V tem razmišljanju se nočem spuščati v dilemo, ali je splav moralno sprejemljiv ali pa gre za napako. Ali je liberalnost pri tej problematiki dobrodošla ali pa je greh, za katerega bi nam marsikdo obljubil marsikaj. Dejstvo pa je, če pogledamo z razdalje ter se ne spuščamo v vsebino lastnega prepričanja, da je ravno to prepričanje vrisano v vsakega izmed nas tako močno, da ga nobena polemika ne bi omajala. Ker je to prepričanje odraz našega pogleda na svet, ker je del nas, ker ga je v nas vtisnilo okolje v času socializacije. Ker smo ga ponotranjili. In tu tiči razlog, da je v praksi nemogoče ocenjevati spornost splava objektivno. Ker argumente nezavestno črpamo iz temelja nam lastnega pogleda na svet. No, seveda nisem odkril tople vode. Ko gre za moralna vprašanja, absolutne resnice ni.
Zato je včasih treba upoštevati splošno stanje in miselnost v družbi. In danes je resnica taka, da imamo v ustavi točno določeno pravico, da se ženska svobodno odloča o tem, ali otroka bo rodila ali ga ne bo. Spet, ne spuščam se v moralno sprejemljivost te norme, je pa edina absolutna resnica. To je torej neodtujljiva človekova pravica, pravica sleherne ženske. Gledano s pravnega vidika verjetno zakon, ki bi za splav zahteval plačilo, ne bi bil protiustaven. Ali res?
Ustava v svojem 14. členu poudarja, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Poglejmo 55. člen ustave, citiram: Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
Verjamem, da niste spregledali: 1. Svobodno odločanje o rojstvu svojih otrok je temeljna človekova pravica. 2. Vsaka pravica mora biti uresničljiva pod enakimi pogoji, ne glede na katerokoli osebno okoliščino, tudi gmotno stanje. čETUDI torej ne upoštevamo dejstva, da je razlaga za uvedbo plačljivega splava kot del strategije za povečanje rodnosti … Bom nadaljeval kasneje, tu preprosto ne morem mimo. Večjega »pol pa svizec zavije čokolado« še nisem slišal. Kolikokrat lahko slišimo frazo, da je treba odpraviti vzroke, ne pa zdraviti posledic. Ali mar ne spada omenjeni ukrep ravno v nasprotno kategorijo? S plačljivim splavom bi se problema lotili na popolnoma napačni strani. Znano je, da se ljudje odločijo za otroka takrat, ko vedo, da ga bodo lahko preživljali (pustimo izjeme ob strani, korelacija med ekonomskim položajem in rodnostjo je dokazana). Rodnost lahko vzpodbujamo tako, da omogočimo boljše razmere za mlade družine, večji otroški dodatek, boljšo stanovanjsko, zdravstveno in socialno politiko. še kaj bi se našlo, oziroma povedano bolje, strokovnjaki bi našteli še marsikatero učinkovito vzpodbudo. In kje se je problema lotil minister Drobnič? (Resnično upam, da bo kmalu preklical svojo razlago.) Lotil se ga je pri pravi populaciji. Pri tistih, ki nimajo denarja. A namesto da bi rodnost pri teh ljudeh vzpodbujal z izboljšanjem pogojev, jih prisiljuje k temu, da imajo otroka navkljub svojemu slabemu gmotnemu stanju. Kako so nas že učili v šoli glede začaranega kroga revščine? Predlog, po katerem se bo povečala rodnost tako, da si nekateri splava pač ne bodo mogli privoščiti, bo revne pahnil še globlje v začarani krog revščine, poleg tega pa bo v tako okolje »pošiljal« še dodatno armado otrok, ki bodo imeli statistično gledano lepe možnosti, da vse življenje v začaranem krogu tudi ostanejo. Seveda lahko vse ostale možnosti dvigovanja rodnosti ostanejo v igri, vendar na tem mestu govorim samo o upravičevanju oziroma utemeljevanju plačljivega splava.
Od vsebinske zgrešenosti plačljivega splava pa nazaj k pravni. Kje sem ostal … čETUDI torej ne upoštevamo dejstva, da je razlaga za uvedbo plačljivega splava kot del strategije za povečanje rodnosti popolnoma zgrešena, pa dovolite, da vam opišem svoje nestrokovno mnenje, zakaj je zgrešena tudi s pravnega vidika. Vsaka temeljna človekova pravica, kot je določeno v ustavi, mora biti uresničljiva brez kakršnegakoli čE. Brez kakršnegakoli vpliva katere izmed osebnih okoliščin. Brez vsakih izjem. Svoboda govora, volilna pravica, nedotakljivost stanovanja, domneva nedolžnosti, pravica do sodnega varstva, enako varstvo pravic, enakost pred zakonom … in končno tudi svobodno odločanje o rojstvih otrok. Vse to, dragi vsi, ki se nahajate na območju Republike Slovenije, spada med neodtujljive človekove pravice in velja za vse. Vse to smo državljani RS postavili na določeno mesto, ker želimo, da je nedotakljivo, neposredno uresničljivo in iztožljivo. Vse to smo napisali v ustavo. In če kdo pravi, da moram komu plačati 80.000,00 SIT, da lahko spregovorim, volim, da imam nedotakljiv košček pod streho, da sem enak med enakimi … da se lahko svobodno odločam, ali bom imel otroka ali ne, potem resnično ne razumem, zakaj za vraga študiram pravo.
Zaenkrat pa še velja, da se vse človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Tako smo, na srečo, tudi zapisali vanjo. Zato pozivam vse ženske, ki se boste odločile za splav, da se požvižgate na vsak zakon, uredbo ali kakršenkoli pravni akt (dokler ne gre za spremenjeno ustavo), ki bi/bo omejeval vašo pravico do splava, in da se v bolnišnico odpravite z ustavo pod pazduho! če je seveda splav za vas moralno sprejemljiv. In če vam pošljejo račun na dom, jim nazaj pošljite – saj veste – ustavo. In kaj določa veljavni zakon? Za umetno prekinitev nosečnosti, ki ne traja več kot 10 tednov, boste odštele največ 15 odstotkov cene izvedbe posega. če ne morete, ne plačate ničesar. Teža gmotnega stanja je torej izključena. In kot davkoplačevalec sem za to temeljno pravico pripravljen prispevati nekaj denarja (veliko raje kot za nakup vojaške opreme, ki mimogrede ne spada med temeljne človekove pravice). Za konec le še opozorilo: moje pisanje ni ne zavzemanje za splav ne zavzemanje za omejitev splava. Je le kritika omejitve splava v povezavi s strategijo povečevanja rodnosti ter zavzemanje za spoštovanje temeljne človekove pravice, kakor je določena v ustavi.
