Obred posvečenja škofa je navadno 'bogatejši' od posvečenja duhovnika ali diakona. Preverili smo, kaj vse je drugače.
V župnijski cerkvi Povišanja Svetega križa v Črenšovcih so včeraj, 14. septembra, posvetili Janeza Kozinca, novega murskosoboškega škofa.
Slovesni obred je vodil nekdanji soboški in sedanji koprski škof Peter Štumpf, pri posvečenju pa sta sodelovala tudi apostolski nuncij na Nizozemskem Jean-Marie Speich ter mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl.
Posvečenje škofa je eden najpomembnejših zakramentov v Katoliški cerkvi, osrednji trenutek obreda pa je polaganje rok, ko glavni posvečevalec skupaj s so-posvečevalci položi roke na kandidata.
S tem dejanjem se simbolno prenaša neprekinjena veriga apostolske službe.
Maziljenje in prostracija
Posebno mesto ima tudi maziljenje z oljem krizme, s katerim novi škof prejme duhovno moč za vodenje škofije.
Najbolj ganljiv trenutek posvečenja je bil, ko je novi škof med molitvijo ležal na tleh pred oltarjem. To dejanje, ki ga imenujemo prostracija, ima globok duhovni pomen. Ni pa to edino dejanje, ki je pri posvečenju škofa tako posebno.
Škof ima pravico nositi naprsni križ in prstan
Stanislav Slatinek, predsednik Metropolitanskega cerkvenega sodišča Nadškofije Maribor ter predstojnik katedre za cerkveno pravo in inštituta za kanonskopravne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani, je za Sobotainfo pojasnil, kaj je posebnega pri posvetitvi škofa ter kako je s prstani in naprsnimi križi.
»Običajno je tako, da ima škof pravico nositi 'pectoral', to je naprsni križ. Ima pravico nositi prstan, kar je pri škofih običaj, ki je ostal precej v veljavi.
Lahko si to sam kupi, saj imajo v Rimu v različnih trgovina 'pectorale', lahko si ga da narediti, ali pa mu župnija oziroma njegovi najožji prijatelji to podarijo,« je pojasnil Slatinek.
Evangeljska knjiga, mitra in posaditev na škofov sedež
Pri posvetitvi škofa, diakona ali duhovnika gre bolj ali manj za enak proces, le da je pri škofu nekoliko bolj obogaten, je pojasnil Slatinek:
»Med 'dodatke' pri posvetitvi škofa spada tudi, ko mu odprejo evangeljsko knjigo in jo odprto dvignejo nad njegovo glavo, tako, da bi ga božja beseda čim bolj prevzela, da bi bila božja beseda v njegovi misli in razumu.
Druga pa je tisto, kar je na koncu, ko ga opremijo, če tako rečem, z vsemi zunanjimi znamenji. Da mu izročijo prstan, posadijo mitro na glavo in 'pectoral', da ga posadijo na škofov sedež. To so posebnosti, ki jih pri obredu duhovnika nimamo in tudi ne pri diakonu.«
