živimo v medikalizirani družbi, ki ima vlogo osrednjega panoptikuma. Medicinska ideologija je prevzela osrednjo vlogo pri posameznikovem samonadzoru v vsakdanjem življenju, zdravniki pa v poklicni in družbeni sferi uživajo status nekakšnih polbogov, ki lahko že s svojo dobro voljo in nasmeškom pozdravijo marsikaterega bolnika. Imajo torej izjemno cenjeno in ugledno vlogo. Seveda se cenjenost in ugled ne vzpostavljata sama po sebi, ampak jim obe skupaj z legitimiteto podelimo mi, v zameno pa gojimo do zdravnikov tudi svoja pričakovanja. Sam od zdravnika pričakujem, da me bo obravnaval kar se da strokovno, objektivno in zaupno. Na podlagi teh načel ima medicina tudi tako spoštovano mesto v družbi, kot jo ima. če je za ta načela poskrbljeno, sem zdravstvenemu osebju pripravljen razkriti svojo najglobljo intimo in težave. Skratka, gre za neke vrste družbeno pogodbo, h kateri se zdravniki tudi profesionalno zavežejo s Hipokratovo prisego. V 9. točki se zdravniki meddrugim zavezujejo: »Da bom molčal o vsem, kar bom pri izvrševanju prakse ali tudi izven nje videl ali slišal o življenju in vedenju ljudi in česar ne gre obešati na veliki zvon, ker sem mnenja, da je take reči treba ohraniti zase kot (poklicno) skrivnost. če bom torej to prisego vestno izpolnjeval in je ne bom prelomil, naj mi bo dana sreča in blagoslov v življenju in poklicu, da me bodo vsi ljudje imeli zmeraj v čislih, če pa jo bom prekršil in postal krivoprisežnik, naj me zadene nasprotno!«
Nacionalno raziskavo o zadovoljstvu pacientov sem skrbno pregledal, še posebej podatke o murskosoboški bolnišnici. Pri njej je med sicer redkimi negativnimi platmi najbolj izstopalo pritoževanje pacientov, da zdravniki o njihovem zdravstvenem stanju govorijo v prisotnosti drugih oseb, ki se jih to ne tiče. četudi se zanašamo na podatke ankete, bi bilo prav, da bi povprašali zdravnike, kako in na kakšen način prihaja do kršenja, ki ga navajajo pacienti. No, vodstvo murskosoboške bolnišnice pa to komentira z naslednjimi besedami: »Pomanjkanje zdravnikov, visoke obremenitve vsakega posameznega zdravnika in seveda tudi interes vsakega zdravnika, da na prvem mestu zagotovi strokovno primerno obravnavo, še zmeraj v praksi postavljajo interes bolnika na področju varovanja osebnih podatkov na drugo mesto.« Dodajajo še: »Da ob sočasnem izvajanju več zadolžitev zdravnik marsikdaj skoraj pozabi, da se o nekaterih drugih ukrepih meni kar pred bolnikom, ki ga ta druga problematika sploh ne zadeva.«
Ko se strokovna oskrba postavlja pred varovanjem zasebnosti, to postaja problematično; ruši se »družbena pogodba« med pacientom in zdravnikom. Prehod v vlogo bolnika pomeni brezpogojno razkrivanje svoje intime pred zdravniškim osebjem. Prav tako medicini v času naše oskrbe brezpogojno zaupamo, zato morebitne napake tako v oskrbi kot v varovanju zasebnosti povzročajo toliko večja razočaranja na strani bolnikov. Zagotavljanje zasebnosti mora biti del strokovne obravnave in nekaj, kar ne sme biti dilema ali-ali. Zavedam se, da delovne razmere v bolnišnicah niso idealne, prav tako bolnišnice pesti pomanjkanje zdravstvenega osebja, kot navaja vodstvo murskosoboške bolnišnice. Kljub vsem tem oviram pri zagotavljanju zasebnosti, s katerimi se zdravniki realno srečujejo vsak dan, ne sme biti razloga, da se zadovoljimo s statusom quo. V tem trenutku je, če izhajamo z obstoječega izhodišča, najbolj pomembno vzpostaviti zavedanje o pomenu varovanja zasebnosti pacientov za medicino kot tako in doumeti, da je to pomembna stvar, ki ne sme biti žrtvovana za druge aspekte zdravljenja kar tako. Potrebno je torej problematizirati obstoječe razmere in odpirati tudi neprijetna vprašanja. Zdravniki in vodstvo bolnišnice naj javno spregovorijo o težavah. šele ob vzpostavitvi zavedanja pomembnosti varovanja zasebnosti in analizi izvorov problema se lahko tudi realno lotimo reševanja praktičnih primerov. Upam, da kmalu.
