Tio Cipot v pogovoru za Sobotainfo tudi s sporočilom za navijače Mure: To je največ, kar lahko dajo

Se bo Tio Cipot v zimskem prestopnem obdobju preselil v Italijo? Ekipa SN je pred dnevi razkrila, da ga želi v svoje vrsti zvabiti Spezia.

Klub iz Ligurije se tudi letos bori za obstanek v Serie A, na 17. mestu lestvice pa ima šest točk naskoka pred cono izpada. Da se »orli« v tem dobro znajdejo, so potrdili v dveh predhodnih sezonah.

Seveda nismo pričakovali, da nam bo mlajši od bratov Cipot potrdil dogovor z italijanskim klubom, kljub temu pa smo mladega člana Mure povprašali o glavni nogometni temi v Prekmurju v teh dneh.

»Z mojim zastopnikom dobro sodelujeva, verjamem, da bomo skupaj prišli do točke, ko bom storil korak naprej. Informacije o tem, da se zame zanima klub iz ene od petih najmočnejših lig, so mi bile v ponos. Če bo prišlo do prestopa, bo to zame velik korak,« je Tio pričel daljši pogovor za Sobotainfo.

Tomi pokazal, da je moč storiti korak naprej

Bo Tio po Janu Mlakarju - januarja 2019 se je iz Maribora preselil v angleški Brighton & Hove - naslednji nogometaš, ki si bo s predstavami v Prvi ligi Telemach priigral selitev v enega od klubov petih najmočnejših evropskih lig?

»V kolikor bo prišlo do prestopa, si bom štel v čast, če bom lahko po nekaj letih spet naslednji nogometaš, ki bo iz slovenske lige prestopil v eno od petih najmočnejših lig, čeprav na slovensko prvenstvo marsikdo gleda, kot da smo majhni. To je bilo opazno, ko smo igrali v konferenčni ligi. 

Je pa to lahko čast za klub, tudi nekakšen prestiž. Menim, da so lahko takšni prestopi sporočilo za mlajše nogometaše, ki bodo videli, da si je tudi v Muri možno priigrati prestop na višjo stopnico. 

Verjamem, da se lahko Mura s takšnimi prestopi še bolj uveljavi v mednarodnem pogledu. Tomi Horvat je že pokazal, da lahko v Muri naredi nekaj več,« je Cipot spomnil na poletno rekordno selitev v graški Sturm.

Kot so pred dnevi zapisali pri edinem slovenskem športnem časniku, naj bi Mura s prodajo svojega dragulja zaslužila okrog milijon evrov, črno-belim pa bi pripadel še delež zneska naslednjega prestopa.

Pri Ekipa SN so ob tem še zapisali, da naj bi si Sobočani prizadevali, da bi Cipot do poletja v Fazaneriji igral kot posojeni nogometaš, a imajo Italijani očitno drugačne načrte. 

Tudi iz besed našega sogovornika je moč razbrati, da je pripravljen na izziv v tujini. Ravno Horvat je po njegovem mnenju pokazal, da je Mura dobra odskočna deska za gradnjo kariere izven meja Slovenije:

»S Tomijem sva dobra prijatelja, ko je čas dopuščal, smo si s prijatelji ogledali nekaj tekem v Gradcu. V Sturmu je hitro postal nosilec igre, dobro se je vklopil v novo sredino in pokazal pot. Menim, da slovenski nogomet ni toliko zadaj, kot misli marsikdo.«

Leto uveljavitve v članskem nogometu

Ker smo vstopili v zadnje dneve leta, smo ga povprašali tudi o tem, po čem bo pomnil leto 2022. Kot je dejal, je bilo polno vzponov in padcev, šlo je od vrha pa tudi povsem na dno, za črno-belimi pa je, kot se je izrazil slikovito, pravcati »vlakec smrti«: 

»V tem letu sem se dokončno uveljavil v članskem nogometu. Pričel sem redno igrati, prevzel sem eno pomembnejših vlog, kar je bil tudi eden od mojih ciljev. Čeprav sem še mlad, pa v letih ne iščem izgovorov. 

Tudi v reprezentanci sem dobil vidnejšo vlogo, še marca sem sedel na tribuni, septembra pa sem bil eden od glavnih igralcev, na tekmi z Bosno in Hercegovino sem tedaj dosegel dva zadetka. Leto bom hranil v lepem spominu, saj je šlo glede osebnega razvoja samo navzgor. 

Izpostavil bi evropsko tekmo s St Patrick'som, na kateri sem zastreljal enajstmetrovko. Takrat se je za kratek čas ustavilo, tisto je bila prelomna točka tega leta. Tedaj je bilo na meni, če se bom smilil samemu sebi ali pa bom šel mentalno naprej. Ko gledam nazaj, me je tisto naredilo še močnejšega. 

