Ne bomo imeli sindroma druge plošče

Skupina Stekli psi so konec januarja posneli svoj prvenec Koga briga! Aktualno zasedbo sestavljajo Aleš Kovač - Papa (MC), Goran Radulovič‡ - Dula (MC), Manuel Kuran - Lelo (bas), Ivor Knafelj (bobni) in Andrej Ajdnik Jason (kitara). Mi smo se pogovarjali z Alešem in Ivorjem.

Pred Steklimi psi si bil član Underground elite in Nepridiprava. Kaj se je na rap sceni v Murski Soboti dogajalo pred tem?

Aleš: Pred tem v Murski Soboti ni bilo nič takega. Underground elita je bila prva takšna skupina, kjer smo bili štirje MC-ji. Od takrat naprej je po srednji šoli vsak šel svojo pot. Midva z Dulo sva ostala doma. Morala sva se družiti, če sva želela kaj narediti.

Kateri dogodek oziroma raperji so te navdušili, da si od poslušanja rapa prešel tudi k pisanju rim?

Uh, to bo težko povedati. Mislim da Method man od Wu-Tang Clan. On mi je kot MC in umetnik daleč najboljši in pa Mos Def. Imamo dobre MC-je tudi na Balkanu, kot na primer Edo Maajka, Bolesna brača, TBF, Dječaci. Pri nas mi je všeč Easy-G, Samo Boris, Valter Rap, Zaiebane. To so skupine in ljudje, od katerih sem se veliko učil in so mi dajali voljo.

Kako je prišlo do združitve dveh Steklih psov v sedanjo organsko celoto benda?

Aleš: Z Dulo sva delala glasbo na beate, vendar pred desetimi leti ni bilo še takšnih možnosti in tehnologije, kot je danes. Potem smo začeli hoditi v MIKK, kjer je Prekmurje Noise Conspiracy organiziral svoja jam srečanja. Jernej nas je povabil na eno izmed srečanj in tam smo našli skupen interes.

Ivor: Zanimivo mi je bilo, ker tega nihče ne dela. Kot glasbeniku mi je bilo pomembno, da se to naredi. Šlo je za ene vrste eksperiment, kako repanje spraviti na glasbeno podlago. Meni in tudi založbi God bless this mess, ki je celoten čas podpirala projekt, se zdi, da je ta rap sedaj bolj zadihal.

S katerimi bendi bi lahko vlekli vzporednice?

Ivor: Vsak rap, ki ima v živo bend, bi lahko bil vzporednica. Ampak to je izključno vzporednica po instrumentariju. Zgodba in glasba pa sta popolnoma drugačni. Primerjali so nas s TBF, kjer jaz ne vidim primerjave. Prav tako s Fun lovin criminals in nekaterimi ostalimi bendi, kar se nam je zdelo zgrešeno. Skozi moje oči smo podobni The White Stripes, a nismo. Celota kot takšna ne vem čemu je podobna. Upam, da sama sebi.

Kakšne kompromise ste ob združitvi rapa in organskega benda oboji morali sprejeti?

Aleš: Nisva se odrekla matricam, ker še vedno delava na njih. Veliko producentov naju z Dulo kliče, če bi dala svoj glas. Glasba v živo je veliko boljša, ko si na odru. V Prekmurju nimamo hip-hop DJ-a, ki bi v živo vrtel glasbo, da bi lahko z njim kaj naredili skupaj. Težko je za publiko, ko pritiskaš na tipko play. Dobro glasbo in dobre glasbenike je potrebno podpirati in se povezati skupaj.

Ivor: Na začetku smo bili precej samostojni kot trio in se nam ni zdelo, da delamo kakšne kompromise. Tako smo se dobili jaz, Janez Žlebič in Andrej Ajdnik v prostoru za vaje in igrali zgolj zato, ker smo mi trije želeli igrati skupaj. Vsak je v tem videl nek izziv in smo bili žanrsko neomejeni ter kreativno zelo odprti. Skozi vaje se je stanje iskristaliziralo do te mere, da je vsem ugajalo. Ko sta se pridružila raperja, smo morali paziti, da smo lahko njune rime navezali na nek ritem. Tako da nismo več mogli biti tako zelo eksperimentalni. Tu so mogoče nastali kompromisi, ampak mislim, da ni nihče nič izgubil, saj gre za ene vrste simbiozo.

