Učence povezala vaja o čustveni »prtljagi«.
Na družbenih omrežjih kroži zapis neznanega avtorja, ki v šolstvu deluje že 22 let.
V zapisu je predstavil posebno pedagoško metodo, ki jo je poimenoval »Vaja s prtljago«, ta pa je med učenci sprožila odprto, iskreno in čustveno razpravo o stiskah, ki jih nosijo v sebi.
Kot je zapisal, je učence najprej vprašal, kaj po njihovem pomeni imeti »prtljago«. Med različnimi odgovori ga je še posebej ganila misel enega od otrok: »To je bolečina, ki jo nosiš na ramenih. Nekaj, kar te pritiska, čeprav se tega ne vidi.«
Sledila je vaja, pri kateri je vsak učenec na list papirja zapisal nekaj, kar ga teži, boli ali osamlja. Listi niso bili podpisani – cilj je bila iskrenost, ne izpostavljanje. Nato so učenci zmečkane lističe vrgli na drugo stran razreda, vsak pa je naključno izbral enega in ga prebral na glas.
Po vsakem branju je učitelj vprašal, ali želi avtor vstati in spregovoriti. Nekateri učenci so pogumno priznali, da je zapis njihov, drugi so ostali tiho, a prisotnost sošolcev je ustvarila prostor razumevanja in sočutja.
Učitelj opisuje, da so iz zapisov privrele boleče, a resnične zgodbe: o težkih družinskih razmerah, selitvah, strahovih, duševnih stiskah, izgubah, boleznih, celo o hišnem ljubljenčku, ki je preminil. Med solzami je bilo slišati tudi smeh – trenutki, ki so razred še bolj povezali.
»Tisti, ki so našli pogum reči ‘to sem jaz’, so spregovorili tiho, a iskreno,« je zapisal.
Po njegovem mnenju je to eden najbolj čustvenih dni njegove učiteljske kariere, hkrati pa verjame, da bo ta izkušnja otroke naučila manj obsojati, bolj razumeti in hitreje odpuščati.
V razredu zdaj visi torba – simbolična »vreča za prtljago«, kamor lahko učenci pred začetkom pouka simbolično odložijo svoje skrbi. Učitelj poudarja, da je njen pomen preprost: tukaj nihče ni sam.
»Imam čast biti njihov učitelj,« je zapisal ob koncu.
