Sporna izjava je prišla v javnost, ko so mediji objavili tonski posnetek, ki je bil posnet na zaprtem srečanju vrha Socialistične stranke maja letos, nekaj tednov po tem, ko je Gyurcsanyjeva vlada postala prva v postkomunistični Madžarski, ki je osvojila drugi mandat. Dejal je, da so »lagali zjutraj, zvečer in ponoči«. Prav tako je dejal, da »ne drži, kar smo govorili, prekoračili smo gospodarske in finančne zmožnosti države … ne morete našteti niti ene same odločitve vlade, na katero bi bili lahko ponosni … Nimamo veliko možnosti, zasrali smo ga, in to na veliko«. Dogodki, ki so sledili, so naslednji. Opozicija je zahtevala njegov odstop, predsednik Laszlo Solyom je opomnil premiera na pretkano in tvegano spodbijanje zaupanja ljudi v demokracijo in demokratične vrednote ter ga pozval k javnemu priznanju svoje zmote. Laszlo Solyom ga je obtožil, da je povzročil »moralno krizo«, dodal pa je politični pritisk po njegovem odhodu. Vendar pa je pomembnejše drugo dejanje, ki je presenetilo in šokiralo evropsko javnost. Sprva mirni protesti so se sprevrgli v nasilje. Velika večina protestnikov je sicer bila mirna, izvor nasilja pa je predstavljalo predvsem nekaj sto razgrajačev, ki so jih sestavljali predvsem skinheadi, nogometni navijači in skrajno desničarski ekstremisti, ki naj ne bi imeli nobene povezave s premierovimi izjavami, temveč že od nekdaj nasprotujejo socialistom.
Osrednja osebnost ter izvor vseh konfliktov, ki so tako nenadoma in intenzivno izbruhnili na Madžarskem, je seveda premier Ferenc Gyurcsany. Ta je s svojim arogantnim stilom vodenja obudil spomine na leto 1956, ko so potekali protesti proti komunističnemu režimu (t. i. antisovjetska revolucija). Ni treba govoriti o ponovni vstaji in uporu, kot je bil takrat, rada bi poudarila predvsem njegov način izražanja in simbole, ki jih je uporabil premier. V obdobju protestov izpred petdeset let je bil objavljen članek, kjer je Szabad Nep zapisal, da so voditelji Komunistične stranke »lagali dan in noč«. Problem predstavlja dejstvo, da je Gyurcsany v svojem govoru letos uporabil prav take besede. Gre za simbolnost, stil vodenja, smer, po kateri premier posredno sporoča ljudem, da je pomemben. Njegov stil vodenja kaže na zaničevanje, prezir do volivcev, splošne javnosti in tudi do stranke. Pravzaprav je madžarski premier nekakšen »kameleon, ki se je kalil pod komunizmom, kasneje pa nadaljeval svoj pohod proti kapitalizmu«. Igral je vlogo uspešnega podjetnika, ki je postal milijonar v tekmi »svoboda za vse« v času demokratizacije Madžarske, postal je politična zvezda ter pravi »golden boy« (zlati deček) svoje stranke. Je kontroverzen politik, junak za svoje zagovornike, za nasprotnike pa predstavlja škodljivo mešanico bivšega komunista in podkupljivega kapitalista. V druščino njegovih prijateljev se uvrščajo ameriški predsednik George W. Bush, britanski premier Tony Blair, ruski predsednik Vladimir Putin ter mnogi drugi svetovni voditelji. Sedaj je nekaj njegovega sijaja izginilo.