Snemanje albuma je potekalo več kot eno leto. Kako so se v tem času spreminjali koncepti in forma albuma?

Aleš: To se je zgodilo neštetokrat. Eni komadi so bili že vnaprej narejeni, ene sva napisala naknadno. Snemalo se je res precej časa.

Ivor: Snemanje je trajalo eno leto, sam kreativni proces pa še dlje. Pri snemanju se niso toliko spremenile stvari, kot so se dodelale. Večina aranžmajev je bila pripravljenih, morali smo dodati še tekste, a vedno ni bilo časa. Album se da posneti v desetih dneh in ga sproducirati v enem mescu. Mi smo si vzeli več časa. Drugače je tudi, ko sam snemaš in ti ura ne tik-taka. Ni ti potrebno plačati studia in ostalih stvari. Če bi ponovno snemali, bi edino stvar spremenili to, da bi posneli v desetih dneh. Je pa to vendarle bil en kreativen proces in ena zanimiva izkušnja. Kot producent tudi sam vem, kaj bi mogoče še naredil drugače, ampak sem nasploh zadovoljen.

Koliko je še mesta za napredek v besedilih glede na prvi album? Kako sam ocenjuješ svoja besedila in glede na kaj?

Aleš: Ocenjujem predvsem glede na vsebino besedila. S časom greš naprej. MC-ji imamo različna obdobja. Ko si bil majhen, si pisal o stvareh, ko te res ni nihče poslušal. Pride pa obdboje, ko si misliš, da ne moreš več nakladati, ampak tudi nekaj povedati. En komad lahko nastane iz čiste zajebancije, drugi ima lahko močno sporočilo. Delamo pa vse kombinacije. Za napredek v besedilih je vsekakor še veliko prostora, prav tako v glasbi. Če bi sedaj šli delat drugi album, bi ven prišlo zopet nekaj čisto drugega.

Koliko je še mesta za napredek v glasbi glede na prvi album?

Ivor: Ogromno. Če bi dejal, da smo v tem albumu naredili vse, bi bil idiot. Potem lahko gre skupina narazen. Po mojem obstaja še ogromno stvari, ki se jih še nismo dotaknili - tako z liričnega kot z glasbenega vidika. Mislim pa, da ne bomo imeli tisti sindrom "druge plošče," ki je ponavadi velika prelomnica v delovanju skupine. Glasbeno smo toliko zreli, da vemo, kaj nas zanima. Zagotovo pride v poštev eksperimentiranje, mogoče tudi kakšni elektronski vložki. Sedaj smo namreč šli kar precej na prvo žogo. Sedaj imamo več časa, zraven je tudi nov basist.

Nehvaležno, a vendarle - kako sam ocenjuješ izdan album?

Ivor: To sam ne morem oceniti, ker nisem glasbeni kritik, sem producent te plošče in težko govorim o svojem delu. Prav tako kot član benda težko ocenim to ploščo, ker je prva in je nimamo s čim primerjati. Vem, da je na začetku nisem mogel poslušati, ker sem se je znaposlušal. Čakal sem tudi na odzive, kako se plošča sliši na radiu in ko sem jo prvič slišal, sem bil zadovoljen. Presenečen sem bil, da ni bilo nobene negativne kritike v recenzijah. Nihče se ni lotil ocenjevanja produkcije. Ta plošča očitno nosi ozadje političnega aktivizma, katerega se verjetno še sami ne zavedamo, in se potemtakem tehnična plat zanemarja.

Na kaj so torej pozabili kritiki?

Ivor: Verjetno prav produkcijo. Albumi se morajo recenzirati z vseh plati - tako glasbe, tekstov, kot tudi produkcije.

