Poznal sem tri Ivane. Morda še katerega, na vsak način pa je v Krambergerju bivalo več oseb oziroma več značajev. Poznal sem ga kot dobrotnika, človeka, ki si je želel sprememb, predvsem pa sem ga poznal kot svojega očeta. Kadar se kdo smeje njegovemu spominu, ga preklinja, v meni ne najde hvaležnega sogovornika. Prepričan sem, da ne prvi ne drugi niso poznali pravega Ivana. Nekateri so mu prehitro nasedli, nekateri so mu delali hudo krivico. čeprav sem ob njem preživel zgodnje otroštvo, je spomin še tako živ, kot bi se vse skupaj odvijalo danes. Lahko rečem, da je bil dober človek, predvsem pa zgleden in razumevajoč oče. Poznal sem tri Ivane, a v spominu mi bo ostal le eden. Dobri oče, a v bistvu nesrečni človek z Negove.
Negova, ki je mnogim velikim ljudem nudila zavetje, jim dala znanje in jih poslala v svet. Med njimi je bil tudi moj oče Ivan Kramberger, dobri človek. Očetov rojstni kraj je bil ženjak pri Benediktu. Leto 1936 je bilo prav posebno, saj se je materi Jožefi in očetu Francu 4. maja rodil sin Ivan. še slutila nista, da bo njun sin postal tako dobrodušen in velik človek.
V družini mojega očeta se je rodilo skupaj 11 otrok in vsi so morali zgodaj od rojstne hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Tudi mladi Ivek, kot so ga klicali domači, je šel za pastirja h kmetu v Voličino. Tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Velikokrat je stradal, spal v jaslih in živel od mleka, ki mu ga je radodarno odstopila krava šeka. Večkrat so mojemu očetu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. Osnovno šolo je obiskoval v Voličini in po končanem osnovnem šolanju je šel k dimnikarskemu mojstru Papiču, kjer je bil nekaj let dimnikarski vajenec. Vajeniški izpit je opravil v Ljubljani. Dimnikarsko delo je nato opravljal v Celju in se spet vrnil nazaj k dimnikarju Papiču. Ko je bilo potrebno iti v vojsko, se je zaljubil in da bi se služenju izognil, si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu. Tam je moj oče opravil šoferski izpit za tovornjak. V času služenja vojaškega roka si je prislužil vojaške medalje za hrabrost, saj je iz reke Morače rešil utapljajoče. Večkrat mi je dejal, da mu je dal medaljo za hrabrost sam maršal Josip Broz Tito in zraven še rekel: »Tebi bodo tudi dajali medalje.«
Ko se je vrnil iz vojaščine v domovino, se je odločil, da gre »s trebuhom za kruhom« v tujino. Pot ga je vodila preko Gradca, kjer je delal v opekarni. Ker je bilo delo težko, se je odločil, da gre v Nemčijo. Leta 1963 je v Nemčijo prišel z zvijačo, saj so ga žandarji zamenjali za Nemca. Zatekel se je v taborišče za tujce, tam je z veliko sreče in ker priimek Kramberger izvira iz Nemčije, so ga iz taborišča izpustili, in pot je nadaljeval v Duisburg. Tam je kmalu dobil službo v mehanični delavnici. Delal je tudi v kemični tovarni, kjer je opravljal najgrša dela. Direktor tovarne je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil delo v bolnišnici Marien Hospital. Ko je v bolnišnici zagledal zdravnike v belih haljah, si je tudi on želel, da bi si jo enkrat oblekel. V bolnišnici je delal vse; bil je vzdrževalec, hišnik. Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in tegobami življenja. Opazil je tudi, da so aparati zastareli in ljudem nevarni. Kot vzdrževalec jih je začel popravljati in naredil nekaj izboljšav. Naredil si je tudi avto iz odpadnega materiala. Poimenoval ga je Bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Ravnatelj bolnice je opazil njegove izboljšave in poskrbel, da je prišel do primerne izobrazbe in ga zaposlil v oddelku za dializo. Naredil je kar veliko izboljšav in patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je tudi pomagal svoji rodni domovini Jugoslaviji s pošiljkami zdravil in raznim bolnicam podaril 41 dializnih aparatov; in to v bolnišnicam v Srbiji, na Ptuju, v Mariboru, Murski Soboti …
Leta 1972 se je vrnil v domovino in spoznal Marjeto, s katero se je poročil in posvojil njena otroka. Skupaj sta se vrnila v Nemčijo. V Nemčiji sta pomagala veliko ljudem, saj sta ustanovila Društvo za pomoč revnim. Ko sta se pripravljala na nove akcije, je mojemu očetu umrl oče. Po 20-ih letih garanja v Nemčiji sta se oče in mama odločila, da si ob Negovskem jezeru zgradita svoj topel dom. Vrnila sta se v domovino. Leta 1984 sta odprla gostišče ob Negovskem jezeru in oče si je dal na spominsko ploščo napisati: »Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni …« še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 sem se jima rodil jaz kot njun prvorojenec in poimenovala sta me Ivan, čeprav se me je bolj prijel vzdevek Ivek II.
