajte se ga, predvsem pa ga ne uporabljajte kot naslanjač. Ne brcajte vanj, ker je to isto, kot da brcate mene!«
Ne zapravljajte besed z govorom o tem, da se vse zgodi z razlogom. Ne predvidevajte stvari kar sami od sebe in ne sprašujte ali lahko molite za invalide in podobne stvari. Kajti to ne bo nič spremenilo.
Aljoša vsem sporoča še to: Več ali manj smo taki kot vi. S to razliko, da za premikanje uporabljamo voziček. In to je več ali manj to.
