V podjetju Mura in partnerji, ki po stečaju ’stare’ Mure zaposluje nekaj več kot 1100 delavcev (nekako tretjino tistih, ki so pred približno pol leta izgubili službo), menda 900 zaposlenih prejema manj kot 562 evrov plače. Torej manj, kot od včeraj znaša minimalna plača. Podjetje, kot pravi direktor Bojan Starman, od lanskega oktobra posluje z dobičkom in ima dovolj naročil, dvig minimalne plače pa ga bo resno prizadel. Starman niti novega stečaja v Murski Soboti ne izključuje.
Dvig najnižjih plač na zakonsko raven za Muro in partnerje namreč pomeni povišanje plačne mase za slabo petino. Pri dobrem milijonu evrov na mesec, koliko so stroški delovne sile znašali ob dosedanji minimalki, je to približno 200.000 evrov več na mesec oziroma poltretji milijon evrov več na leto.
Starman je menedžer/podjetnik, ki si ga zlahka predstavljam na čelu kakšnega srednjevelikega nemškega ali avstrijskega podjetja, v katerem imata on in njegova družina prevladujoči ali ves delež; kot ‘patriarha’ torej, ki v svoji konservativnosti zlahka zdrži brez emaila in powerpointa, ki je vse življenje zadovoljen z istim pohištvom v svoji pisarni, ki se niti po pomoti ne more znajti na ‘družabnih dogodkih’ in, bog ne daj, v medijskih ‘družabnih kronikah’ in ki svojih zaposlenih ne razvaja (ker pač nenehno ‘akumulira’ in vlaga), a ceni in spoštuje dobro delo ter ga tudi spodobno plačuje. En tak ‘model’ pač, ki so jih tam včasih delali, vsaj zdi se tako, v večjih serijah kot dandanašnji, v Sloveniji pa se jih je nekaj malega razvilo iz socialistične ‘tehnokratske elite’, nekaj pa (navzlic vsemu) v minulih dvajsetih letih tudi povsem ‘na novo’.
Drugače rečeno, ta vlada, ki z dobrimi kadrovskimi potezami ni pretiravala, je z ‘delegiranjem’ Starmana v Muro potegnila eno najboljših. Še več, takšno, ki je Pomurju obetala več kot posebni zakon in državni sekretar. A to je bilo očitno naključje, nekakšna ‘napaka v sistemu’, ki jo zakon o višji minimalki ‘popravlja’ na različnih ravneh, tudi tako, da vsem potencialnim espejem, ki bi jih utegnili ustanoviti bivši delavci Mure (tudi z državno ’startnino’), samodejno povišuje prispevke (kar bodo seveda občutili tudi samozaposleni drugod po Sloveniji).
Ko Starman pravi, da ne vidi smisla v postopnem dvigovanju minimalke, ampak da je, če že, za takojšnjo uveljavitev, to ne zveni kot kljubovanje ali težkobesedni spin, temveč resignacija. Ne pred problemi, temveč pred dejstvom, da ga vlada s svojo kratkovidnostjo in popustljivostjo že itak sili v nepotrebne ‘šoke’ in mu ne dovoljuje, da bi dvig dodane vrednosti v Muri akumuliral, nato postopoma prelil v prestrukturiranje in šele potem v višje plače.
Toda – Starman Mure ne potrebuje, pač pa Mura – in država – potrebujeta njega.
Avtor: Vojko Flegar, razgledi.net
