"Ljudje v Prekmurju nimajo velike želje po karierizmu. Lepo živijo, pijejo, veliko se dobro je. Družba je zelo pomemben del prekmurskega življenja in ta socialni del posledično tudi vpliva na fante iz tega okolja."
Primož Gliha, do sedaj ste bili trener Olimpije, Drave in Hita Gorice. Kakšne so vaše trenerske izkušnje z omenjenimi klubi?
Človek se uči. Kot nogometaš živiš v šestih, sedmih državah sveta, nabereš si izkušnje, ki so z vidika poznavanja mentalitete posameznih krajev in držav prepotrebne. Izkušnje so različne. V Gorici sem začel sestavljati novo, mlado ekipo. Po začetnih problemih je začetek bil malce slabši, na polovici sezone smo prišli nekje do četrtega mesta. Hitro bi me lahko zamenjali, po treh kolih. Žal mi je, da v tej zgodbi nisem mogel voditi polfinala, do katerega so se mladi fantje prebili. Sicer so bili v ekipi z nekaterimi starejšimi, Prlek Milan Osterc je bil med njimi, in ta kombinacija mladih in starejših je bila posrečena, saj se brez mojstra vajenci ne morejo razvijati. To je staro pravilo, ki je v današnjem času zamrlo, a je velik del ne samo nogometa, ampak tudi družbe. Mladi imajo zelo veliko potenciala, ki pa ga na žalost ne izkoriščajo zaradi premajhnih ambicij, brez katerih žal ne morejo uspeti. Če nisi sposoben iti prek žrtev, če se ustaviš na pol poti, ne moreš več izvleči maksimuma. V Sloveniji imamo ogromno dobrih igralcev, ki pa jih že od malih nog vodimo na poseben način. Veliko trenerjev otrokom zna podati osnovne dimenzije nogometne igre, elementarne tehnike, sprejemanja in oddajanja žoge. Človek je lahko nekako uspešen, če je bil profesionalec. Jaz, na primer, nosim obleke, a jih ne znam sešiti. Dobro pa vem, da so strgani šivi napaka tovarne, in ne moja. Tu je prednostna razlika med dojemanjem tistih, ki so notri, ki so insiderji. Ti svoje učence lahko učijo o nekem dobrem delu, več od tega pa lahko dosežejo le mojstri. In to je največji problem slovenskega nogometa. Premalo je bivših profesionalnih nogometašev, ki so povezani z nogometom. Fantu ponudiš, kar potrebuje za prestop na višjo raven, ki je višja od trenutne slovenske. A za to moraš res imeti nogometno znanje, ki mora biti predvsem povezano z vzponi in padci v svojem lastnem življenju, ker znaš otroku povedati, kaj je prav in kaj ni. Najtežje v življenju je spremeniti navado. Tisti, ki ni sposoben spremeniti svojih navad, ne more preiti na višjo raven. To je tako kot pri gameboyu. Delaš, delaš, delaš, si na njem, ampak če nisi dober, ne moreš priti na višji »level«. To je to. In tisti, ki tega ni sposoben narediti, večno ostane talent.
Katere so potem te razlike oziroma navade, ki bi jih mladi igralci v Sloveniji morali spremeniti?
Razlike so v profesionalnem razmišljanju. Dimenzijo profesionalnega razmišljanja pa posreduje predvsem nekdanji profesionalec.
Kaj je odločilo, da ste se odločili podpisati za Muro? Na okrogli mizi pred vašim podpisom smo slišali, da ste pred meseci že bili v stiku z Muro, pa takrat do dogovora ni prišlo. Kaj pa je odločilo sedaj?
Glavni dejavnik moje odločitve je želja, da v Murski Soboti sodelujem z nogometnim klubom z veliko nogometno tradicijo. Boljše nogometne pogoje od Murske Sobote premore, po moje, samo Maribor. Naj omenim zelenice, ki so nogometašem na razpolago, ljudi, ki so neizmerno zainteresirani za nogomet na najvišji ravni. Vse to je velik kapital. Dokaz vsega tega, da v nogometu ni vse preprosto in na lahek način pridobljeno, je to, da Mura v štirih letih ne uspe priti v prvo ligo. Moji predhodniki so prav tako znali delati, imeli so nogometno razmišljanje, a odločajo odtenki. V nogometu lahko marsikaj predvidiš, a nikjer ne piše, da se bo to tudi uresničilo.
