Razviti svet, s Severno Ameriko in Zahodno Evropo na čelu, predstavlja obliko demokracije, v kateri se bodo prej ali slej znašle vse ostale, mlajše demokratične države. V tem smislu je Zahod neke vrste model, ki preostalemu svetu uprizarja, kaj se bo čez čas z njimi godilo. In to v vseh pogledih. Inovacije in zdrsi v razvoju medijev niso nobena izjema in prav gotovo bodo spremembe v dojemanju tiskanih časopisov z manjšim zaostankom doletele tudi Slovenijo ter posledično Prekmurje, ki trenutno premore en sam tiskani tednik – Vestnik. Vprašanje, ki se tukaj zastavlja, je naslednje: ali na koncu te poti reform v posredovanju novic čaka enovit prostor, v katerem se znajde ves svet, ne glede iz katerega izhodišča je začel, ali pa gre za mnogotere možnosti, pri katerih ni niti nujno, da se na koncu srečajo. Ali bolj konkretno: ali bo prekmurska medijska situacija na koncu zavzela enako obliko kot londonska in pariška, ne glede na mentaliteto prebivalcev, ali pa bodo takratni zahodni mediji razmišljali že nekoliko drugače?
Poglavitni trije dejavniki, ki hote ali nehote izrivajo tradicionalno zastavljene tiskane časnike iz središča vsakdanjega življenja, naj bi bili naslednji: množičen pojav internetnih virov informacij, uveljavljanje brezplačnih revij in tisti najmanj manipulativen – čas. Internetni mediji imajo nekaj nenadomestljivih prednosti, ki se jih zavedajo predvsem mladi. že bežen pregled internetne strani omogoča selekcijo informacij, ki se bralcu zdijo zanimive oziroma nezanimive. Za razliko od tiskanega časopisa, kjer informacija mora biti prebrana, da je lahko naposled zavržena kot neuporabna, je pri virtualnih vsebinah z razširjeno oblikovno pestrostjo to veliko lažje. Na ta način bralec prihrani tudi nekaj časa, kar pa seveda moti tiste, ki tam reklamirajo svoje izdelke. če se bralec ne ustavi pri ponudbi iz kota monitorja, se smisel reklame izgubi. še kakšno desetletje nazaj so tudi največji svetovni časniki za svoje 'on-line' edicije zaposlovali drugorazredne novinarje, ki za tiskane izdaje niso prišli v poštev. Nekatere uveljavljene časopisne hiše so za internetne potrebe uporabljali celo nekvalificirane dijake ali študente, ki so delali prostovoljno, in zmanjševali stroške. Iz tega je izšlo desetletje staro prepričanje o slabi vsebinski kakovosti internetnih medijev, ki naj nikoli ne bi dosegli refleksivnosti in oblikovanja družbenega mnenja tiskanih medijev. V zadnjih letih se je ta odnos do medmrežja radikalno spremenil. Internet je dejansko postal del realnosti in s tem eden možnih kanalov, od kod pridobivati bolj verodostojne podatke ali jih vsaj primerjati s tiskanimi. Ker se družbena stališča oblikujejo tudi (ali bolje rečeno predvsem) na osnovi internetnih objav, so začeli v virtualnih izdajah pisati tudi najboljši novinarji, velikokrat bolj lucidni in prodorni od tistih, ki pišejo izključno na papir. Seveda to ni uniformno mnenje vseh; Oscar Bronner, založnik avstrijskega dnevnika Der Standard, pravi, da je vsebinsko razločevanje med virtualnimi in tiskanimi izdajami vseeno potrebno ohranjati. V Združenih državah, se zdi, je malo drugače. Tam sta nytimes.com in washingtonpost.com, spletni obliki znanih časnikov, prejela kar 5 od 7 nagrad Emmy za objavljanje na spletu.
Drug udarec plačljivim tiskanim časnikom so brezplačne revije, ki jih financirajo mednarodne organizacije. Vloga tiskanega časopisa je poleg vsega ostalega tudi, da se nekaj nahaja pod roko, kar lahko v vsakem trenutku preletiš. Zdaj so začele to funkcijo izpolnjevati tudi brezplačne revije, kot je recimo City magazin. Ko pešec enkrat dobi v roko takšne revije in si z njo krajša čas na avtobusu, na kavi ali ko čaka na burek, potreba po kupovanju nekega drugega šopa papirja izgine. Prvič zato, ker stane, drugič zato, ker je dva šopa časopisa (predvsem če je eden izmed njih slovensko Delo) nerodno prenašati. Ne glede na velike vsebinske razlike – prvi naj bi ponujal informacije v obliki enega stavka, drugi premišljene eseje – začnejo brezplačni časniki izpodrivati kupovanje ostalih. Prav zato pariški Le Mond že premišljuje o morebitni delni brezplačni izdaji tiskanih izvodov v prihodnosti.
