Bobnar Elvis Jacksonov: »Če nimajo možnosti izbire, je v njih lahko za vedno neodkrit talent«

Marko Soršak - Soki je širši javnosti najbolj znan kot bobnar skupine Elvis Jackson, a njegova zgodba že dolgo presega koncertne odre. Je glasbenik, pedagog, organizator, producent, podjetnik in predvsem človek, ki verjame, da lahko glasba otrokom odpre vrata, ki bi sicer morda ostala zaprta.

V oddaji Med nama na televiziji IDEA je spregovoril o projektu 20 za 20, s katerim že več kot desetletje osnovnim šolam prinaša glasbila, o svoji poti v glasbo, o bobnih kot antistresnem orodju, o velikih dogodkih s 100 in več bobnarji ter o tem, zakaj uspeha ne meri le v razprodanih dvoranah.

»Zadnje čase ugotavljam, da mogoče delam bolj družbeno odgovoren projekt kot dobrodelen,« je povedal Soki in pojasnil, da dobrodelnost razume predvsem kot pomoč ljudem v stiski, medtem ko sam otrokom želi ponuditi možnost, iz katere se lahko razvije nekaj trajnega.

»Glasbila prinesem vsem osnovnošolcem, torej vsi so deležni tega, ne samo, bom rekel, določeni,« je dejal.

Pet sekund, ki so spremenile življenje

Njegova glasbena pot se je začela v osnovni šoli. V družini ni bilo glasbenikov, posebnega navdiha v domačem okolju ni imel, nato pa je prišel trenutek, ki ga še danes opisuje kot prelomnega.

Na kulturni dan so si s sošolci v Mariboru ogledali film Terminator. Pred filmom se je zavrtel videospot skupine Guns N' Roses za skladbo You Could Be Mine, ki se začne z bobni.

»Pet sekund je spremenilo moj življenje,« se je spominjal Soki.

Ko je prišel domov, je povedal, da bi rad igral bobne. Odziv doma ni bil nujno takšen, kot bi si ga želel, a je vztrajal. Prav vztrajnost je ena od rdečih niti njegovega razmišljanja.

»Živeti moraš tole, ne, želeti si moraš in videti se moraš v tem,« je dejal.

Po njegovih besedah glasbena pot ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Zahteva delo, vztrajnost, padce, napake in sposobnost, da človek kljub oviram nadaljuje: »Neke stvari, ki jih želiš narediti ali ustvariti, doseči, se jih ne smeš bati, ampak jih enostavno narediš.«

Otrokom želi dati možnost izbire

Projekt 20 za 20 se je začel kot osebna obeležitev njegove 20-letnice bobnanja. Sprva si je zamislil dokumentarni DVD z glasbeniki, s katerimi je sodeloval, nato pa ugotovil, da lahko iz osebne zgodbe nastane nekaj večjega.

Najprej si je zastavil cilj, da bi glasbila podaril desetim šolam. Nato jih je bilo 20, 30, 50, 100. Danes je v projekt vključenih že 141 šol, kar pomeni stik z glasbili za več deset tisoč otrok.

Soki je poudaril, da osnovna šola otrokom ne bi smela ponuditi le športnih pripomočkov, temveč tudi osnovna glasbila.

»Ni osnovne šole brez nogometne žoge. To ne obstaja. Osnovna šola brez bobnov, večinoma jih ni,« je povedal.

Po njegovem mnenju je pomembno, da otrok glasbilo vidi, sliši, prime v roke in preizkusi. Tudi če se pozneje z glasbo ne ukvarja, je dobil izkušnjo. Če pa se v njem skriva talent, mu lahko prav ta prvi stik spremeni pot: »Če nimajo možnosti izbire, je notri lahko za vedno neodkrit talent ali nekaj.«

»Za en dan malice so vsa glasbila za deset let«

Soki je opozoril, da ljudje pogosto mislijo, da so glasbila za šole nedosegljivo draga. Sam na to gleda drugače. Poudaril je, da osnovni instrumentarij za šolski bend, ob podpori sponzorjev, ni tako velik finančni zalogaj, kot si mnogi predstavljajo.

»Za en dan malice so vsa glasbila za deset let,« je poudaril.

S tem želi pokazati, da gre bolj za vprašanje razumevanja pomena glasbe v šolskem prostoru kot za nepremostljivo finančno oviro. Glasbila niso namenjena le tistim, ki bodo postali profesionalni glasbeniki, ampak vsem otrokom, ki si zaslužijo stik z ustvarjalnostjo.

Prav zato projekt ne temelji zgolj na tem, kdo glasbil nima, temveč tudi na tem, kdo jih bo znal uporabiti. Prednost imajo šole, ki z glasbo delajo, ustvarjajo šolske bende, nastopajo in otrokom omogočajo nadaljnji razvoj.

