Od budilke ob 4. uri do balonarskega krsta je jutro razkrilo, koliko priprav, znanja in zaupanja stoji za poletom.
Ura je 4.00 zjutraj. Budilka zazvoni v času, ko je zunaj še tema, ulice so prazne, poletni dan pa se še ni zares začel.
A to petkovo jutro ni običajno. Pred mano je prvi polet z balonom.
Nekaj pred 5. uro prispem na letališče v Rakičan. Tam je vzdušje povsem drugačno kot v mestu, ki še spi. Balonarske ekipe so že zbrane, oprema je pripravljena, ob vozilih stojijo košare, iz prikolic pa počasi prihajajo ogromna platna balonov.
Od jutranjega sestanka do začetka priprav
Ob 4.45 se začne kratki sestanek z organizatorji, vremenarji in tekmovalci. Ekipe pregledajo potek dneva, vremenske razmere in naloge, ki jih čakajo. Vreme je bilo tokrat balonarjem naklonjeno. Razmere so bile idealne, kar je pri balonarstvu ključnega pomena.
Balon namreč nima krmila, kot ga poznamo pri letalih. Njegovo smer določa veter. Pilot z dviganjem in spuščanjem išče različne zračne tokove, ki balon odnesejo v želeno smer. Prav zato so vremenske razmere, veter in mirno jutro pri poletu tako pomembni.
Nekaj minut pozneje sledi še kratek sestanek za netekmovalne ekipe. Nato se začne del, ki je za nekoga, ki balon od blizu spremlja prvič, skoraj enako zanimiv kot sam polet.
Ko se balon začne prebujati
Okoli 5. ure se začne postavljanje balonov. Najprej se pripravi košara, nato se po travi razgrne ogromno platno balona. To je tisti del balona, ki ga večina najprej opazi na nebu, a šele od blizu vidiš, kako veliko je v resnici.
Ko platno leži na travi, ga ekipa začne napihovati. Najprej s hladnim zrakom, nato pa z vročim. Gorilnik s svojim močnim zvokom za nekaj trenutkov prereže jutranjo tišino, balon pa se začne počasi dvigovati.
Na začetku je videti kot kup pisanega blaga. Nato se začne oblikovati. Počasi se napne, dvigne, zravna in postane tisto, kar smo vajeni gledati z varne razdalje s tal.
Med pripravami je na letališču mirno, a hkrati živahno. Ekipe delajo usklajeno, vsak pozna svojo nalogo. Vmes ne manjka kave, čaja in zajtrka. Jutro ima svoj ritem. Ni nervoze, ni nepotrebnega hitenja, le zbranost in pričakovanje.
Ob 5.30 vzleti prvi balon.
Naš pilot je bil Matjaž Palvinjek, predsednik Balonarskega kluba Roto Balon klub. V košari smo bili skupaj s pilotom štirje.
Balon je bil ob 5.43 pripravljen. Takrat postane občutek že precej drugačen. Do tistega trenutka vse skupaj še opazuješ kot dogodek, kot prizor. Ko stopiš v košaro, pa se zaveš, da boš čez nekaj minut del tega.
Trenutek, ko se odlepiš od tal
Ob 5.55 vzletimo. Vzlet z balonom je presenetljivo miren. Ni sunka, ni občutka hitrosti, ni hrupa motorja. Košara se skoraj neopazno odlepi od tal, ljudje spodaj postajajo manjši, letališče v Rakičan pa se začne počasi umikati pod nami.
Pred poletom je bilo prisotnega nekaj strahu. Težko je namreč vedeti, kaj pričakovati, ko prvič stojiš v košari balona in čakaš, da se dvigneš v zrak.
A ta strah zelo hitro izgine. Že po nekaj minutah ga zamenja navdušenje. Pod tabo se odpre prelepa prekmurska ravnica, nad tabo je jutranje nebo, okoli tebe pa tišina, ki jo vsake toliko prekine le zvok gorilnika.
Ob 6. uri, pet minut po vzletu, smo bili na približno 130 metrih nadmorske višine.
Leteli smo nizko nad polji, vasmi in cestami. Prav ta nizka višina je poletu dala poseben čar. Pokrajina ni bila oddaljena in abstraktna, ampak blizu. Dovolj blizu, da prepoznaš hiše, dvorišča, njive, ceste in kraje, ki jih sicer poznaš s tal.
