Zanimiv pogovor, v katerem nam je pomurski kitarist, ki živi in deluje v ZDA, zaupal, da je glasba univerzalen jezik, ki ga »govorimo« vsi in da ob nedeljah najbolj pogreša sprehode ob Muri.
Glasbeni duet se je nocoj predstavil tudi v pomurskem prostoru, ob 19:30 v Klubu PAC. Saša nam je pred dnevi v pogovoru med drugim zaupal, kakšno je življenje v ZDA, kaj pravzaprav je t. i. »fingerpicking«, o Ellen Angelici in še mnogo več.
Trenutno živite v Bostonu, tako da z rodnim Prekmurjem nimate kaj dosti stika, vsaj v fizičnem smislu ne. Ali lahko iz vaše izkušnje poveste, v čem se življenje v Ameriki najbolj razlikuje od življenja v prekmurski pokrajini? Mogoče kaj posebno pogešate?
V tem letu in pol, kar živim v Bostonu, sem dobil občutek, da Boston ni mesto za lenuhe. Veliko neprespanih noči sem prebedel in delal na projektih in domačih nalogah, preden sem se navadil na tisti tempo življenja. Zdaj mi je že veliko lažje, ker sem »pogruntal« sistem. Včasih, posebej ob nedeljah, ko imam manj dela, pogrešam sprehode po parku ali ob Muri. V kraju, kjer živim, imamo sicer tudi veliko zelenih površin, vendar to ni isto.

Marca 2007 ste se odpravil na turnejo po ZDA in snemanje zgoščenke z mojstrom fingerpickinga Peteom Hüttlingerjem. Kaj vas je sploh spodbudilo, da ste se odločili za turnejo po ZDA?
S Peteom sva se spoznala preko skupne prijateljice LynnMarie, ki je harmonikašica slovenskega rodu. S Peteom sva se spoprijateljila in se zmenila za sodelovanje. Mislim, da si vsak glasbenik želi uspeti izven meja svoje dežele – prav tako tudi jaz. Po pravici povedano, me Amerika sprva ni privlačila, saj nisem poznal nikogar ali navad in njihovega načina dela, ki je precej drugačen od našega. Ko sem se enkrat tega naučil in po gostovanju v Nashvilleu na »Chet Atkins Appreciation Society Convention«, je bilo vse ostalo samo še logična posledica.

 Mnogi ne poznajo izraza »fingerpicking«, za kakšno vrsto kitarskega udejstvovanja sploh gre?
Fingerpicking ali tudi »Thumbpicking« je stil igranja, pri katerem si na palec nadanem posebno trzalico, palčnik oz. »Thumbpick«, zelo podobno kot citrariji in z njim igram basovsko linijo, medtem ko s preostalimi prsti igram melodij in včasih tudi spremljavo. Chet Atkins je popoulariziral to metodo igranja, Jerry Reed, Buster B. Jones, Thom Bresh, Tommy Emmanuel, Pete Huttlinger, Ray Cummins, Doyle Dykes in ostali pa so poskrbeli za razvoj in nadaljevanje tega načina igranja.
Kakšen je duet »Angel & The Beast«?

Ellen Angelico (www.ellenangelico.com) je druga polovica dueta. Z Ellen sva velikokrat sodelovala na raznih nastopih in snemanjih drugih glasbenikov in tako ugotovila, da se »štekava« glasbeno kot tudi prijateljsko. V enem trenutku ,je eden od naju moral na nastop in poklical drugega in takrat sva ugotovila, da lahko to delava tudi sama. Ellen je ena izmed najboljših kitaristk (in kitaristov) na Berkleeju in res mi je v veselje delati s tako talentirano glasbenico. Po drugi strani pa me prisiljuje, da tudi sam vadim, saj je kar težko držati tempo in korak s takšno glasbenico. Najin nastop je odigran z dvama akustičnima kitarama. Stilsko se nerada opredeljujeva, saj meniva da je glasba ena oz. da črpava ideje iz »istega izvira«. Igrava avtorske skladbe kot tudi priredba iz zgodnjih 1920 pa vse do današnjih kompozicij.
Letos ste izdali že drugi album ali načrtujete kakšno turnejo tudi drugod?
»Guitar Tales« bom poskušal čim bolj promovirati in prodajati v Bostonu in njegovi okolici, se počasi širiti in si graditi čim večjo bazo poslušalcev. Zaradi študijskih in obštudijskih obveznosti mi verjetno ne bo uspelo zapustiti Berklee za več kot za vikend. Moram pa omeniti, da ostajam optimist in upam, da mi bo uspelo še izpeljati kakšno turnejo.
Na kakšno publiko ciljate?

Od izida CD-ja dobivam lepe kritike. Eni pohvalijo CD zaradi tega, ker se ob njem lahko sprostijo, drugi mi pravijo da slišijo zgodbo, spet tretji pravijo da so pesmi tehnično lepo odigrane. Veseli me, da si vsako uho lahko najde nekaj lepega v glasbi, ki jo igram. Rad bi se dotaknil vseh, še posebej tistih, ki jih glasba ne zanima do te mere, da bi prijeli za inštrument ali čopič ali pisalo in papir ter nekaj ustvarjali. Glasba je univerzalen jezik, ki ga vsi »govorimo«, vendar smo ga malo pozabili v tem času, ko nam iPod-i in telefoni nadomeščajo druženje s prijatelji ob novi plošči na gramofonu ali novo kupljenem inštrumentu in občudovanjem le-tega.
Fotografije so z nocojšnjega koncerta Angel and The Beast v klubu PAC.
