Hčerka izbrisanega: Biti toliko časa sovražnik številka ena v državi ni ravno lahka pozicija

Aleksandar Todorović je bil ustanovitelj in dolgoletni predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov.

Njegova hčerka Aleksandra Todorović Novak je tudi sama dejavna v iniciativi si prizadeva za čim boljšo izobrazbo mlajših o krivici, ki jo je država storila izbrisanim, saj verjame, da se iz izkušenj učimo in ne želimo, da bi se zgodovina ponavljala.

Izbrisani se imenujejo tisti, ki jim je bil leta 1992, po osamosvojitvi Slovenije, s strani ministrstva za notranje zadeve odvzet pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice.

25.671 ljudi je bilo čez noč izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev naše države. Nekateri so pristali v registru za tujce, ki so se nezakonito znašli na naših tleh, pred izbrisom pa so imeli jugoslovansko državljanstvo. Večina ni bila obravnavana niti kot tujci, dokumente so jim preluknjali.  

»Ponoči so prišli na njihov dom in jih odpeljali, nekatere so ubili na Hrvaškem«

Da je izbrisan, je njen oče izvedel ob njenem rojstvu, ko se je želel kot oče vpisati v njen rojstni list. Vendar so mu, namesto da bi novorojenka dobila očeta, odvzeli jugoslovansko osebno izkaznico in jo uničili.

Obdržal je le vozniško dovoljenje, ki ga ni želel predati. 

»Oče je imel takrat dovoljenje za stalno prebivanje, hodil je v službo, z mamo sta gradila hišo, vse je bilo urejeno tako, kot je moralo biti. Za slovensko državljanstvo sicer ni zaprosil, vendar se ne ve, ali bi mu ga sploh odobrili,« pripoveduje.

Naenkrat Aleksandar Todorović ni več imel odprtega bančnega računa, ni bil deležen zdravstvenega zavarovanja, izgubil je službo, zapreti je moral svoje podjetje. Avto je vozil z vozniško, ki je ni predal oblastem, ampak je moral biti pri tem zelo previden, da ga niso dobili policisti, kar je celotni družini povzročalo zelo veliko skrbi.

»Sprva so se vsi izbrisani skrivali, zato se na začetku ni vedelo, koliko sploh je tovrstnih primerov,« dodaja.

Ko je njen oče ugotovil, da izbris ni bil zakonit, se je o tem začel pogovarjati z drugimi ljudmi in spoznal, da je na Ptuju, v ulici z le nekaj bloki, živelo veliko izbrisanih. 

Ustanovili so društvo in oče je pričel z gladovno stavko, s tem pa je privabil medijsko pozornost: »To mu je sprva zelo pomagalo, ker se je razvedelo, kaj se dogaja, in dokler ni bila zadeva razrešena, ga niso upali deportirati, kar se je nekaterim zgodilo. Ponoči so prišli na njihov dom in jih odpeljali, nekatere so ubili na Hrvaškem po deportaciji. Grozno je bilo.« 

Gladovna stavka pred živalskim vrtom

Oče je gladovno stavkal pred živalskim vrtom, da bi protestiral zaradi krivic, ki so jih povzročili izbrisanim, ko je bila ona stara približno sedem let, zato so njeni spomini na takratno obdobje precej megleni.

Ve pa, da je pred tem zanjo večinsko skrbel oče, ker je mama veliko delala, da je lahko sama preživljala družino. 

»Pome je prišel v vrtec in v šolo, učil se je z mano, bil je doma. Potem se spomnim, da je 'nekam šel'. Nista mi takoj povedala, kaj se dogaja, ko pa se je vrnil domov, sta mi razkrila, da se je zgodilo nekaj slabega in da bo morda sledilo malo bolj naporno obdobje. Da bom verjetno slišala veliko slabih stvari, ampak so to laži,« nadaljuje.

Pred živalskim vrtom je oče protestiral dva ali tri tedne, tako se ji je vsaj zdelo. Ko se je vrnil domov, je bil povsem shiran in starša sta jo poslala v trgovino po banane: »Zdelo se mi je čudno, ker sem vedela, da oče nikoli ne je banan. Ni mi bilo jasno, zakaj to želita. Ampak verjetno mu je samo to takrat prijalo.«

Zaradi rosnih let ni vedela, kaj se v resnici dogaja: »Kot otrok seveda verjameš svojim staršem vse, kar rečejo. Bila sem ponosna na očeta, ker sta mi njegova dejanja predstavila kot nekaj zelo dobrega. Je pa bil šok. Bolj kot je postajal izpostavljen, manj časa je preživel z mano.«

Čez čas je postalo preveč naporno

Pred tem je bila nenehno ob njem, vzel jo je s seboj v trgovino, na obiske k prijateljem, s psom na sprehod.