Takrat so na okrogli mizi omenjali pogodbo po načelu »en evro od prodane vstopnice«. To drži?
Res je. Jaz sem jo podpisal. Sto gledalcev pomeni sto evrov.
Torej določena osnovna plača plus denar od vstopnic?
Tako. Slišim tudi razmišljanja, da sem dobil tudi avtomobil, kar pa ni res. Res ga dobim, ampak 30 odstotkov ga bom moral plačati sam. Naj bo jasno: če bi razmišljal o finančem delu, v Muro ne bi nikoli prišel. Moja plača je veliko manjša, kot je bila v Gorici. Podobna je plači prejšnjega trenerja. Mogoče je za odtenek višja, za 20 odstotkov. Nisem podlegel financam in želim, da tudi ljudje vedo, koliko zaslužim. Ljudje ne bodo hodili gledat mene, ljudje bodo hodili gledat nogomet. Če bomo igrali dober nogomet, potem bom tudi jaz od tega nekaj imel, če pa dobre igre ne bo, je pa tudi pošteno, da na koncu koncev nič ne dobim.
V svojih izjavah ste poudarili, da je dvanajsti igralec Mure občinstvo. A to občinstvo v zadnjih štirih letih ni dobilo tega, kar bi si zaslužilo. Sta s tem večja tudi pritisk in vaša odgovornost? Zdaj so se namreč zopet pojavila večja pričakovanja in apetiti po prvi ligi.
V vsako novo sredino vnesem svojo karizmo. To je moj privilegij, a na drugi strani tudi velika obremenitev. Mura štiri leta ni prišla v prvo ligo, kar je velik zalogaj zame osebno in za klub. Človek s svojim zanosom sestavlja igralski kader. Mene je zelo zmotilo, da v Muri igrajo fantje, ki sicer po karakterju, načinu igranja, elementarni tehniki nogometnega znanja lahko sodijo v Muro, a ne premorejo zmagovalne miselnosti. Tukaj bo v prihodnosti, med selekcijo, prišlo do večjih polemik. Vendar dejstvo je, da je Olimpija tej Muri dala sedem golov. To se sicer v nogometu zgodi, vendar način, s katerim so fantje izgubili srečanje s 7:2, je bil zelo moteč. Ogromno tekem sem si pogledal na DVD-ju, nekaj tudi v živo. Ugotavljam, da je to posledica problema današnje družbe. Današnja mladina funkcionira na samosvoj način. Mladi fantje v tujini imajo neizmerno željo po uspehu, dokazovanju, denar jim je sekundarnega pomena. Naši otroci pa razmišljajo samo o tem, kako bodo služili denar, ne razmišljajo pa, kaj bodo naredili za svoj lasten razvoj. Lasten razvoj ti posledično prinese razvoj. Življenje je maraton. Ko delaš, se razvijaš, veš, da bo čez leto ali dve prišla prava pogodba. Če razmišljaš, da se moraš danes v Muri finančno preskrbeti, potem je to zmotno razmišljanje, ki človeka na poti ustavi, da nikoli ne izkoristi svojega maksimuma, potenciala.
Koliko ste do sedaj že spoznali novo ekipo?
Moram priznati, da igralce Mure dobro poznam. Gledal sem jih na velikih srečanjih, pogledal sem si tudi nekaj DVD-jev, nekaj jih še čakam, želim si zagotoviti uvid v celotno sredino in biti stoodstoten. Igralca, kakšen je, karakterno vidiš že na igrišču, saj je karakter tisti, ki izvleče ekipo, ko ekipa izgublja, ko je treba doseči zadetek v 85. minuti, ob prekinitvi ... Takrat se vidi želja po zadetku. Ali se takrat fantje umaknejo ali so takrat fantje šele močni. Karakterno je ta dimenzija moštva, moram priznati, zelo šepava.
Kako boste poskušali izboljšati to mentaliteto?