Soki se danes srečuje z mladimi, ki so mu po več letih povedali, da so prav zaradi njegove donacije prvič prijeli za kitaro, začeli igrati, ustanovili bend in hoditi na koncerte: »Imaš občutek oziroma veš, da si premaknil s svojim delom nekaj.«

Bobni kot antistresno orodje

Čeprav se mnogim zdi bobnanje zahtevno, je Soki zatrdil, da se ga lahko loti vsak. Kot učitelj je osebno učil več kot tisoč ljudi in kot je dejal, da še ni naletel na nekoga, ki ne bi zmogel.

Pomembno je predvsem, da človek poskusi in se ne ustraši: »Boben ima eno - ne vem, kako bi temu rekel - eno energijsko finto ali karkoli, zelo antistresno deluje,« je povedal.

Po njegovem bobni delujejo drugače kot številna druga glasbila, saj pri igranju sodeluje celotno telo. Človek ne razmišlja o tonaliteti ali besedilu, temveč čuti ritem, ga igra in z njim drži skupaj celoten bend.

Zato bobnanje uporablja tudi pri teambuildingih, kjer ljudje pogosto prvič sedejo za bobne. Sprva jih je strah, nato pa ob prvem uspehu dobijo samozavest in se sprostijo.

Uspeh ni vedno merjen v denarju

Sokijevo delo z otroki pogosto presega samo glasbo. V njegovi bobnarski šoli se učenci ne učijo le igranja, temveč tudi življenjskih veščin. Že prvi dan vadijo, kako se poda roka, nastopajo pred drugimi in se učijo javnega izražanja.

»To je življenje, to ni zdaj v zvezi z glasbo, samo to je življenje,« je dejal.

Otroci po njegovih besedah hitro razumejo, da so takšne lekcije pomembne. Nekateri mu pozneje povedo, da je bila prav to ena najboljših lekcij.

Tudi zato uspeha ne razume le skozi denar, prepoznavnost ali kariero: »Stvar, ki jo imaš rad, vztrajaj pri njej in se je ne bati.« In dodaja: »Pa ni vedno uspeh tisti v denarju merjen takoj, ampak je v tvoji življenjski zgodbi.«

Ko 151 bobnarjev zaigra brez vaje

Eden najbolj odmevnih Sokijevih projektov so bili veliki bobnarski dogodki, na katerih je skupaj zaigralo 100 in več bobnarjev. Posebej izstopa dogodek s 151 bobnarji, ki so brez skupne vaje igrali znane skladbe znanih izvajalcev.

Priprave so trajale več mesecev. Soki je bobnarje izbral sam, z vsakim komuniciral osebno in pripravil navodila. Tveganje je bilo veliko, saj se pri takšnem številu bobnov vsaka napaka sliši.

»Ko 151 bobnov istočasno udari, to je šus v glavo. In če ta šus ni istočasno, se vse podre,« je opisal.

Na koncu je dogodek uspel brez zapletov. Bobnarji so zaigrali skupaj z velikimi slovenskimi glasbenimi imeni, med njimi z Big Foot Mamo in Siddharto. »Nič ni bilo narobe. Res je bilo vau,« se je spominjal.

Elvis Jackson ostaja njegov glavni bend

Ob vseh projektih Soki ostaja aktiven glasbenik. Elvis Jackson opisuje kot svoj glavni bend, ki mu je odprl vrata tudi na tuje odre in ga motiviral, da ob glasbi razvija še druge zgodbe.

Trenutno je aktiven v petih bendih, ob tem pa vodi šolo in sodeluje pri različnih projektih. Dejal je, da je vse stvar organizacije, čeprav priznava, da ni enostavno.

Ob tem je odkrito povedal tudi, da premalo spi in da mora biti previden, saj je že doživel izgorelost. A glasba ostaja prostor, v katerem najde smisel in energijo.

»Verjamem, da lahko s svojim delom premikam stvari«

V pogovoru se je večkrat vrnil k misli, da želi s svojim delom razveseljevati ljudi in prispevati k skupnosti. »Pa rad razveselim ljudi, no,« je dejal. Ob tem pa je dodal: »Verjamem, da lahko s svojim delom premikam stvari.«

Po njegovem ni bistveno, kakšen prvi vtis naredi človek, temveč kaj prispeva celoti. Pomembno je pogledati širšo sliko in razumeti, da smo ljudje različni.

»Važno je, kaj ti doprineseš celoti,« je dejal Soki.

Otrok z bobnarskimi palicami

Na vprašanje, kaj je zanj večji uspeh - poln trg bobnarjev, nova plošča, razprodana dvorana ali otrok, ki po donaciji prvič prime za bobnarske palice - je priznal, da bi si lahko vsak gledalec izbral svoj odgovor in noben ne bi bil napačen.

A če mora izbrati sam, je to otrok z bobnarskimi palicami.

Spremljajte oddajo Med nama na televiziji IDEA

Pogovor lahko ujamete v oddaji Med nama na televiziji IDEA, ki se predvaja vsako sredo, ob 18.30 in 20.15, ponovitve pa so ob nedeljah, ob 18.00 in 20.00. Oddaje pa so dostopne tudi na YouTubu in Spotifyju.

V oddajah sogovornike gostijo Miša Zečević, Samanta Gomboc, Benjamin Langner in Uroš Maučec.