Veliko težav, stisk in trpljenja izvira iz napačnih predstav o tem, kaj (erotična) ljubezen je. Ljubezen med partnerjema (ljubezen med dvema, ki bi se naj ljubila) je eden od najbolj zlorabljenih pojmov, kar jih obstaja nasploh. Ko je govora o tej temi, se skoraj vsi čutimo do kraja udeležene in obstaja prepričanje, da gre za nekaj univerzalnega, vseprisotnega in najlepšega. Erotično ljubezen smo povzdignili v mitologijo in jo posadili na stolček božanstva današnjega sveta. Pričeli smo verjeti in slaviti vsemogočno okronano Ljubezen. Pripisali smo ji številne supermoči in pričeli hrepeneti (jo častiti), da bi tudi sami postali deležni njenega uslišanja in nadčutnosti, ki se ponuja tistim, ki živijo pod njenim obličjem. Zanimivo je, da je ljubezen vse tisto, kar ljudje verjamejo, da ljubezen je. To je pa tudi vir vsega tistega, kar prinaša ta val trpljenja – (pre)pogosto bedo, razočaranje, občutek praznine, neizpolnjenosti življenja, občutek prikrajšanosti, nepopolnosti, nedovršenosti, nesmisla in nesreče. Mnogi sledijo ideji o ljubezni, zaradi katere se potem utapljajo v trpljenju. Vir nesreče pa je v nas samih, ker zunaj iščemo nekaj, kar že imamo in vohljamo za nečim, kar bi dopolnilo našo popolnost. Iščemo, pa ne najdemo in naposled izgubimo še sebe.
Prepričanost seže tako daleč, da je govora o ljubezni kot o nečem, kar obstaja zunaj nas (kot predstava o Bogu), kar obstaja samo po sebi in kar nas prevzame, preplavi. Torej gre za prepričanje, da je to nekaj, nad čimer nimamo svojega vpliva in zmožnosti kontrole, ampak ravno obratno, da je ravno to tisto, kar usodno usmeri naše življenje. Kadar živimo v prepričanju, da je ljubezen skupek barvnih palet, ki obarva pobarvanko našega življenja, potrjujemo, da je naše življenje (še vedno) prazno in odgovornost za (od)rešitev prelagamo iz sebe na človeka zunaj, na katerega projiciramo svoja čustva naklonjenosti in pričakujemo, da bo nanje odgovorila ali odgovoril na za naš želen način. Pravzaprav eden drugega čustveno posiljujemo, da zadovoljimo svoje egoistične potrebe, ki jih sami nismo sposobni. Ko pa doživimo razočaranje, se predamo samopomilovanju in občutkom, ki nam šepetajo, da nismo vredni ljubezni ali pa prave ljubezni še nismo srečali.
Ljubezen se predstavlja kot nekaj vsepoživljajočega, opevana je v mnogoterih oblikah človekovega izražanja, ki nas pronicljivo opominjajo, da je edino pravo življenje tisto, ki goji razmerje s partnerjem v ljubezensko erotičnem odnosu. Poudarjena je njena vloga uokvirjanja posameznikovega življenja in poseganje po nečem višjem, transcendentnem. Zato v odnosu s partnerjem iščemo razsvetljenje, do katerega pa seveda ne more priti, če že v štartu delujemo povsem nerazsvetljeno – se zaljubljamo in ljubimo na način naših predstav, da zadovoljimo tiste dele sebe, ki se čutijo neizpolnjene, nedoživete. Človek, ki se kot sam ne doživlja za popolnega v svoji biti, ne zmore resnične ljubezni in ustvarjalnega deleža v vzajemnem odnosu. Da lahko doživljamo resnično ljubezen, jo moramo znati ustvariti, skupaj s partnerjem poustvarjati. Ljubezen ni nekaj dokončnega, doseženo stanje človekovega življenja. Ljubezen je potovanje od sebe k sebi.
