Nekateri predsednika republike Boruta Pahorja označujejo kot poslednjega optimista v tej državi. »Teh 25 let ni šlo brez napak. Ko bo zgodovina presojala o teh 25 letih, bo lahko ugotovila, da smo se razvili v nacijo, da smo razglasili svojo lastno državo, da smo jo ubranili pred tistimi, ki so imeli z njo drugačne načrte, da smo postali člani družine evropskih držav, enakopravni člani vojaškega zavezništva, prvi prevzeli euro in pristali v območju Schengna.«
Marsikaj je v tej tranziciji šlo narobe
»Najbolj so ljudje občutljivi na to, da niso vsi imeli enakih možnosti. Da so privilegirani svoje položaje zlorabili sebi v prid, ne za skupno dobro. Pričakovali smo, da bomo s sabo prinesli dobre stvari iz starega sistema, spreminjali pa bomo tisto, kar je bilo slabo. V letih 90 in 91 smo privzeli sistem, s katerim smo imeli zelo malo izkušenj. Morda manj kot nekateri drugi vzhodni narodi, ki so vsaj imeli državotvorno tradicijo, čeprav je vmes prišlo obdobje komunizma. Nas je potem doletela divja privatizacija in nekatere druge napake, ki jih nismo znali upravljati. Mislim, da je šele kriza 2008 razgalila slabosti te tranzicije in se je država morala odzvati. Sprva zelo invalidno, potem pa vedno bolje in mislim, da se zdaj Slovenija vrača na mesto, ki ji gre: med vodilne države nove Evrope. Zdaj je pomembno, da bo to okrevanje trajnejše. Zdaj rabimo strukturne reforme, da bi postalo to okrevanje vzdržnejše in bolj trajno.«
Težko boste o vzdržnosti razložili tisočem nekdanjih delavk Mure, ki so morale vedno zatiskati pasove, da bi nekoč bilo bolje, potem pa so ostale brez dela, pravi Dora. »Glavni igralci zadnjih sto let morda to več ne bodo, bodo pa prišli novi! Skrbi me in upam za naslednjih 25 let. Danes si skoraj ne veva predstavljati, kako bosta v naslednjih 25 letih živela najina sinova maturanta!« odgovarja Pahor.
Optimist ne morem biti, pristavi Marjan Dora. Ko se spomnim, kako so mnogi reagirali na begunsko krizo. Kakšne so bile razprave o družinskem zakoniku. Pahor pojasni: »Skušam razumeti tiste, ki mislijo drugače, prizadevam pa si, da njihova ravnanja ne bi postala prevladujoča. Problem beguncev ni rešen. Mi vendarle sodimo med države, ki prevzema del bremena. O tako pomembnih stvareh moramo odkrito govoriti. Nobena stvar pri nas ni take narave, da ne bi mogli o njej govoriti in sprejeti demokratične odločitve. Evropa, svet, Slovenija smo na pomembnem križišču. Če Slovenci ne bomo našli odgovora, kaj si želimo, bomo ostali na robu novega razvrščanja v Evropi. Če bi Velika Britanija zapustila EU, se znova postavlja vprašanje, kje bo pristala Slovenija. Mislim, da sodimo med najbolj povezane evropske države. Mnogi zdaj razmišljajo, da to ni dobro. Evropa bo morala v neko obliko federalizacije pomembno je, kje bomo mi.«
Varnostna situacija, policijski štrajk, nezadostna pripravljenost slovenske vojske
»O tej možnosti se še nisem pogovarjal s predsednikoma vlade in parlamenta. Zdaj jo povem prvič. Znova je čas za sestanek na vrhu države. Moramo se dogovoriti, kateri izzivi so pred nami. Doseči moramo enoten načrt celotne slovenske politike v zvezi z varnostjo in drugimi izzivi, ki so bližje, kot nekateri mislijo.«
Pahorju očitajo, da se ne oglasi, ko bi se moral. Oportunizem?
»Ne bi mogel preživeti 25 let v tej politiki, če bi bil oportunist. Vendar se mi zdi, da se je prav oglasiti takrat, ko imam jasno sporočilo. Moja naloga ni samo, da se oglašam v predsedniški palači, ampak da sem čim več med ljudmi. Da od njih slišim, kaj mislijo. Ta hip imam vtis, da se spet ločujejo politični duhovi. Zato je treba pozivati k čim manj prepirov in čim več sodelovanja.«
Hrvaška
»Pravno: Slovenija in Hrvaška sta podpisali in ratificirali mednarodno pogodbo. Hrvaška je najavila odstop, kar pa te pogodbe ne razveljavlja. Če bo sodišče odločilo, bosta morali to obe strani spoštovati. Hrvaška je postala članica EU zavoljo te pogodbe. Hrvaška je svoje dobila, to kar pa Slovenija, ki je dala soglasje za to, pričakuje, Hrvatov več ne zanima! Oboji za sosede potrebujemo prijatelje. Zato sem se lani avgusta odločil, da se bom naprej pogovarjal s predsednico Kitarovičevo. Razumem, da se v enih stvareh ne strinjava, vendar pogovore moramo nadaljevati.«
Toliko poklicev opravlja Borut Pahor v volilni kampanji, v življenju pa ni počel nič drugega kot bil politik
»Ko sem se 2012 odločil za kandidaturo za predsednika države, sem ugotovil, po grenki izkušnji predsednika vlade, da ljudje politikom ne zaupajo več. Zdaj sem skozi delo skušal priti med ljudi in pridobiti njihovo zaupanje. Američani so imeli nekaj takih poskusov, ki pa so vsi propadli, ker tega ne počno iskreno. Jaz sem teh del opravil 54. Ne bi zmogel, če pri tem ne bi bil iskren.«
Boste še kandidirali?
»O tem ne razmišljam, mandat se izteka in verjetno bom želel ponoviti ta mandat. Če bodo ljudje ocenili, da potrebujejo takega predsednika, vejo na kaj lahko računajo. Če bodo ljudje želeli bolj levega, bolj desnega predsednika, imajo to pravico. Kdor se boji porazov, nima pravice, da se veseli zmag! Jaz v neko politiko verjamem.«