Z mano se je hotel vsakemu pokazati, tako me je večkrat vozil v vozičku, ki je bil pleten iz šibja in postlan s slamo. Nikoli nismo živeli v izobilju. Ljudje so prihajali k nam in k Negovskemu jezeru v trumah, saj je oče znal narediti velik spektakel. Ker je imel zelo rad živali, smo imeli doma manjši živalski vrt z opicami, pavi, fazani, goskami, grlicami, želvami ... Z opico, ki je kmalu postala njegov talisman, je po Sloveniji prodajal svoje knjige. Na žalost so nam opico okrutno umorili z mesarskim nožem malo pred volitvami in zraven dopisali, da bo tako končal tudi moj pokojni oče. Napisal je deset knjig, med njimi je najbolj znana Trnova pot, ki je posvečena meni. Tudi v Sloveniji si je naredil avto iz starih delov in večkrat me je z njim peljal naokrog ...
Začela se je kriza v Jugoslaviji in na vse hudo, kar se mu je zgodilo v življenju, se njima je leta 1990 rodil drugi sin Denis z downovim sindromom. Oče se je čez noč odločil, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Za predsednika oče ni bil izvoljen, dobil pa je podporo 20 odstotkov volivcev, kar pomeni, da ga je volil vsak peti Slovenec. Pred drugim krogom je v spravo med kandidati priredil velikonočno kosilo in vsakemu od kandidatov podaril razpelo in vzkliknil: »Kramberger je nevernike vernike naredil!«
Leta 1991 mu je umrla mama. Začela se je vojna za svobodno Slovenijo in tudi tukaj je pomagal ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. Spomnim se, da sva bila le čez cesto, ko so v Gornji Radgoni z rafalom iz tanka JNA ubili svetovno znanega novinarja Janeza Svetino. V živem spominu so mi še besede Milana Kučana: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!«, saj sva bila z očetom takrat na Trgu republike v Ljubljani.
In na binkoštno nedeljo 7. junija 1992 proti večeru je krogla v Jurovskem Dolu blizu Lenarta pretrgala burno in polno življenjsko pot 56-letnega Ivana Krambergerja, dobrega človeka z Negove. živeti se ni bal, bal se je umreti. Ta dan naju je hotel oče z bratom vzeti sabo v Jurovski Dol. Imel je občutek, da bo šlo nekaj narobe. Zvečer nam brat sporoči, da so nam ustrelili očeta. In kmalu za tem smo šli z družinskim prijateljem Fricem tja, nato v Maribor, kjer so nas napotili nazaj v Lenart. Tam je mama prepoznala truplo očeta. V njegovi grobnici je zapisano: »Kramberger Ivan 1936-1992, Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolani.« Očeta smo pokopali na farnem pokopališču na Negovi in še nebo je jokalo, ko smo ga položili k zadnjemu počitku. V svojem življenju je za uboge in revne podelil ogromno denarja. Kot je dejal dr. Anton Trstenjak, se takšni geniji rodijo na vsakih 100 let.
Atentat na mojega pokojnega očeta še danes ni v celoti raziskan. Z gotovostjo pa lahko zagotovim, da ima politično ozadje in da se akterji tega dejanja še vedno svobodno gibljejo in uživajo v svojem ugledu.
Veliko stvari govori o tem, da obsojeni Peter Rotar ni streljal na mojega očeta. Tudi sodnik, ki ga je obsodil, dr. Zlatko Dežman, je dejal, da je obsojenega obsodil na podlagi njegovega priznanja in trhlih dokazov, s katerimi je razpolagal. Veliko indicev govori proti takratni oblasti, še posebej proti takratnemu notranjemu ministrstvu, natančneje specialni policijski brigadi MORIS. Obsojam pa nekatere medije, ki za smrt mojega očeta po krivem obsojajo Zmaga Jelinčiča Plemenitega. Ravno on se je veliko ukvarjal z umorom, mojemu očetu postavil spominsko ploščo in zbiral dokazno gradivo. Tudi sam sem bil v zmoti glede dejanskega krivca in sem namigoval v povsem napačno smer. Dejanski krivec je po mojem mnenju še vedno na prostosti.
Očeta mi ne morejo vrniti, lahko pa je pravici zadoščeno.
