O zamujenih priložnostih nasprotnikov elektrarn na Muri in zakaj jim ne bo uspelo nadoknaditi zaostanka.
Poglejmo ključne stvari, ki so se zgodile do sedaj.
1. Na eni strani se približno dve leti nazaj iz zanimivih razlogov zberejo pomurski akademiki, ki napovejo svoje sodelovanje pri tem vprašanju. O tem, kakšen bo ta diskurz, je Mitja Slavinec na uvodni PAZU-jevi okrogli mizi pomenljivo povedal, da v debati z argumenti ne sme biti prostora za čustva. Kje so takrat bili nasprotniki elektrarn? Z izključitvijo čustvene komponente so ostali brez enega svojega pomembnejših argumentov. Jasno je, da se od ljubezni ne da živeti, ampak tu so nasprotniki prehitro sprejeli omenjeni diskurz kot edino pravilnega.
2. Sledila je ustanovitev Pomurskega razvojnega inštituta. O nevarnosti direktne povezave financerjev in raziskovalcev sem že ob napovedi inštituta kot prvi pisal tukaj. Tudi takrat nasprotniki niso skočili. Priložnost za omadeževanje "neodvisnega inštituta" so zamudili.
3. Trenutno poteka tretja tekma in sicer priprava študij. Postavlja pa se vprašanje, kako se bodo nasprotniki postavili po robu tako zahtevni nalogi, ki terja široka strokovna znanja v smislu strokovnjakov, ki bodo sposobni oporekati in dokazovati drugače. Povrh tega pa je prvi med nasprotniki Simon Balažic izrazil svojo pripravljenost za sodelovanje pri teh študijah?! In to kljub temu, da sam govori o tem, kako so raziskave sporne.
Dopuščam možnost, da me iz napisanega ne bi pravilno razumeli. Naj razložim. Nisem niti proti raziskovanju Mure, niti proti izločanju čustvene komponente in mi je vseeno, če Balažic sodeluje pri študijah ali ne. Kažem zgolj na zamujene priložnosti nasprotnikov elektrarn, katere je dobro izkoristili Pomurski razvojni inštitut in vodo speljal na svoje elektrarne, pardon, mlin. Z izločitvijo čustvene komponente so nasprotniki ostali brez dobršnega dela arzenala oziroma strategije (čarobna Mura s svojimi meglicami - "turistični fenomen" sam po sebi) na kateri so zaspano gradili do sedaj. V tem zooženem, specializiranem, k argumentom usmerjenem diskurzu nasprotniki ne bodo mogli zmagati. S tem, ko so zagovorniki določili okvire, kaj in o čem se bomo glede reke Mure pogovarjali (po domače - to nalogo opravlja nabor 14 študij), je nasprotnikom elektrarn ostalo le to, da sledijo tempu Pomurskega razvojnega inštituta, kolikor jim to seveda sredstva dopuščajo.
Kaj še lahko poskušajo storiti nasprotniki? Pripravijo dobro, otipljivo in izvedljivo alternativo rabe reke Mure v smislu turizma in gospodarstva. Brez večjega sprenevedanja lahko povemo, da se kapital zajeda (ali kot je popularno povedati - penetrira) v vse pore življenja in se bo tudi v Muro. Zato bo zgolj okoljski argument premalo, brez čustvene komponente pa so ostali že v samem začetku. Splošno javnost pač bolj zanima koliko novih delovnih mest bo dobila regija, kot pa koliko življenjskih vrst ohranimo ali izgubimo oziroma v kakšen okolju živimo (sic!), razen seveda ko gre za primer neposredne ogroženosti. Prav tako je kapital v Sloveniji še vedno znal najti luknjo v predpisih. Za pripravo uspešne alternative bi nasprotniki rabili dovolj finančnih, kadrovskih, političnih in PR-ovskih sredstev. Torej vse to, kar imajo zelo malo ali pa nič, Pomurski razvojni inštitut pa več ali manj v izobilju. Poglejmo majhen, a indikativen primer: na eni strani Balažicu ni uspelo dodobra uveljaviti zanimive ideje o potrebi "inštituta za varčevanje z energijo" kot alternativo sedanjemu inštitutu, po drugi strani razvojni inštitut lepo prodaja zgodbo o "ekološki sanaciji reke Mure."
Čeprav Dravske elektrarne mestoma nastopajo kot neresen investitor (menjava direktorja, Koletnikova posojila), je pozornost spretno usmerjena na Pomurski razvojni inštitut, ki je še brez črne pike. Sprijaznimo se, če ne bo prišlo do dramatičnih zasukov, potem sodeč po tem diskurzu, ki poteka v javnosti, elektrarne na Muri bodo. Očitno je, da 21. stoletje v deželi ob Muri ne premore novega Štefana Smeja, čeprav ostaja vprašanje, kako bi Smej znašel danes? A vendarle - čeprav bi bilo potrebno že predvčeraj, se naj čim prej meglice nad Muro razkadijo in nasprotniki elektrarn zbudijo. Zaključujem v upanju po enakovrednejši debati o tem tako pomembnem vprašanju. Pri odločitvi, pa naj bo kakršnakoli, je pomembno zgolj to, da bomo Pomurci imeli tehtati obe strani, ne pa samo eno.
P.S.: Spoštovani bralci in bralke, če ste ob branju tega sestavka začutili tesnobo in občutek nemoči, ste začutili pravilno. Najmanj kar vam ostaja je to, da ob prebiranju debate elektrarn na Muri ohranite kritično distanco do obeh strani in da povprašate vašega lokalnega župana, ki ga volite, za njegovo mnenje. Če ga seveda ob skrbeh o "krpanju cest, opremljanju mrliške vežice, kupovanju dresov lokalnemu fuzbalskemu klubu in kupovanju novega gasilskega vozila" ima.
P.P.S.: Če tesnobe in občutka nemoči niste občutili, ste nepoboljšljivi optimist. Potem je za vas tale povezava.