Ameriški podjetnik iskreno o Muri, svoji viziji in zakaj mu nogomet pomeni več kot igro.
George Junčaj, ameriški podjetnik s črnogorskimi koreninami, je pred časom vstopil v slovenski nogometni prostor in s svojo vlogo pritegnil veliko pozornosti – pa tudi odzivov. V javnosti so ga predstavili kot vlagatelja, a sam pravi, da ta oznaka – vsaj kar se tiče nogometa – ne ustreza.
Zase raje pravi, da je zaljubljen v nogomet in da mu okoliščine dopuščajo, da je lahko sopotnik klubov, ki želijo na pot razvoja in rasti. V tem intervjuju prvič javno spregovori o ozadju sodelovanja z NŠ Mura, razlogih za odhod in predvsem o tem, kaj nogomet zanj resnično pomeni.
Gospod Junčaj, vaš odhod iz Mure je sprožil veliko vprašanj in ugibanj. Zakaj ste se v resnici odločili za umik?
»Ko sem prišel v Mursko Soboto, sem imel jasen namen: počasi graditi nekaj velikega, a dolgoročnega. Ne gre za to, da bi imel pripravljen popoln načrt, ampak za odnos. Verjamem, da uspeh v nogometu ne izhaja iz denarja, ampak iz skupne vizije, sodelovanja in predvsem medsebojnega spoštovanja. Je pa denar nujni pogoj. Zelo hitro pa sem začel opažati, da mogoče stvari ne vidimo enako. Preveč je bilo nezaupanja, preveč notranjih napetosti.
Kot nekdo, ki prihaja iz okolja, iz drugačnega sistema, kjer velja, da se o težavah hitro in odkrito pogovorimo, sem se težko sprijaznil z razmerami, kjer ni bilo pravega posluha za to, kako sam vidim dolgoročen razvoj. V nekem trenutku sem spoznal, da ne želim biti ovira in še manj predmet razprav. Zato sem se umaknil, brez obtoževanja. Moj cilj ni bil nikoli konflikt. Moj cilj je bil prispevati. Če za to ni prostora, je bolje oditi.«
Vsaka izkušnja ti nekaj da
Kako danes gledate na to izkušnjo? Bi se odločili enako?
»Da, brez oklevanja. Zavedam se, da sem morda na začetku preveč verjel, da bo vse šlo hitro in brez zapletov. A prav vsaka izkušnja ti nekaj da. Naučil sem se, da pred vsakim vložkom ne smeš gledati le na potencial kluba, ampak moraš resnično razumeti njegovo kulturo, odnose med ljudmi in pričakovanja okolja. Pa ne glede rezultatov na igrišču.
Tu vsi želimo zmagati. Govorim o slogu in načinu odločanja ter vodenja kluba oziroma, če smo čisto pravno natančni, gospodarske družbe. Dobra volja in želja po razvoju nista dovolj, če ni obojestranske pripravljenosti za sodelovanje.
Je pa bila draga šola. Ne samo časovno, ampak tudi finančno. V delovanje kluba sem vložil veliko sredstev, ki jih ne bom nikoli dobil nazaj. Moje vodilo v nogometu sicer nikdar ni bil in nikoli ne bo dobiček, temveč občutek, da lahko skupaj nekaj zgradimo.
Kljub vsemu pa ničesar ne obžalujem. Spoznal sem iskrene, predane ljudi, začutil sem, kaj nogomet pomeni navijačem. In to me še danes žene naprej.«
V javnosti vas pogosto označujejo kot vlagatelja. Kako sami vidite to vlogo?
»Poglejte, ne zanikam, da sem v projekte vlagal svoj denar, svoj čas in energijo. Ne samo svojega, še moja žena je aktivno vpletena v dnevna dogajanja v klubu. Vlagatelj, kot ga vidimo danes, pogosto pomeni nekoga, ki išče hitri dobiček, vpliv, moč. To res nisem jaz.
Če bi šlo za posel, bi vlagal drugje. V nogomet vstopam kot nekdo, ki želi pomagati zgraditi nekaj trdnega. Ne govorim o zmagah na vsaki tekmi, ampak o zmagah na dolgi rok v organizaciji skozi višjo raven profesionalnosti, jasno in močno prepoznavno identiteto ter kulturo kluba.
Meni nogomet ni številka. Je prostor, kjer se učimo skupnosti, spoštovanja in dela. In če si vlagatelj, ki tega ne razume, si lahko nevaren. Če pa razumeš, da si le eden od mnogih, ki mora delovati v službi skupnega cilja, potem si lahko vreden dodatek.«
Sin postal tarča, ker nosi njegov priimek
Veliko prahu je dvignila tudi igra vašega sina v klubu. Kako odgovarjate na te očitke?
»Odgovoril bom iskreno, ta tema me je osebno prizadela. Steven je mlad igralec, ki je v Muro prišel z namenom, da se uči, trenira in dokaže na igrišču. Ni iskal privilegijev, ni zahteval posebne obravnave in nikomur ni jemal prostora.
