Standard je, da profesorji trdijo, da so starejši, pametnejši, izkušenejši, da se jim moramo »klanjati« … spet na drugi strani vztrajajo dijaki, da so bolj cool, da jih je več, da imajo več pravic, da so učitelji v šoli samo zato, da jih učitjo, ne pa da ves čas težijo ipd.
O profesorjih se na splošno nikoli ne piše, o dijakih se pa seveda lahko. Pa saj se niti ne sme (to pravijo oni)! Tu pa je seveda samo dokaz, da resnica pošteno boli! A mislim, da je že zdavnaj prišel čas, da se malo le pomenimo o njih.
Profesorji so pač ljudje, ki si zaslužijo spoštovanja. če ne že zaradi dela, zaradi tega, ker so starejši. Ampak tu se postavi vprašanje: »A si potem dijaki ne zaslužimo spoštovanja, glede na to, da smo mlajši?« Mislim, da si vsak človek zasluži spoštovanje, pa naj je še tako slab. Torej si ga tudi mi. No ja … kaj pa vem. Vsaj na naši šoli nam ga nekateri ne izkazujejo: glede na dogodke, ki se dogajajo.
Na naši šoli je delovni teden zelo pester. Pester predvsem za večino dijakov, ampak tudi med profesorji se najdejo izjeme. Na primer tisti, ki jim srček ob »mladem mesu« brž poskoči. Na šoli krožijo govorice o nekaterih, ki si za popestritev tu pa tam privoščijo tudi tako imenovano »šlatanje« (dijakinj!), oziroma vsaj kakšne neprimerne opazke in »seksapilne« poglede. Potem se seveda dijakinja želi pritožiti in naleti na negativen odziv in odgovor, zakaj se je tako izzivalno oblekla, naj bi imela malo manjši izrez, naj bi si oblekla daljše krilo, ne da ji cele tangice ven štrlijo, da je profesor tako kot vsi samo iz mesa in krvi in seveda mu ob tem poskoči utrip in si potem zaželi tega in onega, zdaj za drugič vsaj ve, česa ne sme imeti oblečeno ipd. No, tako se govori. Ali je to resnično ali pa ne, sedaj ne morem zagotovo trditi. Mislim pa, da bo čas svoje pokazal. Potem pa pravijo, da smo mi razvajeni kot »umetni piščančki«. Mislim … predrznost pa taka! To ti pa že da misliti. A je to normalno?! Ne vem, pri nas potem takem kaže, da ja ... Res je, pri nas se dogajajo tudi čudne stvari, pa čeprav smo »elitna« šola in nas vsi kujejo v zvezde. Pa očitno ni vse tako »perfect«, kot se zdi.
To je že en dokaz, da lahko profesorji počnejo, kar želijo. Torej dolžnosti obstajajo samo za dijake, za profesorje pa ne?! A lahko potem profesorji počnejo, kar želijo?!
Res je, da tudi dijaki velikokrat pozabimo na svoje dolžnosti, ampak vedno pa tudi ne. A vseeno, ko na njih pozabimo, se nam to ne oprosti. Pri profesorjih si potem za zmeraj zapisan samo kot tisti »ta glasen«, mamin sinček … postaneš primitivec za vse profesorje, brez izjeme! Ampak profesorji pogosto pozabijo, da je človek zmotljivo bitje in da nihče ni popoln. Tudi oni ga kdaj »lomijo«, ampak za njih to ni nič, to ni omembe vredno, saj so avtoriteta, za njih pravila ne veljajo. Res je, da so starejši pametnejši, izkušenejši, ampak to jim še vedno ne da pravice, da nas terorizirajo. Mimogrede bi se lahko kdaj pa kdaj spomnili tudi reka: »Na mladih svet stoji!« še pred časom so tudi sami bili mladi. Se pravi, da smo tudi mi lahko takšni, kot so bili oni. Saj ves čas vsi poudarjajo, da si je po starejših treba jemati zgled. Predvsem menim, da je profesor človek, ki je vedno veljal za dober zgled. Hja, pa da vas potolažim, vsi profesorji pa le niso tako slabi. Jemljite si zgled po »ta boljših«. Na naši šoli lahko razdelimo profesorje v več kategorij: med cool profesorje, še normalne, težake in pa seveda med primitivce. Seveda so najhujši ta zadnji, primitivci. Uh, ti si pa privoščijo.
En dan, res se ne spomnim točno kdajl, sva se s sošolko odpravili po neke informacije o določenem profesorju. A ko sva srečali profesorja, ki poučujeta isti predmet kot dotični, sva naleteli na tako primitiven odziv, da kar nisva mogli verjeti. Bili sva zasmehovani in obravnavani, kot da sva največja smet, ki jo lahko kdorkoli in kdajkoli potepta. Res je, da sva si mogoče to zaslužili, a ne zaradi nespoštljivosti. Mogoče res zaradi enega izmed preteklih dogodkov, ko se dijaki pač nismo pokazali v dobri luči, saj nam je profesor ponudil prst, mi pa smo pograbili roko, a kaj to briga druge profesorje?! Pa saj z njimi nismo imeli prav nič! Mi njim nismo nič, niti oni nam. Moram poudariti, da smo se s tema profesorjema prej odlično razumeli, a zdaj o tem ni ne duha ne sluha. Za njiju smo še samo eni izmed tistih, ki nikakor ne spadajo med ljudi, vredne spoštovanja. Očitno si ga tudi ne zaslužimo, glede na to, kako nas ta duo ves čas obravnava. Pa saj bi bilo vseeno, a vendar nismo vsi tisti, ki se ne znajo braniti. Potem pa, ko se braniš, govorijo, da smo dijaki nespoštljivi in nesramni in da si zaslužimo ne vem kakšno kazen, od opominov do ukorov. Profesor se seveda prikaže v luči največje žrtve, ti pa postaneš največji zločinec, najslabši človek, ki si ne zasluži, da sonce sije nanj. Pa kaj še ne!
Seveda se potem lahko samo vprašamo: »Kam gre ta svet?!« Očitno se bomo morali mladi pošteno potruditi, če bomo hoteli kaj spremeniti. In lahko samo pripomnim, kot je pred časom dejal nek fantek: »Ko bom pa jaz velik, bom pa jaz tebe mantral!« Hja, če se hočejo igrati, se jim pridružimo!
Avtorica: Iva Gomboc, dijakinja Gimnazije Murska Sobota
