Knjiga je razdeljena na poglavja Za vsakogar, Prizori iz preteklosti, Živa dediščina, Med rekami in potoki, Kulturna pokrajina in Za sladokusce. Zbrani prispevki v posameznih poglavjih na zanimiv način opisujejo določene značilnosti, navade, zgodovinske dogodke in posebnosti Prekmurja. A sploh ne gre za to, da je v zapisanem kaj pretirano nazadnjaškega, česar bi se morali sramovati. Navsezadnje pa vsak še tako klen Prekmurec zagotovo lahko najde v vsakem prispevku nekaj, kar mu do sedaj ni bilo znanega. Prav tako so vse zapisane stvari del identitete Prekmurja. Ampak poudarek je ravno na tem, da gre le za en del identitete in ne celoto vsega, kar premoremo.
Težava knjige je v tem, da ostaja znotraj ustaljenega diskurza in predstav o Prekmurju in zgolj podrobno razjasnjuje premalo razjasnjeno, s čimer odpravlja le nekatere dileme. Ne naredi pa konceptualnega in idejnega preskoka. Ne premore lucidnosti v smislu, da bi zmogla pokazati na dogajanje, urbano kulturo, kulturne, družbene ter ostale dosežke in ideje v Prekmurju, ki so nasploh slabo zapažena že v domačem okolju (s tem bi tudi ubili dve muhi na en mah). Vendar ravno te predstavljajo možnost, da resnično razbijemo stereotipe o ruralno-zaspanem Prekmurju. Prav tako gre za stvari, ki po kvaliteti štrlijo iz prekmurskega povprečja in je prav, da priplavajo na površje in se vzpostavijo kot del naše sedanje ter bodoče identitete.
Na tem mestu gre nekoliko čutiti generacijski prepad med pisci in mlado, urbano kulturo, nosilko prihodnjega. Mladi in kultura, ki jo mladi razvijajo, predstavljata bodoče identitete Prekmurja, ki živijo že sedaj. Recept torej ni v tem, da se na silo otepamo obstoječih stereotipov. Nekateri so namreč do določene mere del naše identitete in na nekaterih področjih tudi možnost, da štrlimo ven iz vedno bolj enodimenzionalnega globalnega sveta. Rešitev je v tem, da izpostavimo nove porajajoče se identitete prebivalcev v Prekmurju, ki si to po svojem presežku kvalitete zaslužijo (ne glede na to, kdo jih proizvaja). Nisem torej za to, da damo gibanico, Kreslina, romantičnost in še kaj na grmado, ampak da na piedestal poleg njih postavimo še koga.
Škoda, pa sem mislil, da bom lahko komu v Ljubljani dal knjigo, da si jo prebere in spozna, da prav zares ne živim v vukojebini. No, očitno jim bom na primer zaenkrat še moral po elektronski pošti poslati kaj takega.
OPOMBA: Svoj kupljen izvod knjige brezplačno podarim tistemu, ki v komentarjih na novico do tega petka navede tri najbolj zanimive stvari, s katerimi bi predstavil Prekmurje ostalemu delu Slovenije.