To je bil zrelostni izpit, resda ga nisem opravil, vendar me je dobro izučil za naprej. Čeprav sem si želel napredovanja, sem zadovoljen s tem, kaj je tista lekcija pomenila zame. Glede rezultata pa vemo, da je to nogomet, žoga je okrogla in nikoli se ne ve, kaj se lahko zgodi.«

Odraščal je s črno-belimi

»Večkrat sem že povedal, da kritiko in pohvalo sprejmem na isti način. Zdrava kritika je vedno dobrodošla, ravno tako kot tudi pohvala, ki se je človek nikoli ne bo branil. Domačim igralcem je vselej malo težje, saj se tujci ne zavedajo povsem, kaj klub pomeni navijačem. 

Sam sem rasel z Muro. Res je, da sem bil tedaj še otrok, se pa spominjam velikih vzponov in tudi padcev, žal pomnim tudi razpad kluba. Se pa dobro spomnim, ko sem še kot otrok pred desetletjem pred eno od evropskih tekem na zelenico z roko v roki spremljal Matica Maruška. 

Lahko pa povem, da sem Muri vselej dal vse, Mura pa mi je z enako mero tudi vrnila,« poudarja mladi up, ki se je treningom črno-belega kluba pridružil star vsega štiri ali pet let.

Ne bomo zgrešili, če zapišemo, da je bila Fazanerija v otroških in najstniških letih zanj praktično druga dnevna soba, zato ne čudi, da tudi v javnih nastopih večkrat izpostavi spoštovanje, ki ga ima do matične sredine:

»Čutim veliko spoštovanja do kluba, grba, navijačev in ljudi, ki so vodenje kluba prevzeli pred uspehi v zadnjih letih. Zelo zadovoljen sem s sodelovanjem z upravo kluba, nikoli nisem imel težav. Vodstvo se po vseh uspehih ni spremenilo, ostali so pri istih načelih, skromni in pozorni na zastavljene cilje.

Isto lahko povem tudi glede sodelovanja z Antejem Šimundžo in njegovim štabom, ko sem bil priključen k članski ekipi, in pa z zdajšnjim strategom Damirjem Čontalo in njegovimi sodelavci.«

O Šimundži in Čontali

»Oba zelo spoštujem, oba imam za velika trenerja. Ante Šimundža je najtrofejnejši trener Mure, v slovenskih merilih je dosegel vse, kar se da. Zelo ga spoštujem, privoščim mu uspeh z Ludogorcem in sem vesel, da lahko zdaj kariero gradi še v tujini. 

S trenerjem Damirjem Čontalo smo sodelovali že v preteklih letih, tudi do njega čutim veliko spoštovanja. Razlike so opazne, a je to nekaj normalnega, saj ima vsak trener drugačne metode,« je mladi reprezentant dejal o obeh strategih, s katerima je delal v članskem moštvu Mure.

Čontali je nasmeh na usta zvabil na nedavni novinarski konferenci pred gostovanjem v Stožicah, ko ga je pred zbrano sedmo silo izpostavil kot pomembnega člena pri svojem razvoju.

Z zdajšnjim strategom Sobočanov je pred leti sodeloval že v kadetski selekciji Mure.

Ponosen, da s Kaijem nadaljujeta družinsko pot

»Pritisk, ki je posledica priimka, je name bolj vplival, ko sem bil še mlajši, z leti sem dozoreval tudi v tem pogledu. Tega nič več ne dojemam kot pritiska, ampak sem ponosen, da lahko s Kaijem nadaljujeva pot, ki jo je pričel oče Fabijan,« je vezist dejal o »bremenu«, ki ga prinaša priimek.

Tio in Kai nadaljujeta družinsko nogometno tradicijo, ki jo je pričel že dedek Emil, v nogomet pa je tako ali drugače vpeta tudi mama Nataša, ki praktično ne izpusti tekme svojih sinov.

Jeseni se je navadila, da sta tako Kai kot Tio večino tekem pričela od prvega sodniškega žvižga, starejši od bratov pa se je pod vodstvom Damirja Čontale, podobno kot oče Fabijan, iz napada preselil v zadnjo vrsto:

»Imata podobno pot, oba sta iz napadalca - in na tem položaju nista bila slaba - sta se prelevila v še boljšega obrambnega igralca. Ponosen sem na Kaija, saj vem, kaj vse je dal skozi. 