Tretji dejavnik je seveda tisto, kar najeda vse tradicionalno – čas. Uveljavljeno pisanje v tiskanih izdajah je temeljilo na intelektualnem premlevanju aktualnih tem, visokih strokovnih standardih, v nekaterih primerih pa se je to izrodilo v brezpredmetno esejistično nakladanje, za katerega si je bralec, ne glede na upravičenost pisanja, vseeno vzel čas. Vsaj v soboto dopoldne. Kot navaja The Economist, bo v prihodnosti nujna sprememba miselnosti tradicionalnih medijev, saj še vedno vztrajajo na desetletjih starem prepričanju, da si je posameznik pripravljen ali celo dolžan vzeti čas za vsak subjektivni pogled tega sveta. Jasno, rešitev se ne skriva v drugi skrajnosti – informaciji v enem stavku, ampak v kompetentnem refleksivnem pisanju, ki je hkrati tudi jedrnato in kompaktno. Nekakšna snov, ki jo bralec lahko hitro prebere in se je dolgo otepa. In nenazadnje ostane del njegove zavesti. K temu bi pripomogla stroga specializacija tematike, znižanje vseh mogočih stroškov tiskanja in nov tip uredništva, ki bi se zavedal vseh teh potreb novega sveta. Prav tako odveč postaja neka v naprej določena absolutna vsebinska struktura vseh časopisov po svetu, ki naj bi bila imuna za vse časovne in kulturne vplive. Zahteva in pričakuje se nov pristop, tako s strani urednikov kot novinarjev, ki bo bolj nagnjen k eksperimentiranju z metodami in tehnologijami, pa čeprav bo nekaj med tem neuspešnega. To je tudi ena prednosti interneta: ker je posredovanje informacij razmeroma poceni, si lahko privošči manjše začetne zdrse, ki bi za tradicionalne časnikarske hiše pomenili konec kariere. V zadnjem času se je okrepilo zavedanje, da morajo novi mediji najti svoj lastno, od tradicije časnikarstva ločeno eksistenčno nišo, kjer bo prisotno odpravljanje pomanjkljivosti in poudarjanje lastnih prednosti. V obratnem primeru bo šlo še naprej za dosledno ponavljanje in prenašanje v izhodiščno drugačne pogoje produkcije informacij in sooblikovanja družbenih stališč. Ilustrativen primer inovativnega pristopa je korejski OhmyNews, ki zagovarja neke vrste interaktivnost med bralci in oblikovalci vsebin. Leta 2004, ko je v Oslu duševni bolnik na tramvaju ubil več ljudi, je bil prav naključni bralec tega korejskega časopisa, ki je posredoval eno prvih fotografij storilca v uredništvo. Ta je končala na prvi strani naslednje izdaje.
Delovanje vseh treh dejavnikov je mogoče opaziti tudi v Sloveniji in Prekmurju. Najverjetneje tudi zaradi pojava internetnih portalov ni več toliko mladih, ki bi v soboto dopoldne v lokalu pili kavo in brali časopis. Brezplačnih revij, ki bi jih delili na cesti, je sicer v Murski Soboti veliko manj kot v drugih slovenskih mestih. Vendar pa si vseeno vsak gost lokala 'Art', ki se tam ustavi na pijači in čaka prijateljico ali prijatelja, ki zamuja, vzame izvod City magazina in ga bežno prelista. Ponavadi ga tudi odnese s seboj domov. Vestnik, edini tednik v Prekmurju, že zdavnaj ne more zagotoviti potrebne vsebine za vso socialno pestrost, ki jo to področje premore. Vsebina tega časnika je bila precej bolj ustrezna takrat, ko ni bilo toliko dijakov, študentov in različnih virov informiranja. Zdaj je seveda vse drugače, pri Vestniku pa se presenetljivo spreminjajo le oblikovni detajli. Vendar bi iz vsega zapisanega bilo zmotno potegniti sklep, da se bo trenutni medijski svet na koncu itak znašel v isti točki. Tudi Ahil bi na prvi pogled moral z lahkoto ujeti veliko počasnejšo želvo, vendar je ta v trenutku t, ko je Ahil dojel njeno prejšnjo točko, bila že korak naprej. Nekje drugje. Zelo verjetno se bo to zgodilo tudi v primeru prihodnosti tiskanih medijev: takrat, ko bo Prekmurje oblikovalo takšno medijsko infrastrukturo, ki je trenutno značilna za razviti zahodni svet, bo ta že (spet) prebiral kvalitetne tiskane časnike na 'old school' način – ob kavi in rogljičku. Z razliko, da bo to le še domena tistih, ki bodo sploh še sposobni ločevati kvalitetno od nekvalitetnega. To lahko pomeni inkarnacijo tiskanih medijev. Seveda pod pogojem, da bo internet obstajal kot povratni kanal, skozi katerega bo vsak bralec posebej lahko izrazil svoje strinjanje oziroma nestrinjanje z novinarji in pripisal svoj komentar in tako sodeloval pri oblikovanju družbenega mnenja.
