Kje in kako lahko pomagate Francu?

Zelo lepo od vas, da ste organizirali pomoč za tega ubogega človeka. Sam bom nekaj prispeval in upam, da nas bo takšnih čimveč. Se pa vprašam : kje so naše humanitarne organizacije, da tega prej niso mogle storiti ? Kaj mora pri nas človek res priti v časopis, da se kdo zgane in mu pomaga ? Takšni so danes časi. Žalost.

Tatiček --humanitarne organizacije imajo delo z migranti ki so tukaj in še na poti k nam..... domačin - siromak pa naj crkne tako je pri nas v SLO....

To sem hotel napisati, pa sem čakal, da to napiše nekdo drug. Še smo ljudje, ki vidimo, kaj se pri nas dogaja. NISMO ŠE VSI PIJANI OD POKVARJENEGA KAPITALIZMA IN NISMO ŠE VSI HLAPCI TEGA KAPITALIZMA.

Ge mo njeme pelo drva za vikend!!! Ka pa vij migrantoljubi?

žalostno v toj naše države ka se dogaja, za domače narod so prazna skladišča teh "humanitarnih" organizacij kda pa so begunci prišle pa so poročale kak je vsega zadoste, domače človek pa naj "crkne" po domače povedano od lakote, mraza itn. glavno ka se za begunce poskrbij

Pozdravljeni, Za vse tiste, ki ste nastrojeni proti humanitarnim organizacijam. Sama sem se odločila, da bom organizirala in zbirala sredstva za tega gospoda, ampak vseeno sem prostovoljka pri Anini zvezdici in imam Pomurje preko. Hvaležna sem, da mi je Dvorec Rakičan prijazno odstopil prostor in prav tako člani Klinke. Tako, da preden blatite vse organizacije, malo premislite preden kaj napišete. S tem odgovorjam uporabniku Tatičku. Počasi bi se vsi morali zavedati, da tisto kar šteje je to, da pomagamo tistemu, ki pomoč potrebuje. Vse predsodke, politiko in druge stvari pa pustite doma. Na človeka, ki je v stiski, ne sodite po barvi, narodnosti, pripadnosti, prepričanju... Lačna usta ne poznajo razlik! Še vedno sem mnenja, da če se združimo in stopimo skupaj, lahko pomagamo večim ljudem in ne le enemu človeku. Še vedno sem pa tudi pisala, da če poznate koga, ki je v resnični stiski mi povejte, pišite, karkoli in če bo zbrane hrane dovolj, bom jo vsekakor predala do tistih, ki pomoč potrebujejo. Še vedno pa poudarjam, da je zbrana pomoč vedno odvisna od pripravljenosti drugih ljudi, da pomagate/pomagamo. Če sedimo za računalniki in si samo v glavi premišljujemo, kako bi bilo fajn da pomagamo sočloveku, s tem ne naredimo nič. Lepo je, da prenesemo misli tudi v konkretna dejanja. Vedno je treba iti v akcijo. Vsako leto se v božičnem času soočim z več kot 300 družinami v Pomurju in verjemite, da mi jih veliko piše, da jim obrnejo pomoč lastni sosedi ali pa sorodniki. Tudi čez vso leto se trudimo, da bi se pomagalo večim ljudem, ki so v stiski, ampak še enkrat, če se ljudje ne združimo in če se Pomurje na nek način ne poveže, uspeha ni! Ni lepo, ko si sam in ko te kdo sodi, zakaj si pristal tam kjer si zdaj. Najlažje je vedno pisati ah len je bil, ali pa naj se spravi delat. Ne, veliko zgodb, ki jih dobim je tudi takih, ki so 15 let živeli povprečno, nato pa se jim je kar naenkrat zvrnil velik črni oblak nad njimi in kar naenkrat ne najdejo rešitev za izhod iz dane situacije. Veliko jih je tudi takih, katerim pomagamo in kasneje dobim mail ali pa kakšno pismo, da se je situacija končno premaknila na bolje in da bodo drugo leto spet oni darovali za družine v stiski. No in o tem vam govorim, nikoli ne veste kdaj boste vi v neki brezizhodni situaciji, zato dokler lahko pomagate nekomu, pa tudi če samo z nasmehom da bo šel lažje čez dan, pomagajte!. Tako, da vabim vse tiste, ki lahko ponuditi kar koli za tega gospoda, da me pokličete, pišete ([email protected]), ali pa me obiščete v Rakičanu v soboto ali nedeljo... vsak prispevek bo dobrodošel in verjemite, da bo tudi gospod končno dobil nasmešek na usta. O vsem vas pa bom itak sproti obveščala. Če še koga kaj zanima glede organizacije pa nas najdete tukaj:

Fb: https://www.facebook.com/aninazvezdicaprekmurje?ref=hl

Vsekakor pa bi bilo idealno, da humanitarnih akcij ne bi bilo treba, borimo se proti revščini, a vseeno revščina je tukaj in zdaj in če ne naredimo premikov pri sebi in v glavi je vse skupaj brez veze... Delajte na sebi, ker če se ne naučite da je prva stvar v življenju spoštovanje do drugih, potem je vse drugo res brezveze.. To so osnove, katere bi morali osvojiti vsi ne glede na generacije.