Aleš: Nisem našel nobene kritike in sem razočaran zaradi tega. Preposlušal sem že veliko raperskih albumov in sem zelo kritičen. Sam bi ga s šolsko oceno ovrednotil na štiri.

Vsa besedila so v prekmurščini. Je to nasploh gledano prednost ali pomanjkljivost? Kako vas razumejo na samih koncertih?

Aleš: Prekmurščina jim je zanimiva eksotika. Mi pa delamo v prekmurščini zato, ker rap mora biti v slengu in točno tistem narečju, v katerem govoriš. Če bi rapali v slovenščini ali angleščini, ne bi bilo pristno. Zadovoljni smo s tem, kar delamo. Sprejemamo kritike, a se z drugimi ne obremenjujemo. Sam veš, kako je s soboškimi glasbeniki. Če jih tri mesece neprestano hvališ, jim stopi v glavo in se na ta račun izgubi kvaliteta glasbe. Mi tega nočemo.

Ivor: Zagotovo publika od drugod gleda na prekmurščino kot neko eksotiko, kar se meni zdi smešno. Po eni strani je brezveze, da idealizirajo stvari na podlagi stereotipov, ki so jih ustvarili določeni ljudje. Meni se repanje v prekmurščini ne zdi nič pretresljivega. Ljudje naj poslušajo album zaradi sporočila in ne narečja, v katerem je odrepan. Tudi Ljubljančani repajo v Ljubljanščini, pa ni nihče zaradi tega navdušen. Ne bi rad, da bi bili zaradi specifike posebej obravnavani, ker bo zopet nastal stereotip, da je Prekmurje nekje daleč in zaostalo.

Dandanes še redko zasledimo družbeno angažiranost pri glasbenih bendih. Veliko lažje je delati po ustaljenih formah množične kulture. Od kod torej vi črpate energijo in navdih za angažma?

Aleš: Ni lepo, ko vidiš, da so eni in iste ljudje vsak dan živčni, ne vedo, kam bi se dali. Na občini samo obljubljajo in nič ne delajo. Propadla je Mura. Vse je depresivno. Ljudem je pač potrebno povedati to, kar vidiš in v čem živiš. Ne bomo nakladali, da nam je lepo, če nam pa ni. Oči moramo imeti vse čas odprte.

Ivor: Če ne boš sam pri sebi razčistil stvari, potem lahko greš po isti poti kot celotno Prekmurje. Če imaš možnost opozarjati na probleme, ki jih vidiš, potem je glasba ta medij, s katerim to sporočaš. Nismo politiki, da bi nastopali na politični ravni. Se mi pa ne zdi, da smo zopet ne vem kako zelo politično angažirani bend. Naš aktivizem se vidi v glasbi in ne toliko v dejanjih. Nismo antiglobalisti, ampak glas nekoga. Ne bi bilo fer do benda, da bi se iz njega naredilo žrtveno jaganje v smislu, da je sedaj propadla Mura, mi repamo o njej in da želimo dobiti pozornost na ta način.

Če gledamo na Prekmurje skozi vaša besedila, lahko zasledimo dvojen odnos. Po eni strani je Prekmurje "najlepši kraj na svetu za živeti," po drugi strani je v Prekmurju propadla Mura, ljudje so pasivni, politiki nepošteni. Kaj je torej tisto, zaradi česar se vendarle splača biti v Prekmurju?

Aleš: Radi imamo Prekmurje in to ravnico. Spoštujemo vse, ki pridejo na obisk. V Prekmurju je vse super - od kulinarike do vsega. Od A do Ž, sam veš kaj mislim. Kar pa se tiče politike - politiki imajo svoje interese in pred nami zgolj igrajo.

Ivor: Ravno to sranje, ki se dogaja, ker je to ogledalo vsega. Že poleg tega benda se počutim precej lokalpatriotsko, pa ne zato, da bi bil goreč patriot, ampak mi to okolje nudi zavetje in mi daje energijo. Za ustvarjanje glasbe dobimo veliko inspiracije. V Prekmurju vidiš 10 kilometrov daleč, že v tem pogledu človek dobi odprt pogled in tudi neko melanholičnost.

