Borut Pahor je tako ‘vizualno’ izgubil sinočnje prvo predvolilno televizijsko soočenje (na nacionalki) z Janezom Janšo in s podobo sam spomnil na najbolj pogost očitek na svoj račun: da ne ve, komu bi bil rad bolj všeč. Na drugi strani je brezhibno opravljeni Janša z izbranimi privrženci neposredno za seboj (v kotu kamere) dal jasno vedeti, kdo so volivci, na katere računa. Med glavnima tekmecema pa je bila voditeljica Lidija Hren v obleki, ‘umetelni’, kot so bila njena vprašanja.
če vzamem vse skupaj kot predpremiero za izbrano občinstvo, ki naj bi s svojim odzivom pomagalo nastopajočim v nadaljevanju prikriti slabosti in poudariti vrline, potem bi tvegal trditev, da imajo v volilnih štabih obeh tekmecev še veliko dela. Tudi v Janševem, čeprav je ta sinoči (spet) uspešno vsilil zamenjavo pozicij in Pahorja potisnil v obrambo ‘na njegovi polovici igrišča’. Ker taktiko, s katero se iz predsednika vlade prelevi v ‘vodjo opozicije’ in neredko že kar žrtev (’sil iz ozadja’) Janša uporablja že ves mandat, bi bil Pahor lahko nanjo bistveno bolje pripravljen.
Kolikor je bila doslej uspešna, je namreč ta taktika zaradi svoje predvidljivosti tudi ranljiva: ko Janša volivcem vbija v glavo, ‘da ni vedel, ker niso delovali regulatorni mehanizmi, ki jih je nastavila prejšnja vlada’, ga je treba samo vprašati, zakaj ga to nedelovanje ni motilo leta 2005, ko je varuh konkurence odobril prevzem Uniona in ko so (in še prej) mediji o neutemeljenosti takšne odločitve (in parkiriščih Pivovarne Laško) izdatno poročali; ko Janša drugič ali tretjič ponovi izjavo nekdanje generalne državne tožilke, češ da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje …, ga je pač treba vprašati, zakaj ne navede celotne izjave (… če je kot kaznivo dejanje ne opredeljuje zakon); ko Janša trdi, da mu je Sova prisluškovala protizakonito, ga je treba vprašati, zakaj vlada po vsem cirkusu okrog agencije ni predlagala spremembe 21. člena zakona o Sovi, ki ga pravniki tako različno razlagajo, da je že zato sporen.
Janša je bil sinoči tako predvidljivo ‘dober’, Pahor pa na drugi strani predvidljivo ‘vljuden’, celo tolikanj, da je Janšo, v tem primeru ‘zgolj’ političnega tekmeca, ves čas nagovarjal z gospodom predsednikom vlade. S tem je po eni strani sicer poskušal Janšo postaviti v vlogo, ki se ji je ta v glavnem odrekal, po drugi strani pa je sam sebe omejeval. A da noče biti ‘napadalen’, je Pahor izjavil dovoljkrat, zato česa drugega ni bilo pričakovati. Ko je tu in tam vendarle izkoristil žoge, ki so mu priletele na volej (’lepljivi prsti’, ‘pa smo pri delitvi na vaše in naše’, ‘ne komentiram medijev in ne imenujem kriminalcev’ …), pa je hkrati na drugi strani samega sebe prevečkrat tudi neprijetno presenetil (’uradni obisk’, ‘če so moji podatki točni’ …). Preveč gladko Pahorju torej nista šla od rok niti obramba niti redki hitri protinapadi.
Bistvo takšnih televizijskih soočenj je seveda spretnost ’spraviti skozi’ svoja sporočila ne glede na vprašanja in tekmeca. Tu ne gre za ‘napadalnost’ na tisti ravni, ki jo Pahor odklanja, pač pa za izkoriščanje ’slabosti’ nasprotnika. Janša je bil v tem pogledu neusmiljen in je Pahorja (zlasti pri ekonomskih zadevah) večkrat spravil v neugoden položaj (’če bi bil zloben, bi vas sedaj vprašal, kaj je proticiklični, ampak bom sam razložil’, ‘zdravstvena blagajna ni proračun, čakalne dobe pa so se skrajšale’ …), medtem ko Pahor očitno nima nikogar, ki bi mu znal inflacijske odstotke spremeniti v kilograme kruha ob začetku in koncu mandata ali kaj podobnega, s čimer bi mu prihranil navajanje odstotkov o inflaciji in nepravični delitvi gospodarske rasti.
Današnji pregled tiska in spleta (vključno s sinočnjimi Odmevi) kaže, da so ocene sinočnjega soočenja na moč različne: od 1 proti 0 za Pahorja do 5 proti 1 za Janšo. Sam bi dejal, da je bila to revija zamujenih priložnosti v prijazno počasnem ritmu, ki marsikateremu še neopredeljenemu volivcu ni olajšala odločitve. Prej nasprotno, pri čemer je Janša izrecno odprl prostor NSi in omalovaževal SLS, Pahor pa je s svojim nastopom pustil veliko prostora za Zares in LDS.