»To se je končalo, ker ni želel, da bi me videvali z njim in da se ne bi pred mano kaj slabega zgodilo. Morala sem se odvaditi druženja z njim,« se zaveda danes, tokrat takrat ji tega ni bilo lahko sprejeti.

Mama je očeta pri njegovih dejavnostih, da bi izboril pravico za izbrisane, podpirala, prav tako je financirala vse, kar je potreboval, da je lahko njegov boj tekel dalje.

»Mama je računovodkinja in že takrat je obvladala računalnik. Po cele dneve je delala, resnično garala, nato pa mu je zvečer, ko je prišla domov, še pomagala pri njegovih stvareh. Čez dan si je na list papirja zapisal, kaj bi rad, da mu ona pretipka, saj je njemu tipkanje šlo preveč počasi,« pripoveduje.  

Toda na neki točki je postalo preveč naporno, očeta tudi skoraj ni bilo več v njunem življenju: »Potoval je, dajal intervjuje, urejal zadeve z odvetniki in podobno. Finančno je postalo zelo naporno, on je bil vedno bolj utrujen in se ni veliko ukvarjal z nama.«

Čez čas sta si ona in njena mama ustvarili svojo rutino, ker čeprav je še vedno živel z njima, je bil doma le redko: »Spomnim se, da je enkrat nekam odpotoval, mislim da v London, in dolgo ga ni bilo nazaj. Ko pa se je vrnil po približno treh tednih, se ni strinjal z najinim novim ritmom življenja.«

Veliko je bilo prepirov

Hčerki ni bilo po godu, da je ob vedno redkejših prihodih domov skušal uveljavljati svoja pravila. Zdelo se ji je, kot da je udrl v njen dom in začel ukazovati, zaradi njegove vedno hujše depresije in občasnega pitja ter njenih najstniških let sta se tudi pogosto kregala. 

Včasih, ko je prišla domov iz gimnazije, je že po prvem stavku vedela, kakšne volje je. Kadar je bil slabe, sta se skregala:

»Bilo je, kot da bi se hotel skregati. Ko sedaj razmišljam za nazaj … Enkrat ga je mama vprašala, zakaj se krega z mano, če sem pa najstnica. Rekel je, da sem jaz edini dostojni nasprotnik. Kot da bi rabil neko akcijo v življenju, da se nekaj dogaja. Če ni organiziral shode, se je pa z mano doma prepiral. Imela sva borbe, celodnevne prepire, jaz se mu tudi nisem pustila v teh urnih besednih spopadih.«

Prepiri so se večinoma vrteli okoli njegovih posegov v njeno najstniško uporniško življenje, mama pa mu je pogosto očitala, da se s hčerko ne ukvarja dovolj: »Na to je odgovarjal, da to mora početi, ker je pomembno tudi za druge ljudi, ne samo zanj. Večkrat je rekel, da je to počel za naju, ker so mu vzeli vse in nama ni mogel ničesar nuditi. Nikoli pa se za svojo odsotnost ni opravičil.«

Spopadala se je z migrenami

Starejša kot je bila, bolj je čutila vpliv, ki ga je imela očetova borba za izbrisane na njeno življenje. Še nedavno, nekaj let nazaj, ko je delala v lokalu na Ptuju, so jo nekatere starejše stranke obkladale z neprimernimi komentarji.

Slabo izkušnjo je imela tudi na fakulteti, kjer ji je profesor rekel, da je njena mama izdajalka, ker se je poročila z njenim očetom. 