Torej sta Lainšček in Kreslin glede melanholije imela na nek način prav?

Ivor: Naredilo se je veliko slabega v smislu sprejemanja in idealizacije Prekmurja. Opisujeta meglice in romantiko, nista pa se dotaknila problemov, ki jih imamo. Ljudje, ki prihajajo v Prekmurje, zgolj izkoriščajo prekmursko dobroto in podobe, ki sta jih Kreslin in Lainšček prodala. Ljudje pridejo za vikend sem, se najejo, napijejo in gredo domov z lepimi spomini. Da je pa veliko ljudi tukaj izgubilo službo, pa jih ne zanima.

Ampak vendarle - sta kriva Lainšček in Kreslin, ali ljudje, ki sprejemajo te podobe? Lainšček in Kreslin podajata le en pogled na Prekmurje, ampak se zdi, da je ta dominanten. Vseeno pa še obstaja veliko drugih podob, ki pa ne pridejo na površje. Zakaj?

Ivor: Krivi so ljudje, ki kupujejo stvari. Kriva je potrošniška družba in kapitalizem. Onadva sta pač našla neko nišo. Lainšček niti ne toliko, kot Kreslin. S tem da Kreslinu težko kaj očitmo, ker je po drugi strani zopet veliko naredil za promocijo Prekmurja. Problem je pa v ljudeh, da skozi te podobe gledajo na Pomurje. Nista onadva kriva, sta pa pač podala eno sliko, ki se meni ne zdi realna v današnjem času.

Kako bi primerjali dva koncerta v razmaku dveh dni - ljubljanski Kino Šiška in soboški MIKK?

Aleš: Oboje je bilo zelo dobro. V Murski Soboti te pridejo ljudje gledat in te prav poslušajo, kaj imaš za povedati. Imamo zelo zahtevno publiko, ne samo glede rapa, ampak tudi glede drugih zvrsti. No, imamo pa tudi razne Nodije, pri katerih plačaš za vstopnico 25 evrov in od dogodka nimaš nič. V Ljubljani pa ljudje pridejo na koncert bolj žurat in se zabavat. Meni sta obe plati vredu. V Kinu Šiška so nas zelo dobro sprejeli in bilo mi je fenomenalno.

Ivor: Bendu dogajajo predvsem klubski koncerti. Kino Šiška je bila izkušnja z velikim odrom, na katerem se skoraj ne vidiš z ostalimi člani benda. To nas je postavilo v eno drugo situacijo, katere nismo ravno vajeni. Kolikor sem slišal odzive, je bil koncert v Kinu Šiška boljši kot v MIKK-u. Sicer pa sem ugotovil, da sama tehnična dovršenost ne igra tako pomembne vloge. Moraš začutiti določene vabriacije. Vseeno nismo obrtniki, ampak igramo z dušo. Ne gre za to, da bi tehnično dovršeno odigral 50 koncertov, pobasali denar in šel domov.

Kam ciljate z albumom na slovenski glasbeni sceni?

Aleš: Radi bi še naprej predstavljali to, kar smo, naše ljudi in naš kraj. Cilj nam je čim več koncertov. Radi bi se imeli lepo in dokler bo tako, bomo delali glasbo. Če se bomo silili naprej, bomo zapravili vse to, kar smo do takrat gradili.

Ivor: Jaz prav tako gledam skozi koncerte. Bolj mi je pomembno, da grem pet dni na balkansko turnejo, kot pa da se pojavim v vseh medijih. V Sloveniji je pet klubov, v katerih lahko igraš, imaš ti nekaj od tega, ljudje nekaj in tudi organizator nekaj. Prav tako imaš pet takih festivalov in to je to. Možnost delati z bendom kaj drugo, kot ustvarjati glasbo zase, v Sloveniji ne vidim. Prodaja plošč je tako ali tako v zadnjih petih padla.

Svoje beate je na albumu prispeval Aljoša Bagola. Verjetno bi si tudi preko njega lahko zagotovili nekaj publicitete, a se niste odločili za to.