Od nedelje dalje je ta telegenični madžarski premier očrnjen zaradi svoje sporne izjave. Vendar se on ne da. Za večino političnih voditeljev bi to dejanje, razočaranje ljudi, pomenilo konec njihove politične kariere. Vendar pa je Gyurcsany, kot ponavadi, poln presenečenj. Mnogi namreč napovedujejo, da bi lahko ta socialistični milijonar izšel iz krize še z močnejšo roko za izvedbo nujnih reform. Namesto da bi zapustil politični oder, Gyurcsany bije aktiven boj za svoj obstoj na političnem prizorišču. V državi, v kateri že od nekdaj vlada globok cinizem glede politične poštenosti, odkritosti, bi mu lahko njegovo sporočilo prineslo celo nekaj kredibilnosti, saj ga imajo nekateri za »reformističnega odrešenika«, ki bo pretrgal staro tradicijo nepoštenosti v vladi. Premier skuša rešiti situacijo tako, da poudarja dejstvo, da je končno nekdo pogumno stopil naprej, in obljublja rešitev gospodarskih problemov po jasni in pošteni poti. Trdi, da je bila njegova izjava deloma pretirana, vendar naj bi delovala kot nekakšen znak za prebuditev množice, prav tako je bila po njegovem mnenju mišljena kot prikaz napak politične elite, ki so prikrite od padca komunističnega režima. Premier je v svojem govoru dejal, da »dejansko vprašanje na madžarskem političnem prizorišču danes ni, kdo je lagal in kdaj, temveč se glasi, kdo je sposoben temu narediti konec, kdo lahko obračuna oziroma se sooči z lažmi zadnjih šestnajstih let, kdo je tisti, ki si je odkrito, včasih tudi strastno, drznil soočiti se z lažmi. To smo bili mi!!«
Privrženci madžarskega premiera lahko mirno rečejo, da so ga ljudje napačno razumeli, kot je to trdil pred kratkim papež. Lahko bi trdili, da je Gyurcsany želel povedati, da se vlade v preteklosti, vključujoč njegovo lastno, niso odkrito lotile resničnih problemov, s katerimi se sooča Madžarska, in da je sedaj pravi čas, da to storijo. Prav tako bi nekateri v njegov zagovor lahko omenili, da je v svojem govoru kritiziral svoje delo, delo vlade, ter s tem pokazal, da je pripravljen spremeniti stvari na boljše. Opozicija (Fidesz in Demokratski forum Madžarske), ki je zahtevala njegov odstop, pa pozornost preusmerja na neizpolnjene obveznosti zadnjih štirih let. Prav tako domneva, da je poštenost premiera postavljena pod vprašaj, saj njegova izpoved ni bila naslovljena neposredno na narod, temveč izpovedana v zaprti strankarski skupini. Pomembno pa je še eno vprašanje, in sicer, kdo bi lahko predal kaseto medijem. Lahko je provokacija opozicijske stranke pred prihajajočimi lokalnimi volitvami. Nekateri pa namigujejo na možnost, da je posnetek do medijev prišel s pomočjo nekoga znotraj Socialistične stranke, ki je bil nezadovoljen z intervjujem, ki ga je imel premier prejšnji teden za Figyelo, madžarski gospodarski in politični tednik. Takrat je premier omenil, da je edini človek, ki lahko nadzira in vodi Socialistično stranko. Rekel je: »Ni nobene alternative meni.«
Na podlagi vsega povedanega, in glede na trenutno še nerešeno in nejasno situacijo, seveda ne moremo priti do nekih zaključkov. Le predvidevamo lahko, kaj bo celotna stvar prinesla tej državi. Vendar pa je pomembno dejstvo, ki ne velja samo za to državo, da morajo politiki sprejeti, razglasiti novo obdobje poštenosti, odprtosti, transparentnosti in resnične reprezentativnosti in vladanja. Ljudje zahtevajo pravico, resnico ter dejstva.
Kot možnost nadaljnjega razmišljanja na tem mestu obujam spomin še na nekatere starejše primere na političnem področju, ki so prav tako sprožili neodobravanje med ljudmi, včasih tudi politične posledice. Laži ameriškega predsednika Nixona so pripeljale do njegovega odstopa, laži so predsednika Clintona vodile do javne obtožbe. Oba, sedanji ameriški predsednik Bush in britanski premier Blair, sta bila obdolžena izjavljanja selektivne resnice za racionaliziranje svojega napada na Irak, vendar brez omembe vrednih posledic. Zato se lahko vprašamo, ali je lažnivi politik sploh zadosten razlog za kaljenje popolnega, mirnega ponedeljkovega večera pred televizijskim sprejemnikom? Izgleda, da pravzaprav niti ne. Seveda, dokler ne prizadene nas osebno.
