Sladkorni bolnik Franc Cafuta iz Gornje Radgone se z nizkim dohodkom prebija iz meseca v mesec.
V žaru begunske krize in drugih humanitarnih katastrof, ki se dogajajo po svetu, marsikdaj spregledamo vsakdanje stiske ljudi okrog nas. Življenjski pogoji so vsak dan težji in številni ljudje se znajdejo v težkih brezizhodnih situacijah. Zgodba Franca Cafute iz Gornje Radgone, ki jo bomo danes predstavili, je le ena izmed številnih žalostnih zgodb, ki so zadnja leta vse pogosteje dogajajo v Pomurju.
30 evrov na mesec za hrano in življenje
Štiriinšestdesetletni Franc Cafuta iz Gornje Radgone, ki živi sam v starejšem najemniškem stanovanju, se že več let ubada s hudimi finančnimi težavami. S plačilom položnic zaostaja, plačuje skromno preživnino za hčer v rejništvu, povrhu pa še nima preskrbljene kurjave.
Invalida Cafuto je v hudo kašo potisnila odločitev Jamstvenega in preživninskega sklada RS, da mora še plačati 1213 evrov zaostale preživnine za sina. Z 274 evri veteranske pomoči ter okoli 40 evrov dodatka zaradi telesne okvare bi se še nekako dalo preživeti. Vendar mu zdaj mesečno polovico veteranskega nadomestila odtegne Jamstveni in preživninski sklad RS zaradi, kot smo že omenili, neporavnane preživnine za sina.
»Od tega kar mi še ostane plačam 100 evrov za najemnino, 30 za elektriko. Tu so še med drugim stroški odvoza smeti, kanalščina, RTV-prispevek. Tako, da mi na mesec ostane borih 30 evrov za hrano,« razlaga obupani Franc.
Francu bo pomagala tudi občina
Franc se je s svojimi težavami pred leti obrnil tudi na občino Gornja Radgona, ki pa za obubožanega občana ni našla rešitve. »Rekli so mi, da trenutno nimajo zadostnih finančnih sredstev in da naj pomoč poiščem na centru za socialno delo,« pravi Franc. Vendar je tudi na tem področju prišlo do sprememb, predstavniki občine so namreč obiskali Franca in mu ponudili pomoč, tudi v obliki enkratne denarne pomoči. Sedanji župan Stanislav Rojko pa mu je tudi osebno ponudil pomoč pri kurjavi.
Zaboj jabolk in osem paketov špagetov
Zaradi rednega jemanja številnih predpisanih zdravil poleg inzulina bi Franc potreboval solidnejšo hrano, a si je ne more kupiti. Začasno so mu pomagali na bližnjem Rdečem križu, in mu poklonili zaboj jabolk in testenine.
»Najdejo se tudi dobri ljudje in mi včasih kaj prinesejo. Posebej sem se razveselil domačega kruha in zaseke, spomnim se tudi gospe, ki mi je prinesla celega piščanca,« z veseljem omeni sogovornik.
Odrešilna pokojnina
Franc bi rade volje vse plačal, vendar ne gre. Zdaj s strahom pričakuje, da mu bodo začeli odklapljati priključke. Najhujše bo obdobje do naslednjega poletja: »Za junij namreč pričakujem, da bom začel prejemati pokojnino, saj sem si, ko sem bil še zdrav, v Sloveniji in sosednji Avstriji, nabral kar nekaj delovne dobe.«