Smejte se, življenje je prekratko!, Amadea*

Amadea - pa ne mi pisat, da je ta človek od včeraj v takšnem bednem stanju kot je. Da njegovo revščino ne pozna Center za socialno delo in humanitarne organizacije. Kje sta pa bili vsi skupaj prej, ko ta človek in njegovo siromaštvo ni bilo objavljeno na portalu ? Ste mu pomagali in kako ste mu pomagali ? Lepo od vas, da boste z nami vred temu človeku končno pomagali. Prepričan sem, da bo Franc tega zelo vesel. Toda to je zanj in vse njemu podobne, teh je pa veliko, samo začasna rešitev. Takim ljudem mora pomagati država, ne pa da morajo to delati humanitarne organizacije in z njimi tudi mi, ki sami nimamo dovolj, ker tisti, ki je bogat in ima vsega preveč, itak ne bo pomagal. So izjeme,samo izjeme potrjujejo pravilo. Zakaj imamo v ustavi zapisano, da smo socialna država, če to nismo ? Moti me to, da ima Rdeči Križ za naše siromašne ljudi določeno število paketov s hrano in jih hitro zmanjka, za begunce, ki to niso, pa je bila pomoč neomejena. In, ko človek vidi, da so tuji ljudje za nekatere več vredni kot domači ljudje, ga to zaboli in napiše resnico. Ne morete zatajiti, da ni tako.Želim vam še naprej uspešno delo pri reševanju siromaštva v Sloveniji. Vprašam vas pa, kako se človek lahko smeji, ko nima niti za kruh, do kakršnekoli pomoči pa ni upravičen, ker presega cenzus za par evrov. Človeku s praznim želodcem ni do smeha !

Gospod Tiček, Če Vas zanima naše delo, Vam z veseljem odgovorim, ker se mi zdi da še vedno ne razumete kako deluje naša organizacija. Sem pa odprta za vprašanja.Mislim, pa da je to brezpredmetno, da govorite o tem, da pomagamo sedaj, ko je to bilo objavljeno na portalu. Odločila sem se, da bom gospodu pomagala in zato pozivam vse vas, da pri tem sodelujete. Kdor bo želel bo, kdor pa ne pa je tudi njegova osebna odločitev. Sama nimam vpogled v finančno stanje vseh prebivalcev v Pomurju. Če naletim na kakšno zgodbo in če me kdo pocuka za rokav ali opomni na kakšno družino, posameznika, ki je v stiski in če mu v tistem trenutku lahko pomagam, mu pomagam. To pa je to. Zakaj je država taka in taka, pa naslovite vprašanje na odgovorne na tistem področju, ki so zadolženi za to. Mislim pa da nekako vsi težimo k istemu cilju, revščina je vedno bila in vedno bo, vprašanje je le, kaj lahko naredi vsak izmed nas, da bo za marsikaterega izmed nas, boljši jutri. In ja gospod, sem srečala marsikaterega, ki je finančno res na robu obupa in še vedno najde razlog, da zjutraj vstane in če ne drugo se nasmeji sosedu. Marsikdo se še revščine sramuje, ker se pri nas še vedno kaže s prstom na tistega in se ga sodi za kaj je v tem stanju kot je. Življenje se lahko hitro obrne. Verjamem v to, da se stvari lahko spremenijo in verjamem v to, da se stvari spremenijo, če nekaj za to spremembo tudi naredimo. En sam ne more spremeniti sveta, lahko pa vsak izmed nas pri sebi razmisli o tem ali bo sočloveku pomagal ali pa se obrnil vstran. Glede bogatih pa, ja ljudem ki nič ne manjka se ne zavedajo, da mogoče nekdo drug potrebuje pomoč, ker tega niti ne opazijo. Vendar iz izkušenj lahko povem, da se vsako leto name obrača tudi več "bogatih" kot jim pravite sami. Nekateri darujejo, nekateri pomagajo s prevozi, skratka lahko povem da se miselnost Pomurcev spreminja. Ampak, če o tem ne govorimo, če vse potisnemo nekam v kot se tudi razmišljanja marsikaterega, ki si lahko privošči VSE, ne bo spremenilo.Ko enkrat greš sam greš skozi kakšno situacijo, lažje razumeš in potem tudi tako naprej lahko deluješ in ravnaš. Ljudje, ki so bili revni in so se iz tega izkopali, lažje razumejo nekoga, ki se spopada z revščino. Izkušnje nas bogatijo, zato pa pravim, da lahko vsak izmed nas prispeva k boljšemu jutri pa če je reven ali bogat. In ja, tudi z nasmehom! Vedno sem bila in vedno bom mnenja, da se solidarnost, pomoč, empatija in vse drugo začne pri vzgoji. Vsak izmed nas je sposoben empatije, odvisno je od nas, koliko je bomo spustili na plano. Pa lep večer Vam želim, in še enkrat nasmehnite se-koristilo Vam bo!, Amadea

O, še prekleto dobro razumem, kako vaša in druge humanitarne organizacije delujejo. Star sem 66 let, zato imam dovolj življenskih izkušenj iz dveh držav. Ti si pa očitno še zelo mlada, polna nekih teorij in brez življenskih izkušenj. Tvoje pisanje je zrelo za filozofsko šolo, ne za resnično življenje. Poznam jaz nekaj poverjenikov RK. Ko so dobili hrano in oblačila, najprej meni in mojim sorodnikom, kar ostane, drugim. Meni osebno ostane za preživetje , ko plačam vse položnice in obveznosti, 20 evrov mesečno. NIKOLI VEČ NE BOM PROSIL CSD ALI HUMANITARNIH ORGANIZACIJ ZA POMOČ. Znajdem se sam, ker vidim, da od države ne bo pomoči. Kljub temu je na mojih ustih nasmeh. SAM SI POMAGAJ IN BOG TI BO POMAGAL.