V Pomurju nasilje v družinah narašča. Žrtev nasilja je bilo tudi dekle danes polno življenja v otroških letih pa je doživela in preživela tepež, celo do krvi, in strah, da ne bi preživela. Razkrila nam je, kako je svoje življenje kljub grozni izkušnji obrnila na bolje. Na prošnjo avtorice njenega imena ne objavljamo, ampak ga hranimo v uredništvu, klicali pa jo bomo Nina.
»Tepež boli, še posebej, če si pretepen do krvi«
Pri Nini doma je šlo za družinsko nasilje, kjer sta oba starša bila zasvojena z alkoholom. Kot pravi, se ji je takrat zdelo, da je vse skupaj trajalo celo večnost, približno deset let je trajalo, dokler ni odšla v rejništvo.
»Z bratoma nas je bilo strah, vsak dan smo bili tepeni. Tepež pa boli, še posebej, če si pretepen do krvi. Zaupati se takrat nisi mogel nikomur oziroma vedeli smo, da to ni prav, ampak nekako živiš s tem, ker si tega vajen in niti ne razmišljaš, da bi komu povedal. Sploh kot otrok.«
Mora se je ustavila, ko so odšli vsi trije otroci od doma
Pomoči niso mogli iskati, ker kot otroci niso vedeli, kaj je to pomoč oziroma se niso zavedali, da jo potrebujejo, saj se o nasilju v tistem času ni govorilo. Tudi njihovi prijatelji niso vedeli, kaj se dogaja, so pa verjetno vedeli njihovi starši pravi Nina, saj se marsikateri otrok ni smel družiti z njimi.
»Spomnim se, da se nas je veliko otrok izogibalo, ker smo bili čudni, nevzgojeni, neurejeni in nismo imeli ničesar kot drugi otroci. Pogosto sem razmišljala, da je to le velika nočna mora, in ko se bom zbudila bo vse v redu, ampak ni bilo tako … pogosto sem razmišljala tudi o samomoru in ga nekajkrat poskušala tudi narediti.«
Tudi njena brata sta doživljala enako kot ona, na srečo oba brez večjih posledic danes, saj sta se tudi ona izvlekla in poskušata živeti normalno življenje. Nasilje, ki so ga doživljali, se je ustavilo, ko so vsi trije odšli od doma v rejniške družine. Brata sta dala starša sama vstran, Nina sem šla pozneje.
»Žalostno je, da so vedeli, kaj se je pri nas dogaja, pa ni noben ukrepal«
Nina je sama zahtevala, da jo dajo v rejniško družino in to dosegla šele z bolniškimi preiskavami, ki so pokazale podplute na njenem telesu.
»Žalostno je, da so ljudje vedeli, kaj se je pri nas doma dogajalo, vendar ni noben ukrepal. Še sama socialna delavka je hodila trikrat na teden k nam, a ni bilo efekta.«
Pravi, da posledic nasilja ne čuti
Čeprav je Nina na začetku imela težave z zaupanjem, danes priznava, da ne čuti nobenih posledic nasilja, ki so ga doživljali, saj se je pravočasno rešila muk in dobila dobro rejnico, ki jo je prevzgojila ter jo naučila vrednot in povrnila upanje, da še obstajajo dobri ljudje.
»Danes stikov s starši nimam več, imam pa dva čudovita brata in super rejnico, ki je zame kot mama. Konec koncev mi je rešila življenje.«
Kot otrok je bila tudi posiljena
V preteklosti je Nino zaznamoval še en žalosten dogodek, pri sedmih letih je bila namreč posiljena. Takrat so se ji moški zagnusili. Sovražila jih je vse do konca srednje šole in ni hotela z njimi imeti nobenega fizičnega stika. Zdaj je šla tudi čez to in lahko ponovno zaupa.
Institucije si zatiskajo oči tam, kjer je pomoč potrebna
Hudo nasilje se pri nas pogosto ne obravnava pravočasno in je vrženo v kot, ko pa ena mamica vzgojno otroka malo po riti, bodo pa hoteli tega otroka takoj odvzeti, pravi Nina.
»Zatiskajo si pa oči tam, kjer je to potrebno. Tudi pri nas je bilo podobno. Brata sta bila na začetku v rejniški družini, kjer so ju naprej maltretirali in rešiti sta se pravzaprav morala sama, brez večje vloge centra za socialno delo. Priznam, gabijo se mi. Tam so pokvarjeni ljudje … ne rečem, da so vsi isti, ampak tisti, ki so dejansko zato, da pomagajo, se obrnejo vstran, češ »kaj pa lahko« ali »s temi pa bomo imeli probleme«.
Pogosto ne znajo rešiti težav. Za Nino je to golazen, ki državi jemlje denar. Njej namreč ni pomagal center za socialno delo, temveč psihologinja, ki jo je takrat poslušala in njena rejnica, nam še pove Nina.
Jasmina Muhič