Prav tako se je s komentarji srečevala že v osnovni in srednji šoli: »V gimnaziji smo imeli profesorico, ki me je klicala po priimku, medtem ko je vse ostale nazivala po imenu. Zdelo se mi je neumno, ker še sama nisem dobro vedela, za kaj gre, stara sem bila 16 let. Ne gre za to, da me ne bi zanimalo, samo nisem se želela s tem ukvarjati.«

Vedela je, da delajo starši nekaj dobrega, in začelo jo je motiti, zakaj se ljudje vtikajo vanjo: »Tudi če moji starši ne bi delali nekaj dobrega, kaj imam jaz s tem? Zakaj moram biti jaz nečesa kriva? Zakaj me morajo šikanirati?« 

V času očetove velike izpostavljenosti se je pogosto spopadala z migrenami, ki so bile verjetno posledica stresa zaradi težavnosti situacije, ona pa je od vsega bežala in špricala šolo: »Mislim, da učitelji ne bi smeli biti nestrpni do tistih otrok, za katere vedo, da se jim v ozadju dogaja nekaj težkega. 

Predvideva, da so nekateri sošolci doma od svojih staršev slišali, kako slabšalno govorijo o njeni družini, zato so se v šoli spravljali nanjo.

Boj za pravičnost je trajal 15 let

Več let kot je minilo, bolj je oče postajal depresiven in mama mu je začela govoriti, naj preneha z aktivnostmi ali si vzame vsaj odmor.

Vendar je bil on odločen, da svoj cilj izpolni, ni se ga dalo premakniti: »Mama je tudi želela, da se nama več posveti, zato sta se veliko kregala. Ampak vem, da naju je imel rad, bil je dober oče.«

Sklepa, da si njen oče spočetka ni predstavljal, da bo borba trajala tako dolgo. Ni vedel, da se bo boj za pravičnost vlekel 15 let: »Vedno več napora je vlagal v to, dokler ni postala borba za izbrisane središče njegovega življenja. Za izgubiti ni imel več ničesar. Verjetno ga je prizadelo tudi to, da nam finančno ni moral ničesar nuditi.«

Svoji družini je želel pomagati, ampak mu je bila odvzeta vsaka možnost denarnega zaslužka, zato predvideva, da je boj postal kompenzacija za življenje, ki ga jima ni mogel nuditi: »Vendar bi se mama na tisti točki raje sprijaznila s tem, da je za vedno izbrisan, kot da je morala prestajati vso to gonjo. Zanj pa je bil to smisel.«

Za državljanstvo je zaprosil štirikrat, ampak so mu prošnjo zavrnili. »Nakar je prišla ponudba, da dobi odškodnino in državljanstvo, česar ni sprejel. Ker v resnici ni šlo za odškodnino, ampak za podkupnino, utišanje, naj neha. Je pa v zadnjih letih dobil dovoljenje za prebivanje.«

Po toliko letih je nazadnje ugotovil, da ne more več veliko doseči. Naenkrat se je razvedelo, da je Aleksandar Todorović mrtev. 

Ne dvomi, da je šlo za samomor

»Po 15 letih, ko temu posvetiš svoje življenje, ti vse 'dol pade'. Vidiš, da si res zamudil veliko trenutkov z družino, tudi ni imel več veliko za narediti. Bil je oseba, ki ne bi prenesla, da je star in onemogel, tako da je naredil po svoje, kot vedno,« pojasni njegov konec.

»Biti toliko časa sovražnik številka ena v državi ni ravno lahka pozicija. Čez leta te potolče,« meni.

Proti koncu njegovega življenja sta se s hčerko dobro razumela. Več je bil prisoten doma in navadila sta se drug na drugega. Aleksandra Todorović Novak ne dvomi, da je šlo za samomor, saj je do njegove smrti prišlo v času, ko je sam odšel od doma in se skril.

»Po dveh dneh se je vrnil in mama je verjetno sumila, kaj se dogaja. Prosila ga je, naj ne hodi več stran in naj misli name. On je vseeno šel in rekel, da bom že preživela. Sam je šel od doma, ni se mu po naključju nekaj zgodilo,« je prepričana. 

»Če mu je bilo preveč, mu je bilo preveč. To sem sprejela in spoštujem njegovo voljo, ker vem, kako naporno je bilo že za naju, kaj šele zanj. Najprej so mu vzeli vse, potem pa so mu vzeli še več, mentalno zdravje.«

Včasih je bila na sistem jezna in govorila je, da ko odraste, ne bo živela v Sloveniji.

Danes na zgodbo gleda drugače: čeprav v njej ostaja delček jeze, se trudi iz nje izpeljati voljo do sprememb: »Narediti moraš nekaj za to, da bo sistem boljši.«