Nymphonic Orchestra in Joke
Nymphonic Orchestra so štirinajstčlanski pihalni orkester, ki na prvi pogled zgleda kot da bi pravkar prispel s kake transvestitske parade ponosa. A če so na vizualni ravni precej odpiljeni, pa so, kar se tiče same glasbe, ki je mešanica skoraj vsega, kar lahko človeku pade na pamet, ko pomisli na zvoke, ki jih oddaja medenina, vseeno bolj kot ne zadržani, uglajeno spolirani in nekako preveč civilizirani, da bi zmogli poslušalstvu pričarati vročico sicer deževne poletne noči. Najbolj smo pri sicer povsem solidnih izvedbah kakega vročekrvnega balkanskega ritma in napeva pogrešali patos in strast, zaradi česar jim, če jih morda mika nadaljevati pot v Gučo, to do nadaljnega odsvetujemo in pristavljamo, da je za trubače alkohol v primerjavi z norimi gobicami verjetno primernejša izbira.
Joke so nas letos nazadnje obiskali sredi aprila, zato ne bomo izumljali tople vode in na tem mestu zgolj ponovili, kar smo zapisali že tedaj, namreč da se njihova poplesljiva in mestoma ujedljiva muzika v osnovi giblje med ska-punk-reggae-hip-hopom, skozi to osnovno usmeritev pa odzvanjajo muzike, ki dajo misliti o kulturni, rasni in še kaki diverziteti sodobne Francije, ob katerih naša domovinica (in muzike iz nje) izpade kot zaradi inbreeding bledični član angleške kraljeve družine napram kakemu polnokrvnemu, od zdravja in lepote kipečemu mešancu, ob kateremu bi šli lasje pokonci s čistostjo obsedenim genetikom tretjega rajha. Izpadi distorzirane kitare in trenutki, v katerih se njihova muzika spogleda z drum'n'bassom so prebudili prej bolj kot ne zaspano Ambasada in jo razplesali v dolgo beltinško noč. Ker je snemanje filma v M.I.K.K.-u v Murski Soboti zadržalo dober del publike, je še sreča, da je bila predskupina tako številna in zagreta v prvi bojni liniji.
