Postkomunistična miselnost, ki pri nas še vedno preveč očitno zamegljuje marsikatero oprano glavo, skregano z načeli moderne miselnosti, v zadnjih časih (ponovno) dobiva čedalje vidnejšo moč. Tega ne opazimo le v medijih, saj preslikava na civilno družbo kaže podobno sliko. Še najbolj bode v oči nenačelnost tistih, ki pozabljajo, da v deželi slovenski ne živimo zgolj zadnja štiri leta, ko Janez Janša včasih bolj, včasih manj spretno vodi svojo vladno barko. Tisti, ki mu precej neobjektivno in v duhu zgolj lastne ideološke in politične obremenjenosti, v okviru katere so to seveda prisiljeni delati, očitajo diktaturo, arogantnost, kulturno morijo, pritiske na medije, korupcijo, klientalizem in še kaj, hkrati pa se zavedajo, da politika centre moči vedno izkorišča sebi v prid, kažejo, da so zmožni opaziti napake drugih, ko tako hočejo. Takrat, ko je družbena klima v državi umetno napeta, in takrat, ko se splošni družbeni problemi manifestirajo na običajne življenjske situacije, ki sicer s politiko niso povezane na noben način. V tem primeru tako lahko govorimo zgolj o iskanju grešnih kozlov za težave v družbi, ki se jih hote ali nehote mora nalesti ravno njihov vodja.
Slovenci, ki v zadnjem času kot evropsko združeni narod, med drugim tudi zaradi »objektivnih« novinarskih pričevanj in pisem, ne blestimo, ostrih jezikov ne znamo nabrusiti, ko je to res potrebno. Premier bi si kakšen verbalni delikt v stilu »nimaš jajc« v preteklosti (se še spomnite »reform«) prav gotovo zaslužil. Sploh če bi ga izrekli politično »neodvisni strokovnjaki«, ki vsak Janšev gib že apriori označijo za neumestnega. Do kam seže pogostokrat nekonstruktivno namišljena kritičnost nasprotnikov premierjevega načina vladanja, je moč videti v povsem vsakdanjih situacijah. Nekatere merijo že na banalnosti, ki postajajo povsem sprejemljive.
V družbi, ki naj bi bila miselno odprta, se tako ustvarja podoba navideznega konstrukta realnosti, v okviru katerega ljudje s svojim nekonstruktivnim verbalnim ravnanjem brez družbene sankcije uprizarjajo polje gneva. V centru slednjega se vse pogosteje nahaja prav Janša. če se tam znajde upravičeno, je prav, da se tehtnica odgovornosti prevesi na njegova pleča, a ko se tam znajde zaradi nezmožnosti objektivne presoje določenega dela družbe, ki svojih notranjih konfliktov do zunanjega sveta ne zna rešiti na podlagi konkretnih dokazov in dejanj, blodimo v sferah subjektivne zakrčenosti. Ta pa ni nič drugega kot zmožnost kdaj pa kdaj ne priznati dobrih dejanj drugih, četudi so jih bili udejanjili. Dokler bo Janša kriv, da v najbolj zakotni slovenski vasi ne posije sonce točno opoldne, in dokler bo Pahor zanimiv zgolj zato, ker plava in se napaja z vitamini, da bi bil stalno pri močeh, mimogrede pa potešil svoj narcisoidni značaj, moderna značajnost nikoli ne bo izpuhtela iz krčev zgodovinske ideološke obremenjenosti. Slednjega se ne bi ograjevali, če bi bili sposobni debatirati na konstruktivni ravni.
Kot kaže, bo to za Slovence še nekaj časa precej mukotrpen proces, saj sta politična in ideološka obremenjenost (na žalost preveč fanatično enostransko) še vedno močno vpeta v vsakodnevne družbene pore. Slovenska politika tako ni vredna niti tega, da jo spremljajo še večji cirkusanti, kot so že nekateri politiki sami. Politični šov, ki se bo kmalu ponovno nekajkrat pomnožil, bo zato zanimivo spremljati tudi v luči tistih konzervativnih volivcev, ki mislijo, da so politiki, kot je Janez Janša, resnično zaslužni za vse dobro, kar se zgodi v deželi tej. Na drugi strani že zdaj spremljamo pravljični sen »levice«, ki ga uprizarjata samooklicani bodoči premier Pahor, očitno preveč pod vplivom vitaminskih tablet, in pretkani Golobič, katerega vnovičen vstop na politični parket so mediji sprejeli z lahkovernostjo, da prihaja nov politični duh v Sloveniji, ki ne obeta nič od tistega, kar lahko beremo v vse bolj enoumnih slovenskih medijih, na katere naj bi tako izrazito pritiskal nekdo po imenu Janez. Kdo pa drug.
Tadej Buzeti, glavni in odgovorni urednik revije Element