Kako je igrati z njim? To je neopisljivo, to je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi. Oba sva zadnje časa redno igrala v začetni enajsterici, zato se je čutilo dvojno zadovoljstvo, saj sem bil vesel tudi zanj.«

Bratova pomoč ključna pri prvih korakih v članski ekipi

»Bilo mi je veliko lažje, ko sem s 16 leti opravil prvi trening s člansko ekipo. Iskreno povem, da ne bi vedel, kako se znajti, če ne bi imel Kaijeve pomoči. V njem sem imel mentorja, ki mi je povedal, kaj je dobro in me opozoril, ko sem kaj storil narobe. 

Kaijeva prisotnost je pomenila veliko prednost, da sem se hitro vključil v moštvo. Ponosen sem nanj, zaradi njega mi je bilo lažje, saj me je počasi pripravljal, on pa je moral sam storiti preskok. Tudi zaradi tega ga izjemno cenim,« bratsko navezanost izpostavlja najmlajši predstavnik družine.

To je moč opaziti že pred treningi, saj praktično vedno tičita skupaj, Tio pa razkriva, da sta si večinoma zelo različna. Za Kaija namreč pravi, da je izven nogometa bolj zrel in resen ter karakter za kapetana, sebe pa ocenjuje kot osebo, ki kot »showman« zabava družbo in tudi občinstvu na stadionu.

Je pa v letošnjem letu dobil tudi odgovorno nalogo, saj mu je Damir Čontala zaupal mesto na sredini igrišča, kjer si ni smel privoščiti veliko napak:

»Ta vloga je bila zame nova, saj sem bil pred tem vajen igrati na položaju napadalno usmerjenega vezista. S trenerjem Čontalo sva se veliko pogovarjala, razložil mi je, da me vidi kot organizatorja igre. 

Hitro sem moral sprejeti, da je to odgovoren položaj, na katerem si je potrebno upati, po domače povedano, imeti 'jajca' in se izogibati alibi igri. Če se na tem položaju skrivaš in ne prevzemaš odgovornosti, ne boš uspel.

Ne glede na starost, je potrebno pokazati, da želiš biti vodja, ne z besedami, ampak z dejanji. To je tisto, kar spremljajo tudi klubi iz tujine. Na koncu se vse odloča s potezami na igrišču.«

Najlepši spomini?

»Izpostaviti moram sezono, ko smo bili državni prvaki. Čeprav tedaj nisem veliko igral, sem bil poleg in ta spomin je prekrasen. Prišel sem v ekipo in s soigralci osvojil naslov državnih prvakov. Kot osemnajstletniku se mi je to zdelo nekaj posebnega. 

Izpostavil bi tudi zmago na tekmi s Tottenhamom, ko sicer nisem zaigral, sem pa dvoboj spremljal s klopi. Ta obračun je bil nekaj najlepšega, kar sem nam je lahko zgodilo. Tudi sicer pa imam v povezavi z Muro veliko lepih spominov,« pravi devetnajstletnik.

V prijetnem spominu bo verjetno ohranil tudi 19. julij 2020, ko je v podaljšani »koronasezoni« prvič zaigral za člansko moštvo Mure. Ante Šimundža mu je na domači tekmi z Aluminijem namenil 12 minut, tri dni zatem pa je 16 minut odigral še v zaključnem dvoboju prvenstva proti Taboru.

Doslej je za člansko zasedbo soboškega kluba odigral 51 uradnih tekem in se petkrat vpisal med strelce. Trikrat mu je to uspelo v letošnji sezoni, v kateri je v državnem prvenstvu prispeval še dve asistenci.

Soboško občinstvo najboljše v Sloveniji

Na že omenjeni novinarski konferenci pred gostovanjem pri Olimpiji je beseda že tekla o morebitnem odhodu v tujino, ravno takrat pa je dejal, da bi se rad od navijačev poslovil na zelenici in pred tribunami.

»Če se bo morda razpletlo tako, da me spomladi ne bo več v Fazaneriji, bi vsem sporočil, naj vztrajajo in še naprej podpirajo Muro, igralce, še posebej pa trenerja, ki si zasluži podporo. Ni lahko obuti čevljev, kot jih je Damir Čontala. 

Pomembno je, da navijači z Muro ostanejo tudi v slabih trenutkih. Aplavz nam pomeni veliko, to je največ, kar lahko dajo, in s številčnostjo dokažejo, da so pravi navijači. So najboljši v Sloveniji! To velja tako za navijaško skupino Black Gringos kot tudi preostalo občinstvo. Zame pri nas ni boljše publike!« je še sporočil Tio.

Z njim ali brez njega? Ne glede na to je prepričan, da bo ekipa tudi spomladi dala vse od sebe in bo sezono končala na mestih, ki prinašajo nastop v evropskih tekmovanjih.