O mladinski subkuturi, rock'n'rollu in uporniškem potencialu današnjih študentov
Vasja Rovšnik: Ali menite, da je na razmah alternative v devetdesetih vplivala osamosvojitev in z njo povezana družbena sprememba? Konec koncev je danes popularno povezovati recimo Pankrte in osamosvojitev.
Dr. Rajko Muršič: Ne vem. Možno, da je bilo tako, toda zgodnja devetdeseta leta so zelo nejasna glede marsičesa. Impulzi iz preteklosti so seveda nudili možne nastavke za nadaljevanje, ampak mislim, da gre pri tem dogajanju v devetdesetih bolj za posledico ugodnega spleta naključij kot pa za posledico družbene spremembe. Recimo v ilirskobistriškem MKNŽ-ju se dolgo časa ni dogajalo nič, čeprav so imeli bende in klub, potem pa se z vzpostavitvijo resnejšega, dalj časa trajajočega organizacijskega jedra razvije nekaj, kar postane trajno. V nekaterih krajih pa ne, v nekaterih krajih se preprosto vsake toliko nekaj zgodi, se nekaj časa dogaja, potem pa zopet ponikne. Tipičen primer glede tega je Kranj. Mislim skratka, da ne pri teh občasnih centrih kulturnega dogajanja ne gre toliko za upor zoper neoliberalizem, za ugoden vpliv spremembe sistema ali česa podobnega, temveč predvsem za menjavo generacij in po eni strani za prenos nekega načina delovanja in po drugi upor zoper njega. Niti ni toliko bistveno, da starejša generacija ne razume tega, kar se dogaja, ker se konec koncev v bistvu vedno bolj upiramo lastnim vrstnikom kot pa starejšim. .. .
Vasja Rovšnik: Je bilo tudi v Mariboru dogajanje na področju alternativne kulture odvisno od spleta naključij in peščice posameznikov, ali pa je v večjem mestu, tj. Mariboru, stvar bolj utečena in je vedno zadostno število ljudi, ki pelje neko alternativo? Kako je z uporniškim potencialom v Mariboru?
Dr. Igor Kramberger: Prvič bi poudaril, da je zarisati razliko med osemdesetimi in devetdesetimi leti. Devetdesetih se vsi spomnimo kot let osvajanja nekih prostorov, kjer je bila do razpada Jugoslavije vojska, kot sta Pekarna ali Metelkova. V osemdesetih je v Mariboru potekal boj za prostore; značilnost je, da mladi pridejo v neke zapuščene prostore, in jih zapolnijo z vsebinami, ki jih ali okoliški prebivalci ali oblast ne razumejo. Pekarni se sedaj že dvajset let dogaja, da jim občina ponuja neko drugo stavbo namesto kompleksa, ki mladina uporablja in potrebuje. Akterji so se po osemdesetih porazdelili okoli Kible in Pekarne, nekateri pa še vedno delujejo okoli ostankov MKC-ja. Za Radio MARŠ, za katerega smo si leta in leta prizadevali, da bi postal neke vrste pendant Radiu Študent, kot to pritiče univerzitetnemu mestu, za MARŠ skratka je čudež, da danes sploh še kaj oddaja. Po eni strani imamo v Mariboru Kiblo, ki je bila pobudnica in prispevala levji delež k temu, da bo Maribor čez tri leta evropska prestolnica kulture, skratka imamo na eni strani ustanove, ki so uspešne, na drugi pa, in take, ki so na robu obstoja ... Na fakulteti, kjer poučujem, imamo vpisanih 5000 študentov, in če bi bil le procent te populacije aktiven v smislu, kot tukaj govorimo o mladinski alternativni kulturi, bi bilo to že zadosti. Kar se tiče perspektive mariborske kulturne dejavnosti: ugotavljam, da ne vemo zadržati srednješolcev po končani srednji šoli v Mariboru. Podatek, ki sem ga dobil pred dnevi je grozljiv: od 210 dijakov v sedmih paralelkah na drugi gimnaziji sta se samo dve osebi odločili za študij na mariborski filozofski fakulteti. Na ta način Maribor izgubi najboljše tisti hip, ko postanejo polnoletni. Poleg tega pa ugotavljam, da danes vedno več študentov dela, da lahko študira, in ko so zvečer gotovi z delom in študijem, jih ne ostane ravno veliko energije za upor. Občudovanja vredno je že dejstvo, da ob delu zmorejo še študij.
Vasja Rovšnik: Bi nam lahko razložili razliko med mladinsko subkulturo v osemdesetih, devetdesetih, in danes? Kako se je spreminjal sam pojem oz. teoretska tematizacija mladinske subkulture?
Dr. Rajko Muršič: Zgodovinar Brane Kovačič je pisal o tem, kako so mladi vagabundi, potem ko so pustili študij teologije, blodili naokoli po Evropi. Podobne opise mladine najdemo tudi v stari Grčiji, tako da je neke vrste igrivost in zavračanje vrednot starejših staro toliko kot človeška zgodovina. Poznamo tri obdobja mladinske subkulture v povojnem svetu: prvo v tridesetih letih, od 48. do sredine 60.-ih let, in obdobje od hipijevstva v šestdesetih do uporniškega panka v sedemdesetih, ki je eno samo zgodovinsko obdobje oz. model iskanja odgovora na model demokratične postfašistične ureditve. Večina teh gibanj je po svojem bistvu izrazito antifašistična, določen del njih pa izrazito reakcionaren in fašistoiden. V zgodnjih osemdesetih letih, takrat ko so pankerji govorili, da je pank mrtev, ko je začel prevladovati občutek, da se more zgoditi nič več novega pod soncem, so potihoma, počasi in neopazno mladinska gibanja vse bolj začela spreminjati svoje bistvo in družbena zavezništva v smeri nekega ludizma, igrivosti. Ta dva pojma označujeta to, da v določenem obdobju preizkušaš različne modele, enkrat greš v pank, potem v hip-hop, tretjič poskušaš nekaj drugega, na koncu pa postaneš čefur. Privzameš pač model, ki ti v tem trenutku prinaša največ kulturnega kapitala oz. prestiža, moči, skratka družbena zavest mladinskih subkultur v bistvu temelji na igri, na igranju neke vloge in mislim, da šele v sedanjem desetletju zares prevlada ta ludičnost, igrivost. Od devetdesetih dalje v teoriji o mladinskih subkulturah sploh ne govorimo več, namesto tega pa govorimo samo še o scenah, neoplemenih, ali pa preprosto o kulturah s svojimi specifikami, morda o mikrokulturah, kot to počnejo nekateri muzikologi. Danes ne pričakujemo, da bo mladina vrgla svet s tečajev na tak način kot v šestdesetih ali pa da bo ona vodila neko polje odprtega dialoga, polje eksperimenta. Danes se večina stvari dogaja tam, kamor naš pogled ta hip ne sega, v nekih svetovih, kjer se dogajajo reči, o katerih ta hip ne vemo kaj dosti: sociologi recimo kulturo poslušanja glasbe razumemo kot prekinjanje stika z drugim, kot dejanje, s katerim si pred komunikacijo z drugim in drugačnim dobesedno zamašimo ušesa. Žal mi je, da ne vemo, kam to pelje, je pa res, da teorija vedno caplja korak za prakso.