V bistvu samega karakterja igralcu ne moreš dodajati ali odvzemati. Osnovna baza obstaja. Lahko samo dodajaš. Majhne spremembe Mure ne morejo spremeniti. Pomaga lahko še mogoče igralec ali dva z zmagovalno mentaliteto, ki želita pred polnimi tribunami pokazati vse svoje znanje. Igrati pred polnimi tribunami je lahko breme ali pozitiven pritisk. Če je breme preveliko, preide v stres, ko pa preide v stres, pa igralec na igrišču pogori. Torej v Muri ni preprosto igrati. Mura je specifična sredina, in če pogledamo zgodovino Mure, je zanjo igralo ogromno igralcev iz Murske Sobote, vendar brez prišlekov, ki prinesejo dodano vrednost, je zelo težko. Poglejte Bayern, Real Madrid, Barcelono. Če to ne bi držalo, ti klubi ne bi kupovali tujcev. Ampak tudi oni rabijo dodano vrednost.
Bi lahko navijačem Mure predstavili Drahna, ki je od novih okrepitev največja neznanka?
Neznanka je vsem tistim, ki niso spremljali slovenskega nogometa in prve lige. Eno leto je igral v Gorici, osvojil drugo mesto in prišel v polfinale. To so atributi, ki absolutno govorijo njemu v prid. On je osebnost, ki mogoče na trenutke deluje malce introvertno, vendar pa je s svojo persono starosta v slačilnici.
Ste tudi vi odločali o odhodih igralcev, kot so Marič, Balažič, Gerenčer, Vogrinčič?
Slučajno sem bil prisoten, ko je Marič direktorju kluba sporočil, da bi želel do dvaindvajsetega zvečer vedeti, kakšen je njegov status. Ko sva se z direktorjem pogovarjala o selekciji igralcev, sem najprej rekel, da tisti, ki želi iz Mure, klub mora zapustiti, ker je nezadovoljnega igralca nesmiselno obdržati. Zanimajo me samo igralci, ki želijo na igrišču za Muro umreti. Mogoče slabše kakovosti, ampak taki, ki izpolnjujejo zahteve. V klubu imeti igralca, ki želi igrati v Nafti, Dravi ali drugje, ni korektno.
Na katerih igralnih mestih pa si še želite okrepitev? Prej ste omenili igralca, dva. Imate mogoče koga konkretno v mislih?
Primož: Nekaj igralcev imam že v mislih. Rad bi pa povedal, da tako Drahno kot tisti, ki so prišli že prej, kluba ne obremenjujejo. Oni so v kontekstu dogovora s predsednikom, da je 250 tisoč evrov vsota, s katero naj bi klub razpolagal v letošnjem letu. Videli pa bomo, kaj lahko naredimo, koga lahko pripeljemo. Vsekakor pa se mi zdi, da moramo narediti vse, da bi dosegali v letošnjem letu veliko zadetkov in jih malo prejemali. To je osnova. Zdi se mi, da je Mura mogoče dosegala za odtenek premalo zadetkov. Vsekakor pa jih je preveč prejela. Največji problem te ekipe je bil v fazi, ko se izgubi žoga. To je povezano s karakterjem igralca in pa seveda z disciplino.
Kakšen je torej cilj Mure letos? Ali lahko povem, da je cilj prva liga in da ciljamo na prvo mesto?
Seveda. To mora biti cilj, čeprav ga bo zelo težko doseči. Vedno želim zmagati, vsako tekmo hočem zmagati. S tem razmišljanjem se postavim v enakopraven položaj z ekipami, ki so boljše od nas. Naj bo to Maribor, naj bo West Ham. Ko je bila Olimpija v tretji ligi, smo igrali s Crveno zvezdo. Fante sem opogumil, da so zame boljši od njih. Gol smo prejeli 85. minuti, avtogol ... Zelo je pomembno, kako se pozicioniraš in kaj od svojih igralcev zahtevaš.
Prej ste omenili, da ste bili v šestih, sedmih državah. Kako bi orisali življenje v Prekmurju glede na Ljubljano in glede na ostale države?
