časopisna kriza žanje pred sabo in Darwin bo pokazal zobe. Mnogo zapisov kritičnih medijskih analitikov in mislecev razpravlja o tem problemu. Oglasil se je tudi medijski gigant Rupert Murdoch, ki je zapisal: »Tradicionalna (medijska) podjetja se počutijo ogrožena. Prinesite spremembe na plano!« In kako je v Pomurju? Vestniku doseg posamezne številke upada, naročniki pa počasi, a vztrajno odhajajo ali pa se znajdejo na zadnjih straneh časopisa. Je kriv le čas? So krive nove generacije, je kriva konkurenca? Krivec je medij sam. če je pred časom užival status edinega glasnika resnice v regiji, mu danes ta privilegij več ni dodeljen, vsaj v taki meri ne. Jutri bo morda prestopil meje rentabilnosti. Nekateri pravijo, da ga je povozil čas, saj mu branost prinašata le tradicija in osmrtnice. Jaz trdim drugače. Medij ima najboljše pogoje, da preneha stopicati na mestu in se sooči s časom. Ne le tehnično, temveč tudi vsebinsko.
Ko novinarji postanejo najpopularnejši Pomurci
Pa gremo po vrsti. Kritičnega ali celo strokovnega pisanja naš regionalni medij ne pozna. Ker deluje v konglomeratih povezanih družb in kapitala, je idejo o kritični misli izključil že davno tega, ko je v tej deželi mnogo bolj prevladovalo politično in nazorsko enoumje. Kritičnost kot taka se bere v temah, kjer se povzroča škoda zmeraj istim in na enak način. Ne gre pa tukaj za konstruktivno kritičnost, temveč v večini za bombardiranje s strani medija, kjer zapisi ne presegajo argumentacijske teže najbolj obskrunih političnih pamfletov po eni in direktovskih limonad po drugi strani. Pa strokovnost? Znanja, ki jih primanjkuje med novinarji in kolumnisti v regiji, ki desetletje kazi lestvice razvitosti v državi, medij pa ji pri tem statira, so strokovna ekonomska znanja, pravna znanja in občutek za znanost. Povprečna izobrazba predstavnikov pomurskega ljudstva je nizka, in resnično „regijski“ medij moral biti tisti, ki bi s svojimi mnenji predstavljal glas razumništva in razbijal stereotip konzervativnosti, ki to regijo obdaja. Uredništvo največjega pomurskega časopisa pa kar po tekočem traku daje prostor obiskovalcem tečajev FDV-ja, ki so v vsej svoji študijski zgodovini spoznali le osnove ekonomske teorije, in to na način, ki sodi le še v muzej ekonomske zgodovine. Pogrešam analitične članke, večje ekonomsko poglabljanje v teme, kot so javno-zasebna partnerstva, regionalni razvoj, gospodarstvo, in kvalitetne ekonomske in politično neobremenjene provokacije. Pogrešam tudi depolitizacijo medija in kritičen ekonomski pogled na regijo kot tako. Raziskovalno novinarstvo in kritičnost Vestnik izključuje. Taka je menda politika podjetja na lokalnem trgu. Lokalni medij kot tak pač ne more biti kritičen, če hoče preživeti in če hočejo njegovi avtorji normalno delovati v tem okolju. Res je, če bi bilo vse, kot bi moralo biti, nekateri novinarji tega podjetja ne bi bili najpopularnejši Pomurci, Pomurci leta, temveč borci za svobodo misli, v očeh nekaterih pa popolnoma nepriljubljeni. In res je - medij je gospodarska družba, ki ima lastnike in svoj gospodarski interes, in zamera enemu podjetju v regiji lahko poruši domine ter občutno vpliva na gospodarsko plat medija. Ker pa je z lokalnim gospodarstvom močno prepletena tudi lokalna politika, je sidro problema nekje daleč. Priložnost kot tako vidim v tem, da bo v bližnji prihodnosti časopis Dnevnik postal večinski lastnik te medijske hiše in bo poglobljeno razpravljal o stanju časopisa.
Dolgočasna in predvidljiva vsebina
Mislim, da je vsebina časopisa Vestnik dolgočasna in predvidljiva. Svetilnik v temi je predvsem mlada generacija piscev. Nalašč pa nočem izraziti mnenja o politični determiniranosti medija in zasebnih povezavah, ki večkrat presegajo meje profesionalnosti, če le imajo vrabci na strehah svoj prav. Bralci pač preberejo, kar jim je prinešeno na papirju. Oni vidijo dejstvo, da se obisku Boruta Pahorja nameni več pozornosti kot temu, da bo naša regija del kulturne prestolnice, čeprav ostali časopisi po Sloveniji temu namenjajo edino pozornost. Preverite pa lahko sami, kolikokrat se v Vestnikovih člankih in barometrih popularnosti pojavljajo iste osebe in kako se o določenih ljudeh ne piše. Preverite, katere občine in njihova javna podjetja se oglašujejo v časopisu, in najdite en sam dejansko kritičen članek o teh občinah. Več kot jasno je, da o edini pomurski mestni občini v regijskem časopisu pišejo le izjemoma, pa še to o znanih temah z znanim načinom pisanja. Tudi o sporu, ki trenutno onemogoča delovanje Občine Beltinci, ne pišejo nič pametnega. Pa o tem, da pomurske občine nočejo slišati nič o sofinanciranju visokošolskih zavodov. Pa tudi o tem, kam so izginile milijarde razvojnih sredstev, namenjene naši regiji v preteklosti. Ta medij je še pred leti imel moč, da bi pristojne župane prisilil, da plačujejo svoj delež za knjižnico, uredništvo bi potrebovalo le nekaj iznajdljivosti (in jajc). In kje so danes kritični razmisleki in razprave o elektrarnah na Muri, ki mimo regijskega medija postajajo realnost? Navsezadnje ima največje medijsko podjetje v regiji svoj MURSKI val! In verjamem, da bi posamezni novinarji regijskega časopisa radi kaj zapisali na to temo, ampak ...
Danes Vestnik izgublja na moči in le sam sebi lahko izstavi račun. Predvsem zaradi razlogov, ki jih v svojem zapisu navajam. Problem pa je v manjši meri povezan s splošno časopisno krizo, kjer preživijo le najboljši, in v spremembi navad, informatizaciji in navzočnosti konkurence. Vestnik, ki ga s spoštovanjem še vedno dojemam kot regijski časopis, si v tej obliki takega spoštovanja in pojmovanja prihodnjih generacij ne bo zaslužil.
Minister za razvoj dr. Turk je za Dnevnik, medijsko hišo, ki osvaja lastništvo Podjetja za informiranje, povedal, da je potrebno streho popravljati takrat, ko je sončno. Upam le, da v primeru časopisa Vestnik prve kaplje ne bodo pregnale krovcev.
Mitja Podgajski
