M.I.K.K. je v petek, 9. 10., gostil zasedbe Y (G. Radgona), The Striggles (Graz) in Reflector
O Y smo na tem mestu že večkrat pisali, zato naj na kratko obnovimo že povedano: osnova njihove muzike je ritmična repeticija kitarskih miniatur, ki jo basist, še zlasti pa bobnar domiselno trgata iz totalne mantrične monotonije. Dodatno plast njihovega zvoka tvori manipulacija semplerja, ki kot kontrapunkt v zelo rokovsko zvenečo muziko vnaša aritmičen trušč.
Za nastop večera lahko štejemo nastop graških The Striggles. Kvartet se domiselno poigrava s številnimi referencami, od Can, Captain Beefharta pa vse tja do Henryja Purcella, angleškega baročnega skladatelja, ki ga poznavalci glasbene zgodovine postavljajo ob bok mnogo bolj znanega J.S. Bacha. Večplastna glasba takole na prvi posluh zveni kot stonerski blues rock, ob malce bolj pozornem poslušanju pa razodeva širok spekter znanj in glasbenih postopkov, ob tem pa še nekako filigranski in kontramačističen pristop k glasbi. Komad večera sicer ni zrasel na njihovem zelniku, temveč na tistem zgoraj omenjenega H. Purcella, ki pa verjetno ne bi zardeval ob rokovski izvedbi svoje čudovite, učeno harmonizirane muzike, zapete, kot se spodobi, v falzetu. Svaka čast, moraš imeti jajca za to, da zapoješ, kot da jih nimaš!
Za moje pojme koncept stonerskih variacij iz enega tona najbolj konfekcijsko uteleša prav tako graški duo Reflector. Bobnar in kitarist gojita masten in enoličen zvok, ki vabi v en tak težek trans ali počasno stepanje lasovja, če pa v ta trans ne padeš, izpade vse skupaj kot monotono in prazno prestopanje na mestu. Na koncu so Striggles in Reflector zagodli še eno skupaj, ki jim je le mestoma ušla iz kompaktne unisonosti v kreativno večglasje. Hrupno, a pusto.
Txt: Tomaž Verdev