Specifičnost Prekmurja je njegov največji problem. Ljudje tukaj nimajo velike želje po karierizmu. Lepo živijo, pijejo, veliko se dobro je. Družba je zelo pomemben del prekmurskega življenja in ta socialni del posledično tudi vpliva na fante iz tega okolja. Z nogometnega vidika so v slabšem položaju. Če je v soboto tekma, v petek ne moreš ven. Imaš pa družbo, ki te vleče, raznorazne zabave, stvari, ki so povezane z neprofesionalnim delom nogometnega življenja, ki pa je osnova za doseganje nečesa več.
V prejšnjih letih se je to nešportno življenje igralcev velikokrat omenjalo. Kako postopate v zvezi s tem? Nekateri trenerji so imeli svoje »špijune« , kako boste pa vi zagotavljali red?
Jaz ogleduhov ne bom imel. Veste, zakaj ne? Ker bo delo na igrišču točno pokazalo, kdo je živel profesionalno in kdo nešportno. Igralec bo izločil samega sebe, ker ne bo mogel spremljati ritma. Zahteve bodo pa absolutno visoke, zagotovo.
Zasledil sem tudi, da veliko berete sociologijo in filozofijo. Katere avtorje berete in kako njihove koncepte umeščate v svojo nogometno filozofijo?
Trenutno berem Ericha Fromma. Fromm je Jud, ki se je pred nacizmom zatekel v Ameriko. Ko sva že pri tej temi, naj povem, da je preveč takega udejstvovanja lahko zelo sporno početje. Moramo se zavedati, da delam z ljudmi , ki ne sprejemajo tega načina razmišljanja in ga niti ne spremljajo. Kaj je vzrok in kaj posledica? Posledica je samo reakcija posameznega človeka na igrišču. Vzrok pa je v njem samem. Če je ta vzrok pravilen, potem igralec pravilno odreagira in razume. Če mlad igralec trenira in je delaven, priden in želi uspeti, bo posledično uspel, ker je to v njem samem. Če tega ni, posledično na igrišču ne daje vsega od sebe in s tem ne more biti dober nogometaš.
Torej v tem smislu fante dobro razumete?
Pri svojih 42 letih jih absolutno razumem, saj je od mojega 16. leta dolga doba. Zdrava kmečka logika je osnova celega življenja. Če boš posadil seme korena, bo koren zrastel. Če boš posadil seme odrekanja in vlaganja v nogomet, boš posledično dobil nagrado. Kar seješ, žanješ. To je zdrava logika in brez nje v življenju ni uspeha.
Kaj vam je pa kot igralcu najbolj ostalo v spominu? Verjetno teh 3:3 proti Hrvaški v Splitu. Zasledil sem, da ste eden od dveh igralcev, ki ste Hrvaški zabili tri gole.
Mislim, da sem kar edini. Kdo je pa drugi?
Mislim, da neki Slovak (op. p. gre za Zlatana Muslimovič‡a iz BiH).
Dobro, ne vem. Jaz sem vedno mislil, da sem bil edini. Ljudje mislijo, da je to tista glavna točka moje kariere, ampak ni. Veste, zakaj ni? Človek si vedno zapomni tisto, kar mu je bilo v življenju najtežje.
To je torej bila le smetana na torti?
Tako. Na eni strani je življenje, na drugi je nekaj slabega, med njima pa je tanka meja. Če besedo »evil« prebereš nazaj, prebereš »live«. Iz iste besede, iz istih črk dva različna pomena, dve skrajnosti. Naj navedem primer iz Izraela. V določenem obdobju sem bil poškodovan in nisem imel dovolj minutaže zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Mesec dni sem treniral brez možnosti nastopanja. Ekipa je zmagovala, malce zmagovala, malce izgubljala in potem je prišla situacija, ko se je izraelski napadalec poškodoval in me je trener hočeš nočeš bil prisiljen poslati na igrišče. Na tej tekmi sem dosegel pet zadetkov. Rezultat je bil 6 proti 4, torej sem jih od šestih zadetkov dosegel pet. Mislim, da je to v Izraelu tudi eden izmed rekordov. Mislim, da je samo en igralec leta 60 dosegel na pokalni tekmi uradno 7 zadetkov. Iz tega se naučiš, da je življenje trpljenje. Če se vrneva na religijo. Jezus Kristus se je žrtvoval za vse nas, da naj bi mi lepše živeli. Človek se mora žrtvovati, če hoče požeti nekaj dobrega. To je v bistvu moj fokus. Ko mi je težko v življenju, se spomnim, da po dežju posije sonce.