Ko govorimo o ljubezni, imamo ogromno težav, ker je jezik le poskus, da bi svojim občutkom dali besedne približke ter jih obrnili navzven, da bi iz notranje resničnosti nastala zunanja, opisna. Zato se zatekamo v metaforični svet, v svet slikovitih predstav in smo spet pri predstavah, ko je govora o ljubezni. Spomnimo se, da je poglavitni vzrok težav, ki izvirajo iz ljubezenskega (ne)življenja, v nefunkcionalnih predstavah, ki jih gojimo in lovimo v zunanjih izpolnitvah. Zaradi čustvene nedoraslosti se oklepamo splošno sprejetih zakonitosti, po katerih bi naj bila ljubezen smisel našega obstoja, da se ta prava ljubezen začne z zaljubljenostjo in da prava ljubezen pravzaprav ni nič drugega kot stalna zaljubljenost, da se tisto pravo stalno čuti, da je v njej doživeti seks kot nekaj neverjetnega in popolnoma čarobnega, da je mogoče ljubiti le enkrat v življenju in to le eno osebo in da prava ljubezen traja do konca življenja, da je le-ta brezpogojna, da se bo partnerica (partner) zaradi čiste ljubezni spremenila (spremenil), da je ljubezen žrtvovanje, bolečina in strast hkrati, tudi popolna iskrenost in razumevanje, predajanje drugemu in potrebna mera ljubosumnosti… Vse to prepričanje je le tolažba, ko v odnosu ne najdemo tistega, po čemer smo tako močno hrepeneli in zastavili samega sebe, v hazardu, da bi našli svojo izgubljeno integriteto, pa tega nismo našli. Ljubezenski odnos ni terapija za naše osebnostno (spoznavno in čustveno) praznino. Zaradi takih zlorab Ljubezni se dogajajo tragedije, ki pogubijo marsikateri potencial in življenje nasploh. Travmatične dogodke, ki jih pobiramo iz odnosov, ki so v svojih vlogah neučinkoviti, imajo usodne posledice za naše življenje in življenje naših otrok (in posledično otrok naših otrok itn.).
V imenu (predstav o) Ljubezni kot božanstvu se zgodijo najhujši zločini. A ljubezen ni končni cilj našega bivanja, samoizpolnitve in sreče. Lahko je eden od pomembnih energizatorjev, virov moči (žal tudi nemoči). Torej, lahko je nekaj dobrega, lahko pa tudi nekaj slabega. Od nas samih je odvisno, koga si bomo izbrali za svojega ljubezenskega partnerja (čeprav je vprašanje svobode izbire druga tema) in kakšen odnos bomo z njo (z njim) skupaj ustvarjali. Predvsem najpomembnejše pa pri tem je, kaj pri tem uresničujemo. Tudi ni samoumevno, kdo nas privlači, zakaj nas pravzaprav privlači in kaj nam je pri tej osebi najbolj všeč. V ozadju je cel kup vzorcev, ki jih nosimo iz svojih lastnih družin, izkušenj skozi življenje in predstav, ki jih zaradi tega gojimo. Večina od teh zadev se dogaja na nezavedni ravni in glavno besedo imajo ravno potlačene stvari. Ljubezenski objekti se lahko zamenjajo, ljubezen pa pri tem zlahka ostane iste sorte. Zato se mnogim ljudem dogajajo iste ljubezenske zgodbe, iste tragike – partnerji se zamenjajo, izvlečki pa se ponavljajo. Ljubezen je mogoča, vendar v zemeljskih razsežnosti, ne pa v nadčutnosti in božanstvu. Vse ostalo so manifesti naših fantazij, ki dobijo svojo zunanjo podobo v obliki človeka, ki ga ljubimo (ker mislimo, da ljubimo). Ljubezen je le odnos, ki temelji na tem (medsebojnem) občutju, zato iz tega ne delajmo relikvij!