Prekmurje iz zraka je drugačno
Pot nas je z letališča v Rakičan vodila v smeri proti Beltincem in Odrancem. Pod nami so se izmenjevala polja, vasi in ravne prekmurske ceste. Jutro se je medtem počasi prebujalo.
Iz balona je Prekmurje videti drugače. Pokrajina, ki se ti s tal včasih zdi vsakdanja, od zgoraj dobi drugo razsežnost. Polja postanejo vzorci, vasi se povežejo v mirno pokrajino, ravnica pa pokaže svojo širino.
Balon se ne premika tako, kot si morda predstavljaš pred prvim poletom. Ni občutka naglice. Bolj kot letenje je to lebdenje. Mirno potovanje z vetrom.
Pilot nam je med poletom razkazal delovanje balona in pojasnil, kako se z višino išče ustrezne zračne tokove. Pri balonu ni klasičnega upravljanja smeri. Pilot nadzoruje predvsem višino, veter pa določa, kam bo balon potoval.
Prav zato je vsak polet nekoliko drugačen. Vzletišče je znano, smer pa je odvisna od narave. Od vetra, zraka in jutra.
Okoli 6.20 smo bili nad Odranci. Pod nami so bile hiše, polja in jutranji mir. To so kraji, ki jih mnogi poznamo, a jih le redko vidimo s takšne perspektive.
Pristanek v Žižkih
Ob 6.35 pristanemo na polju v Žižkih. Pristanek je bil miren, zanesljiv in brez zapletov. Pilot je svoje delo opravil odlično. Polet je bil lep, varen in ravno dovolj dolg, da je za prvič pustil močan vtis.
A zame je imel pristanek še posebno simboliko. Končali smo v Žižkih, v mojem rojstnem kraju.
Polet se je začel na letališču v Rakičanu, nad pokrajino, ki jo dobro poznam, nato pa se je končal tam, kjer se zame začne veliko osebnih spominov. Prvi polet z balonom se je tako zaključil na kraju, ki mi je blizu že od otroštva.
Težko bi si zamislil bolj simboličen konec prvega poleta. Zjutraj sem se z nekaj strahu dvignil nad Prekmurje, slabo uro pozneje pa pristal v domači pokrajini, na polju v rojstnem kraju.
Po pristanku sledi še pospravljanje balona. Tudi to je del izkušnje. Balon, ki se je še pred kratkim dvigal nad ravnico, se počasi izprazni, platno se zloži, oprema se pripravi za prevoz. Ob 7.30 smo se vrnili na letališče v Rakičan.
S tem pa jutranje balonarske izkušnje še ni bilo konec. Po koncu leta je sledil tudi tradicionalni balonarski krst, ki ga doživijo tisti, ki prvič poletijo z balonom. Obred je del balonarske tradicije, s katero novinca simbolično sprejmejo med balonarje.
Izkušnja, ki ostane
Moj prvi polet z balonom je bil naravnost fantastična izkušnja. Začel se je z budilko ob 4. uri zjutraj, nadaljeval z zgodnjim prihodom na letališče, jutranjim briefingom, razgrinjanjem balona in pričakovanjem pred vzletom. Nato pa je sledil trenutek, ko se košara odlepi od tal in se pod teboj odpre pokrajina.
Strah, ki je bil prisoten pred poletom, je hitro izginil. Nadomestili so ga mir, navdušenje in občutek, da Prekmurje gledaš na način, kot ga še nisi.
V času, ko Murska Sobota z okolico živi z balonarskim dogajanjem, je takšen polet še posebej lepo doživetje. Baloni niso le prizor na nebu, ki ga občudujemo s tal. Za vsakim poletom so priprave, ekipa, znanje, vreme, izkušnje pilota in veliko zaupanja.
Ko stojiš v košari, hitro razumeš, zakaj balonarstvo ljudi tako privlači. Ne gre le za razgled. Gre za občutek miru, lebdenja in drugačnega stika s pokrajino.
Prekmurje je lepo s tal. A ko ga ob prvih jutranjih urah vidiš iz balona, nad polji, vasmi in ravnico, dobi ta lepota povsem novo razsežnost.
Moj prvi polet z balonom se je tako začel z budilko ob 4. uri, nadaljeval z nepozabnim pogledom na prekmursko ravnico in končal z balonarskim krstom. Ob koncu lahko povem le, da je bil to moj prvi polet z balonom, a nikakor zadnji.