Zanima me še, kako komentirate prestope na svetovni ravni? Ob prestopu Christiana Ronalda in Kakaja so se pojavljali pozivi, da bi nogomet v smislu ekonomije regulirali, da bi postavili neko zgornjo ceno, omejitev. Kaj vi menite o tem?
Absolutno se strinjam s tem, da morajo igralci za ta denar vsakič, ko dobijo žogo in streljajo na gol, zadeti gol. Za te vsote denarja ne smeš narediti napake, ker je to že perverzno. Sicer je groba beseda, ampak dejansko je perverzno. Na eni strani so ljudje, ki se komaj preživljajo in ne morejo nahraniti svojih otrok. Nimajo možnosti otroku omogočiti osnovne eksistence. Po drugi strani pa so ljudje, ki uživajo v blišču in sijaju, ki si ju absolutno zaslužijo. Vendar obstaja meja, ko pretiravanje postane neokusno. Čas je, da se denar posreduje tistim, ki so ga prepotrebni. Skandinavija je v tem zelo močna. Ravno sem se pogovarjal s predstavnikom norveškega nogometa. V klubu, ki je igral v Ligi prvakov, igralci delajo štiri ure na dan. Eden je radijski komentator, drugi dela nekaj drugega in podobno. Zakaj? Ker je njihov način življenja in razmišljanja pravilen. Torej, zakaj nekdo vse, drugi pa nič? Ni logike. Dejansko mislim, da je nogomet treba spraviti v normalno tržno osnovo. Na koncu koncev je treba živeti in preživeti. To je osnova življenja.
Mogoče še za konec sporočilo navijačem Mure oz. pomurskim ljubiteljem nogometa nasploh.
Primož: Zahvaljujem se, ker vidim, da se ljudje res zanimajo za nogomet, da niso izgubili vere v ta klub. Posebej se zahvaljujem ljudem, ki so 4 ali 5 let, ali pa 10 ali 15 let gledali ta nogomet. V mojih časih smo prišli v finale pokala, nismo ga uspeli osvojiti. Bili smo drugi, tretji na lestvici. Klub je kasneje osvojil pokal, torej prevzel glavno vlogo v slovenskem nogometu. Občinstvo je v zadnjih desetih letih trpelo. Samo tisti pravi navijači pokažejo svojo pripadnost nogometu in klubu, kar se je pokazalo, ko je bilo na stadionu na tekmi proti Olimpiji 4500 gledalcev. To je zahvala za vztrajnost. Upam, verjamem, da bomo dosegli dober rezultat. Zagotavljam pa eno stvar: na tekmi bomo dali vse od sebe. Igrali bodo samo tisti, ki bodo na igrišču pustili srce. Ne zanimajo me starši, strici, drugi ljudje, ne zanima me noben menedžer. Zanima me samo igrišče, zanima me samo odnos igralcev do igre in posledično pošten odnos do gledalcev. Gledalci bodo to gotovo znali ceniti in spoštovanje znali vrniti. Ta kohezija med igriščem in tribuno mora obstajati, če želimo klub postaviti na raven, ki si jo zasluži. Ne bo preprosto, doživljal bom veliko pritiskov, že zdaj jih. Slovenija je država z velikim problemom. Država, manjša od sedmih milijonov, ne more funkcionirati, ker se vsi med sabo poznajo ali pa so na tak ali drugačen način povezani. Nogometaši v Sloveniji ne trenirajo, da bi igrali. Oni lobirajo, da bi igrali. To je bil eden mojih največjih problemov tako v Dravi kot tudi v Gorici. Če bom moral po enem mesecu iz Mure, bom klub zapustil z razmišljanjem, da sem želel delati korektno, na način, kot sem sam mislil, da je prav. Če mi bo sreča mila, odlično, če ne, pač ne.
Foto: Tadej Kirinčič
Intervju pretipkal: Vasilij Gorčan
V posnetku si lahko ogledate celoten posnetek inervjuja ter izveste še kakšno zanimivost, ki je nismo zapisali.
