Negotovo tudi o multikulturalnem centru
Zgodovina in sedanjost
Kakšne so dejanske razmere za organizacijo večjih kulturnih in zabavnih dogodkov v Pomurju, je pokazal lanski božični koncert precej popularnega pop dvojca Guštija in Polone. Kot pravi Ivor Knafelj, programski vodja Mladinskega kluba v Murski Soboti, je bilo takrat prodanih okrog 320 vstopnic. To je za ta prostor že skrajna meja in tudi zakonsko določeno število obiskovalcev, zato je več kot sto ljudi večer preživelo pred klubskim vhodom. Za bolj množične dogodke je še pred kakšnim letom zadovoljivo skrbel Tenis center Mešič. Ta, na hitro preurejena dvorana pokritih teniških igrišč, je bil prostor nekaterih kakovostnih koncertov, a tudi bolj komercialno usmerjenih gledaliških predstav. Pred kratkim se je Tenis center Mešič spremenil v biljardno hišo, Pomurje pa je izgubilo edini prostor, kjer bi bilo mogoče organizirati različne kulturne dogodke, ki presegajo zmožnosti tukajšnjega lokalnega kluba ali grajske dvorane. Seveda ostaja še možnost najema osnovnošolske telovadnice, vendar so tehnično in akustično povsem zgrešeno opremljene. Tudi popoldansko in večerno druženje v šolskih telovadnicah med obiskovalci vedno pušča mešane občutke.
(Ne)smiselnost novega kulturnega centra
Usoda multikulturalnega centra še zdaleč ni določena. Anton štihec, župan Mestne občine Murska Sobota, meni, da niti zmaga na natečaju za evropsko kulturno prestolnico (EPK) leta 2012 ni zagotovilo, da bo tovrstni projekt dejansko izpeljan: »To je ideja kulturnikov, da bi kot investicijski projekt predlagali gradnjo multikulturalnega centra, vendar še ni nič dorečenega. Pri tej investiciji je potrebno pripraviti finančno konstrukcijo, idejno zasnovo, prostorsko in projektno dokumentacijo, kar bi bilo potrebno do leta 2012 dokončati. A to je le ena izmed možnosti.« V isti sapi dodaja tudi, da je »govoriti o multikulturalnem centru preuranjeno, saj ni bil sprejet še noben sklep«. Tako je povsem realna možnost tudi ta, da kulturnega centra ne bo kljub zmagi na omenjenem razpisu. Očitno zapostavljanje kulturne infrastrukture v splošni viziji regionalnega razvoja se zdi tistim, ki jim kultura predstavlja – pa naj gre za njeno produkcijo ali potrošnjo – dobršen del vsakdanjega življenja, nekoliko zastarelo. Jernej šavel, član kultne alternativne skupine Psycho-Path in družbeni aktivist, je mnenja, da » ima vsako sodobno mesto spodobno kulturno produkcijo, pa če se evropska kulturna prestolnica zgodi ali pa ne«. Prav tako odkrito dvomi v uspeh vzhodne kohezijske regije na natečaju za EKP in največ možnosti pripisuje Celju. To mesto je edino, ki dojema kulturo tudi kot pomemben gospodarski in turistični vidik. Kje se potem skriva blišč iz naslova in kdaj se bodo izvedli pozitivni premiki na tem področju? Po besedah štihca je v načrtu gradnja multikina, ki naj bi vseboval tri srednje velike dvorane. V naslednjem letu ali dveh pa bo obnovljena in preurejena tudi propadajoča kinodvorana na Ulici štefana Kovača. Res je sicer, da je bil v preteklem obdobju uspešno izpeljan projekt Pokrajinske in študijske knjižnice in odprtje novih mladinskih prostorov, vendar pa še vedno primanjkuje večnamenski prostor širšega formata za druženje vseh, ki jim umetnost in kultura nista tuja. To je tudi osnovni pogoj, da se razvije in ohranja kulturno ozaveščena in socialno zdrava ter medgeneracijsko tolerantna lokalna skupnost.
Kultura proti razvoju
Dolgo je prevladovalo prepričanje, da se finančna vlaganja v razvoj ne dotikajo področja kulture in da gre pravzaprav za izključujoče odločitve: ali za razvoj ali za kulturo. Vendar se trendi kar hitro spreminjajo. V Evropski uniji spada med najbolj ustvarjalne pristope prav kombinacija kulture z različnimi panogami, v katerih določena regija izstopa. V primeru Pomurja je to gotovo turizem. Tukajšnja neodvisna kulturna produkcija, od plesne skupine Flota do zveze hrupa Prekmurje Noise Conspiracy, v Sloveniji, pa tudi v mednarodnem merilu, že zdaj slovi po izjemnem ustvarjalnem naboju. Kako prepričati tujce, da Pomurje ne razpolaga samo s termalno vodo, pa ostaja druga zgodba. Večnamenska dvorana ali center bi bil dober začetek. Ampak res samo začetek, nič več. Knafelj celo pravi, da je želja po večnamenski dvorani »nehvaležna dikcija, ki je nastala in obstaja v glavah tistih, ki nimajo poguma priznati in zaznati, da Murska Sobota rabi pet dvoran! Seveda tudi tukaj kapital obračunava z razumom in »javnim dobrim«, kar pa v končni fazi pomeni večnamensko dvorano za vaške veselice, gledališče, opero, ples, koncerte, kinodvorane in podobno, to pa je že samo s tehničnega vidika absolutno napačno in nemogoče«. Ne glede na vsa predstavljena stališča ostaja jasno vsaj nekaj: kultura vse bolj postaja ena potencialnih tržnih panog, ki jo je mogoče uspešno prodajati. Ob tem pa nastaja estetski presežek, ki si ga lahko privoščijo tudi domačini. Zato zveni zelo čudno, če se na eni strani govori o splošnem regionalnem razvoju, na drugi pa zanemarja kulturno infrastrukturo kot nepomemben vidik gospodarskega napredka. V tem smislu šavel podaja pragmatično, a učinkovito rešitev: »Menim, da bi bilo daleč najceneje, če se odkupi eno izmed neštetih nakupovalnih središč z obrobja mesta in se ga preuredi v večnamensko dvorano.« če ne drugega, bi se vsaj čez vikend povečal obisk teh prostorov in ne bi več obstajali kot prazni simboli lažnega razvoja.