Ivor: Meni se zdi organskost edina dovoljena v bendu. Vse drugo, kjer se ne vidimo, je odveč. Zato pa tudi imamo možnost igrati tam, kjer mi želimo. Tako je tudi s plasiranjem v medijski prostor. Mislim, da nikomur izmed nas ni v interesu se pojaviti v nekih kvazi zvezdniških svetovih, ki ne obstajajo. Zaradi tega se mi zdi edina pot, da mediji kontaktirajo tebe, ti pa prepoznaš relevantne medije. Ni pa smisleno, da bi se silili v vse mogoče medije in brezplačnike. Zato tudi nismo ubrali nobene strašne marketinške strategije.

Je v načrtu tudi kakšen videospot?

Aleš: Je v načrtu. Čez kakšen mesec ga bomo mogoče posneli, rabimo malce več sonca.

Ivor: Odpira se ena možnost, ki bi jo morali izkoristiti že en čas nazaj, a smo preveč odvisni sami od sebe in časovno omejeni. Videospot ni tako enostavno posneti. Po drugi strani pa ga nimaš nikamor plasirati. Naj ga delamo za lokalne televizije ali Youtube? Edina možnost je MTV. Bomo vsekakor naredili en videospot, saj je tudi to ena forma, s katero lahko veliko poveš.

Koliko je Murska Sobota urbano mesto v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti? Kaj ji manjka v smislu urbanosti?

Aleš: Murska Sobota je zelo urbano mesto. Imamo rap, skaterje, bikerje. Prideš poleti ven in ugotoviš, da smo vsi na kupu, ker drugam nimaš iti. Težava pa je v tem, da ko nas ljudje vidijo med druženjem na ulici, si mislijo, da smo kakšni izmečki.

Ivor: Manjka predvsem podpora nevladnih organizacij, občine, lokalne skupnosti in finančnih transferjev. Mladi so na ulici, to je tisti del, ki si ga Murska Sobota deli z ostalimi slovenskimi mesti. Ni pa toliko urbano, da bi se mladina organizirala in nekaj iz tega naredila. Še vedno pričakujejo, da bo nekdo stvari naredil namesto njih. O skateparku se na primer govori že deset let, a ga ni. Če gledamo urbanost skozi oči umetnosti, nam nekaj manjka. Če gledamo urbanost v smislu komercialnih zabavišč, smo skoraj kot Ljubljana. Z vidika mladinske kreativne kulture pa smo pred številnimi mesti. Mladi v Murski Soboti, Beltincih, Ljubljani ali Mariboru imajo skupne interese. Razlika je v centrih moči in možnostih, da hitreje in lažje spoznajo določene stvari. Malo smo deprivilegirani z geografskega vidika, čeprav smo po drugi strani v MIKK v desetih letih pripeljali vse mogoče bende.

Album zelo nazorno opisuje Mursko Soboto in Prekmurje ter nek duh časa tukaj nasploh. Lahko ta album postane dokument tega časa? Kaj mislita, kako bo album poslušati čez 10 let?

Aleš: Tako bo, kot sem dejal že v enem komadu - "prejebeni momenti." Spomnil se bom, kako smo bili mladi in nam je dogajalo. Po moje nas bodo vezali dobri spomini. Vendar mislim, da bom za 10 let še vedno repal. Imam pa občutek, da bodo prišle nove generacije in prav noro bo.

Ivor: To je ravno to, da te stvari niso delane s tem namenom. Do tega je prišlo samo po sebi in ni rezultat tuhtanja. Enostavno smo pač posneli komade. Nismo načrtno postavili, kam naj pride kak referen oziroma koga naj kje omenimo. V Ljubljani pa na primer repajo o tem, da pač repajo. Oni imajo formulo, mi je nimamo. Če bo album postal dokument časa in se bo o njem govorilo, pa toliko bolje.  

Preberite še:

Steklih psi predstavili novo plato Koga briga! 

99 fotografij s koncerta Steklih psov in TBF