V Mursko Soboto ni prišel zaradi denarja in zaslužka, ampak zato, ker je želel biti del ekipe in se skozi profesionalen odnos do treningov, soigralcev in trenerjev dokazati s svojim delom. A kljub temu je postal tarča. Ne zaradi svojih dejanj, temveč zato, ker nosi moj priimek. Kot oče sem ga seveda želel zaščititi, kot človek pa sem se vprašal, v kakšnem okolju smo, če si posameznik ne sme iskreno prizadevati za priložnost, zgolj zato, ker ima napačen priimek.
Šport bi moral biti varen in pošten prostor za vse. Vem, da je bila to za Stevena dragocena, a boleča izkušnja, in iskreno tudi zame. Vem, da je iz nje izšel močnejši. Upam pa, da se v prihodnje s takšnim odnosom ne bo srečal nihče drug. Nogomet mora ostati prostor, kjer šteje delo, znanje, predanost.«
Ste torej še vedno odprti za sodelovanje v slovenskem nogometu?
»Zagotovo. Slovenija ima izjemen potencial. Ne govorim samo o igralcih, ampak o ljudeh, ki ljubijo ta šport. Ima pa tudi izzive. Preveč razdrobljenosti, premalo zaupanja med deležniki. Če bi želeli graditi sistem, ki resnično podpira razvoj, bi morali združiti moči klubi, občine, šole, podjetja in vlagatelji.
Če mi nekdo danes reče: George, imamo idejo, imamo energijo, potrebujemo podporo in strukturo – sem vedno odprt za pogovor. A le, če je jasno, da gremo vsi v isto smer.«
Šport ima izjemno moč
Ko govorite o sistemu, zveni skoraj kot vizija, ki presega šport. Je to vaš širši pogled?
»Tako je. Nogomet ni izoliran od družbe. Je njen odsev. Če v klubu vlada kaos, ga je pogosto tudi v okolici. Če je v klubu red, spoštovanje in odgovornost, potem ta duh seže tudi do otrok, staršev, navijačev.
Šport ima izjemno moč. Lahko ljudi dvigne ali jih poruši. Zato mislim, da moramo na nogomet gledati kot na priložnost za družbeni razvoj. In to ni idealizem, po mojem skromnem mnenju je to preizkušena resnica. Vidim jo v tujini in verjamem, da bi jo lahko tudi v Sloveniji.«
Kaj vam danes daje občutek, da ima vse to smisel?
»Meni daje smisel, ko vidim, da nekdo zaradi športa zraste. Ko mlad igralec po porazu vstane, ko se trener ne obesi na rezultat, ampak vidi človeka pred sabo. Ko klub ni samo tekmovanje, ampak skupnost. Takrat vem, da je vse, kar sem dal, bilo vredno. In zaradi teh trenutkov se vedno znova vračam.«
Samo srce ni dovolj
Vaša osebna zgodba je zanimiva. Rojeni v ZDA, korenine v Črni gori. Kako vas je oblikovala?
»Zelo. V ZDA sem se naučil discipline, spoštovanja sistema, pomena ekipe, od mojih korenin, na katere sem zelo ponosen in se zelo rad se vračam v to okolje, nosim toplino, čustva, borbenost. V meni je vedno ta dvojnost: profesionalnost in strast.
Ko delam s klubi, nikoli ne delam z distanco. Vedno me stvar čustveno zanima, a hkrati vem, da moraš imeti strukturo. Samo srce ni dovolj, če ni jasnega plana. In samo plan ni dovolj, če ni strasti. Ravnovesje med obema je tisto, kar daje rezultate.«
Zdi se, da vam je mladina posebno blizu. Zakaj?
»V življenju sem ustvaril več kot sem kadarkoli sanjal, ampak najbolj sem ponosen na družino in moje otroke. Ti so prihodnost. Vidim, kako veliko izgubimo, če se z njimi ne ukvarjamo. Danes imajo mladi vse na dosegu roke, a hkrati čutijo večjo praznino kot kadarkoli.
Šport je lahko njihov kompas. Uči jih discipline, skupinskega duha, spoštovanja do sebe in drugih. Ne gre za to, da bodo vsi profesionalci. Gre za to, da se naučijo vrednot. Da znajo izgubiti, da znajo zmagati, da znajo sodelovati. In če nogomet to izgubi, potem izgubi vse.«
»Ne iščem kluba, iščem ljudi«
Kje se torej vidite v prihodnje?
»Moje poti so odprte. Ne iščem kluba, iščem ljudi. Če najdem skupino, ki razume, kaj želim in kam lahko gremo skupaj, sem pripravljen na novo poglavje. Morda v Sloveniji, morda drugje. Kjerkoli bom, bom vedno deloval z enako mislijo, da je nogomet več kot igra. Da je odgovornost in da je lepota športa ravno v tem, da zmore povezati ljudi, ki sicer ne bi nikoli sedli za isto mizo.«
In za konec, kaj bi sporočili tistim, ki danes vodijo klube, trenirajo otroke ali o športu pišejo?
»Najprej: hvala. To, kar počnete, ni lahko, ampak je pomembno. In drugič: poslušajte drug drugega. Gradite mostove, ne zidov. Mladi vas gledajo. Če bomo mi odrasli znali sodelovati, bodo oni znali zmagovati. Ne samo na igrišču, ampak v življenju.«
